Dva leva / : Za muzej osamosvojitve

»Čas slovenske osamosvojitve je za Slovence sveti čas.«
— Janša leta 2018 o svetem času v brezbožni deželi

»Slovenska demokratska stranka ne bo sestavljala manjšinskih vlad, ne bo sestavljala kriznih vlad, kot jih je že, in potem plačevala ceno za to. Prihaja čas, ko bo ustavna večina v slovenskem parlamentu mogoča, ker so pač trendi taki – zunanji in notranji.«
— Janša je napačno predvidel izid parlamentarnih volitev (Dnevnik, 13. 1. 2026)

»Nevladniki, to je politična paravojska levice. Prva stvar, ki jo je treba narediti po volitvah, je to, da se zaprejo pipice. Potem naj zaradi mene kolesarijo cele dneve.«
— Janša zloveščo predvolilno grožnjo, ne glede na neuspeli volilni izid, na polno uresničuje (Dnevnik, 13. 1. 2026)

Prejšnji torek je bil v Ljubljani, v produkciji koga drugega kot dolgoprogaša Braneta Rončela, v Križankah koncert, kakršnega že dolgo ni bilo. In ga zlepa več ne bo. Hkrati so bili na odru Marcus Miller, Bill Evans, Mike Stern, Mino Cinelu. Pred dobrimi štiridesetimi leti so bili najmlajši člani zasedbe Milesa Davisa, ki se je rodil pred 100 leti. V času ko narcisoidni in nerazsodni prostak na čelu Združenih držav ureja geografijo, geopolitiko, zgodovino in celo na novo piše nogometna pravila, je koncert, poleg čistega glasbenega užitka, demonstriral tudi na trenutke spregledano dejstvo, da Amerika nikakor ni samo dežela primitivcev slabega okusa in značaja. Trenutno so res v zagonu, a Združene države so preprosto prevelike, da bi lahko zares prevladali. To spoznanje je poučno tudi za domače prilike. Trenutno so tudi pri nas v zagonu podobni ljudje, a Slovenija je preprosto premajhna, da bi lahko zares in za daljši čas prevladali. O. K. Janša je vrgel rokavico demokratični javnosti, civilni družbi, sindikatom, kulturnikom, medijem ... ne nazadnje pravni državi. In državni zbor je s pomočjo najetih klovnov uspel iz seriozne zakonodajne institucije spremeniti v cirkuško predstavo; paravan, ki je namenjen preusmerjanju pozornosti od zlih namer in manevrov v ozadju. Nadzorne institucije države pospešeno spreminja v partijski servis. In v taki situaciji nimamo nobene možnosti izbire. Vrženo rokavico bo treba pobrati, da postopoma ne zlezemo v situacijo, v kakršni so bili Madžari zadnjih šestnajst let. Upor bo uspel, če bo vsaka posamična bitka odgovornost celotne demokratične javnosti. V nogometnem žargonu rečeno, samo s kolektivno igro bomo zaustavili in izločili samodržca, ki igra s svojo ekipo skrajno umazano igro. Res je bilo vse, kar v živo gledamo, že nakazano in demonstrirano v prejšnjih Janševih vladah, a tokrat je šel do konca in čez, še preden je sploh začel. In niza uspehe. Na zunanjepolitičnem področju je gotovo največji uspeh nove vlade, da je nesebično pomagala prijateljski kraljevini Danski in onemogočila Sloveniji, da njena kandidatka pridobi že bolj ko ne zagotovljeno mesto posebne odposlanke EU za Sahel. Na notranjepolitičnem pa trenutno izstopajo odločni posegi »ministra za delo« proti lakomnemu delavstvu, ki je brez občutka za dobrobit delodajalcev. Pa ministra za zdravje, ki pogumno nasprotuje nenasitnemu javnemu zdravstvenemu sistemu. Zlasti pa izstopajo posegi resorne ministrice proti samozaposlenim v kulturi. Slednje je gotovo nova kvaliteta, kakršne doslej nobena, ne desna, ne leva vlada ni uveljavljala tako intenzivno. Gotovo bo v muzej osamosvojitve, ki ga ponovno ustanavlja, vpisana z zlatimi črkami kot tista kulturna ministrica, ki ji je uspelo dokončno zlomiti nasilne kulturnike. Pač prelomna točka slovenske osamosvojitve, kot spopad pri Medvedjeku, osvoboditev mejnega prehoda Holmec, bitka na Brniku, pa zaseda v Krakovskem gozdu. In sedaj bitka vseh bitk na Maistrovi 10. Veličastna, junaška, epska, kot zgodovinske bitke pri Maratonu, Termopilah, kot obramba Stalingrada, kot izkrcanje v Normandiji, forsiranje Neretve.

In ja, morda mora levoliberalna opozicija ponovno razmisliti o racionalnosti apriornega nasprotovanja ponovni ustanovitvi muzeja osamosvojitve. Ko bo, in enkrat bo – upajmo, da čim prej – konec Janševe strahovlade, bo treba prvoborce na čelu z Janšo, Bavčarjem, Ruplom, Kacinom in vse male izvršitelje nekam pospraviti. A najprej bo treba izpeljati skrbno akcesijo in jih vpisati v katalog premične osamosvojitvene dediščine, po vzoru katalogizacije premične kulturne dediščine, potem pa jih strokovno konzervirati in po potrebi restavrirati, da bodo čim dlje na voljo občinstvu. Pač taki živi, iz mesa in krvi, podobno kot so v zadnjih letih v adventnem času v modi žive jaslice. Z eksponati bi se tako bilo mogoče pogovarjati, narediti kakšen selfi, izprositi kakšen podpis ali posvetilo. In ker sodobni trendi obračajo razstavišča in muzeje k občinstvu, ne samo občinstvo k njim, bi bilo vredno in smiselno oblikovati še mobilno enoto, ki bi omenjene eksponate vozila po Sloveniji, da bi si jih v čim večjem številu ogledali v svojem kraju, pred svojim pragom.

Slovenija bo osvobojena, ko bodo zaslužni osamosvojitelji končno tam, kamor spadajo – v muzeju. V muzeju osamosvojitve.