Kolumna / Janko Lorenci: Odgovornost primarnih tarč

Postopoma drsimo v drugo republiko Janeza Janše. Za njegovim predelovanjem države tiči načrt, površno zakrit z visokoletečimi gesli o boju proti korupciji in drugimi pretvezami.

Izgovor za naskakovanje celo ustave je domnevno katastrofalna zapuščina prejšnje vlade. To naj bi upravičevalo zakonodajni stampedo, ostre reze, nastavljanje naših. Slika se, skratka, izredno stanje, da bo laže uvedeno izredno stanje.

Druga republika se gradi povsod, v velikih podjetjih, osnovnih šolah in vmes.

Demografski sklad bo pod eno streho strpal celotno državno premoženje, poseg se bo verjetno končal z razprodajo preostale »srebrnine«. Med drugim zato, ker bo nižanje davkov za premožne navrtalo luknjo v državno blagajno, v to luknjo pa bo poniknil tudi denar za javne službe.

Policija je že v rokah premierovega odvetnika Matoza. Tožilcem grozi, da bodo izgubili avtonomijo, to pa bi pohabilo vse pravosodje. V državni administraciji ukinjajo dolgo grajeni uradniški svet – še en poseg v strokovno avtonomijo. RTV bi radi shirali z ukinitvijo obvezne naročnine, zasebne dnevnike upognili z odtegovanjem oglasov in pritiskom na lastnike. Če imaš na povodcu medije in tožilstvo, lahko počneš tako rekoč vse, saj se za tvoje sporno početje ne zve, če se že, pa ni kaznovano.

V javnem zdravstvu se bo pospešila privatizacija in pretakanje javnega denarja v zasebne žepe. V kulturi in sicer se bodo zaprle pipice za nenaše nevladnike, v šolstvu bo Rončević izganjal ostanke komunizma. V zunanji politiki sta nova svetilnika Netanjahu in Trump.

Na praporih oblasti je zapisan boj proti korupciji. To je velikanski blef: v resnici se dela vse, da bi se raziskovala morebitna korupcija nasprotnega pola, lastna pa skrivala. Zato se podreja policija, krni avtonomija tožilcev, strahujejo mediji, ovirajo poskusi parlamentarne preiskave o Črni kocki.

To je protiustavno, so rekli znani pravniki. A to postaja trumpovski modus operandi Janševe vlade. Tudi najpomembnejši zakoni praviloma nastajajo po hitrem postopku, za zaprtimi vrati, če kršijo ustavo, jo pač kršijo, bog pomagaj. Oblast vodi ofenzivo kot en mož, opozicija pa je razdrobljena in brez jasnega načrta, kako naprej. Tipičen primer za to sta Golobova (namesto opozicijske) vlada v senci in jesenske volitve v Ljubljani, ki lahko zaradi medsebojnega tekmovanja leve sredine dobi desnega župana.

Vsak Janšev mandat obsodi državo na nazadovanje. Glavnina sedanjih sprememb ogroža vse vitalne sklope ureditve (demokracijo, ekonomijo, socialnost, okolje), mrzličnost in surovost njihovega uveljavljanja pa hoče ustvariti izvršena dejstva in ozračje prestrašene pokorščine prej, preden se dvigne resen odpor. Rezultanta te hektike bo značilno postjanševska: oslabljena, bolj zaostala Slovenija. Pri tem ne gre samo za Janševo avtokratskost in uničevanje socialne države; v njegovih mandatih zaostajamo tudi zato, ker nastavlja ljudi, ki morajo biti absolutno lojalni, sposobnost pa je drugotna.

Vse to so hude grožnje, odziv nanje pa je za zdaj medel. Zakaj?

Eno je to, da je predelovanje institucij in družbe razpršeno. To ni en sam velik udar, ampak množica potez na zakonodajni, administrativni in kadrovski ravni, razpršena tudi časovno. V zraku je marsikje strah. Oblastni stroj hkrati bruha gosto meglo propagandnih laži. Učinkuje to, da se Janša, skrit za brutalnostmi in norčijami zlasti Logarja in Stevanovića, zdi mirnejši, manj nasilen – še ena velika prevara. Paradoksno pa je javnost premalo alarmirana tudi zato, ker je početje nove oblasti v bistvu pričakovano in sprejeto kot nekaj znanega, česar smo vajeni, kar je tako rekoč nujno. Veliko je tudi podcenjevanja, češ saj ne bo tako hudo. To ni ozračje, v katerem bi se dvignil močan odpor in napolnil ulice. Posamični, nepovezani in spontani odpori pa so; oglašajo se civilna družba, predsednica republike, po malem resni mediji … Kar odločno protestirata tožilstvo in sodstvo, ki bosta skupaj z ustavnim sodiščem ključna člena brzdanja oblastnega nasilja. Čakamo, kdaj se bo pošteno sestavila opozicija, hkrati se bliža čas za jasen in glasen nagovor Nataše Pirc Musar o stanju nacije, nagovor, ki bo odmeval tudi čez meje. Nasploh je karta EU premalo izigrana.

Čudežnega recepta za odpor ni. Dobro pa je imeti pred očmi nekaj stvari. Prvič, Slovenija je na usodnem prelomu; Janša je ne more uničiti, lahko pa napravi velikansko, deloma nepopravljivo škodo (pohabi javno zdravstvo, razproda državno premoženje, pokoplje resne medije …). Drugič, močnejši ko bo odpor, manjša bo škoda. Tretjič, dragocen je vsak odpor, posamičen in skupinski. A res učinkovit bo le, če se bodo primarne tarče oblastnega lomastenja (sodstvo, opozicija, mediji, sindikati …) povezovale, se tiho in glasno dogovarjale, sodelovale. Koristilo bi tudi, če bi ustanovile skupno telo, nekakšno sodobno OF.

Nekaj se ve; Janša, sprva vedno močan, zmeraj konča klavrno, ker ga čez čas spregleda, se zgane in se proti njemu obrne večina državljanov – saj ji poslabša življenje. Zgane se prej, če pred tem svoje opravijo primarne tarče, najodgovornejše za odpor.