Razmišljanje o moji deželi

Razmišljanje o moji deželi V zadnjem času veliko razmišljam o tem, kako zelo smo se Slovenci razdelili. Ne toliko zaradi vsakdanjih življenjskih težav, ampak predvsem zaradi politike in načina, kako jo živimo. Kot da je postalo pomembneje, kdo je „naš“ in kdo „njihov“, kot pa to, kaj je dobro za Slovenijo.

Prepričan sem, da tako široke enotnosti, kot smo jo dosegli ob osamosvojitvi, ni mogoče ustvariti z nenehnim prepričevanjem ljudi, da morajo spremeniti svoj politični pogled. Takrat nas je povezoval skupen cilj – želja, da imamo svojo državo in da sami odločamo o svoji prihodnosti.

Tudi sam sem odraščal v nekdanji Jugoslaviji. Bil sem v JLA, delovno pot sem začel leta 1987 in doživel rojstvo samostojne Slovenije. Takratna generacija je večinoma živela v socializmu. Ta ni bil enak najtršim komunističnim režimom, čeprav je imel svoje omejitve in krivice. Nekateri so živeli bolje, drugi slabše, vendar smo ob osamosvojitvi znali stopiti skupaj. Ni bilo pomembno, od kod prihajamo ali kako razmišljamo o marsičem drugem. Pomembno je bilo, da bomo končno sami odločali o svoji državi.

Danes pa imam občutek, da smo se ujeli v začaran krog. Levi prepričujejo desne, desni prepričujejo leve, pri tem pa skoraj nihče ne spremeni svojega temeljnega prepričanja. Namesto dialoga dobivamo vedno več obtoževanja, žalitev, aktivizma in medsebojnega izključevanja. Kot da takšno stanje najbolj ustreza politiki, saj razdeljena družba lažje ostaja zvesta svojim političnim taborom. Toda to Sloveniji ne koristi.

Demokracija seveda potrebuje opozicijo, kritične medije, civilno družbo in ljudi, ki opozarjajo na napake oblasti. Brez tega ne bi bila demokracija. Vseeno pa se sprašujem, ali smo šli predaleč. Ali ni mogoče, da bi izvoljeni vladi dovolili izpeljati mandat, jo ves čas nadzorovali in opozarjali na napake, hkrati pa ji dali možnost, da pokaže rezultate? Šele na koncu mandata bi lahko kot narod pošteno ocenili, ali je državo vodila v pravo smer, in svojo sodbo izrekli na volitvah.

Seveda obstajajo trenutki, ko molk ni prava izbira. Če so ogrožene temeljne demokratične vrednote, pravna država, svoboda medijev ali prihaja do zlorab oblasti, je prav, da ljudje dvignejo glas. Razumem tudi misel, da kdor molči, se strinja. Vendar se sprašujem, ali mora biti prav vsako politično vprašanje razlog za novo fronto na družbenih omrežjih, za proteste, referendume ali medsebojno obračunavanje.

Najbolj pa me žalosti nekaj drugega. Ko prebiram komentarje na družbenih omrežjih, imam občutek, da smo kot družba izgubili del osnovne kulture dialoga. Žalitve, poniževanje in sovražni zapisi so postali nekaj povsem običajnega. Še bolj me pretrese, ko pod takšnim komentarjem prepoznam ime človeka, ki ga poznam. To je lahko moj sosed, znanec ali prijatelj prijatelja. Takrat se vprašam, ali res živimo drug ob drugem, ne da bi se sploh poznali. Težko verjamem, da lahko nekdo, ki ga v vsakdanjem življenju doživljam kot prijaznega in spoštljivega človeka, na spletu pokaže toliko jeze in prezira do drugače mislečih.

Morda smo pozabili nekaj zelo preprostega. Večina ljudi si želi enake stvari. Želimo si varne države, poštenega dela, dostojnega življenja, dobrega zdravstva, kakovostnega šolstva in prihodnosti za svoje otroke. Razlikujemo se predvsem v tem, kako do teh ciljev priti. Cilji so pogosto isti, poti do njih pa različne.

Ne trdim, da imam prav. To je le moje razmišljanje. Želim si predvsem Slovenije, v kateri bi se tudi ob različnih političnih pogledih znali spoštovati, poslušati drug drugega in sprejeti, da ima v demokraciji vsak pravico do svojega mnenja. Volitve bi morale biti prostor, kjer odločamo o smeri razvoja države, ne pa razlog, da drug v drugem vidimo sovražnika.

Če bomo vedno najprej navijali za svojo politično stran in šele nato za Slovenijo, bomo kot družba težko ponovno dosegli enotnost, ki smo jo nekoč že znali pokazati.

Morda največje domoljubje danes ni v tem, da prepričamo nekoga, naj razmišlja kot mi. Morda je največje domoljubje to, da tudi takrat, ko se ne

strinjamo, drug v drugem še vedno vidimo človeka in predvsem sodržavljana.