Konec zažiganja oblačil

Ta teden je v EU začela veljati prepoved zažiganja odpadnih oblačil, obutve in modnih dodatkov. Za zdaj se nanaša na podjetja z vsaj 250 zaposlenimi in 50 milijoni evrov letnega prometa oziroma prihodkov, leta 2030 pa se bo razširila še na srednje velike proizvajalce.

Glavni namen je zmanjševanje učinkov delovanja modne industrije na okolje, saj se ta panoga uvršča med največje svetovne onesnaževalce; odgovorna je za kar osem do deset odstotkov svetovnih izpustov toplogrednih plinov. S prepovedjo naj bi se zmanjšali izpusti, ki nastajajo pri uničevanju neprodanih tekstilnih izdelkov, hkrati pa naj bi spodbudila bolj premišljeno in trajnostno proizvodnjo oblačil. Iz ukrepa bodo izvzeta poškodovana odpadna oblačila oziroma izdelki, ki niso več primerni ali so škodljivi za nadaljnjo uporabo, te bo za zdaj še dovoljeno uničiti.

Podjetja bodo morala zato poiskati nove rešitve za ravnanje z odpadnimi, neprodanimi ali vrnjenimi izdelki, na primer s prodajo po znižani ceni, z donacijami dobrodelnim organizacijam ali z drugimi oblikami ponovne uporabe. Večji poudarek bo tako na popravilih, predelavi in iskanju novih trgov za izdelke, ki bi sicer končali med odpadki. Po podatkih Evropske agencije za okolje je na leto uničenih od štiri do devet odstotkov neprodanih tekstilnih izdelkov, kar pomeni 264 tisoč do 594 tisoč ton tekstila. K temu seveda prispeva rast spletnega nakupovanja in s tem večje število vrnjenih izdelkov, od katerih jih kar petina pristane med odpadki. Slovenija se po količini proizvedenih tekstilnih odpadkov uvršča v evropski vrh. Po zadnjih podatkih, ki so nam jih poslali z ministrstva za okolje in prostor, je pri nas leta 2024 nastalo skoraj 38 tisoč ton komunalnih tekstilnih odpadkov, kar je 3,4 odstotka komunalnih odpadkov. V lokalno ponovno uporabo gresta le slaba dva odstotka. Sicer je od lanskega leta po evropski direktivi prepovedano odlaganje odpadnega tekstila med mešane odpadke; odlagati ga je treba v za to namenjene zabojnike ali pa ga odnesti v ustrezne zbirne centre. A kljub temu se ločeno zbere le okoli tretjina odpadnega tekstila.

Težava je v pomanjkanju večjih sortirnih centrov, pa tudi industrijskega obrata za recikliranje odpadnega tekstila, ki bi omogočal predelavo odpadnega tekstila v tekstilna vlakna. Na ravni posameznika bi lahko pomembno vlogo igrali centri za ponovno uporabo. Letos je nastala pobuda »Bodi za ponovno rabo«, ki opozarja na pomanjkanje takšnih centrov v Sloveniji in predlaga nov model financiranja. Na predlog pobudnikov bi se del prihrankov pri ravnanju z odpadki preusmeril v financiranje centrov za ponovno uporabo, in sicer v znesku 35 centov na gospodinjstvo. Centri za ponovno uporabo naj bi imeli pomembno prednost pred komercialnimi trgovinami z izdelki iz druge roke, saj spodbujajo lokalno ponovno uporabo in kroženje izdelkov.

Pa vendar takšne pobude ponujajo rešitev predvsem na lokalni ravni, vendar potreba po sistemskih rešitvah ostaja. Kako se bo obnesla nova evropska prepoved, pa bomo še videli.