Naslovna tema / Proti Sloveniji

Da predsednik SDS Janez Janša politično nasprotuje Tanji Fajon in njenim morebitnim funkcijam, je legitimno, četudi z vidika slovenskih državnih interesov neproduktivno. Za podpornike SDS je bila Tanja Fajon v preteklosti »fajonka« ali »Soroševa lutka«, Janša pa je bil do nje odkrito posmehljiv. Njeno ponovno kandidaturo za predsednico Socialnih demokratov je leta 2022 na Twitterju »podprl« z besedami, da »boljše ni«, češ da je Fajonova idealna za šefico SD, ker je stranko spravila na šest odstotkov podpore. A njeni uspehi, na primer pri kandidaturi Slovenije za nestalno članico varnostnega sveta ali zdaj, ko je v močni mednarodni konkurenci zmagala na razpisu evropske zunanje službe za položaj posebne odposlanke EU za Sahel, postavljajo te izjave v drugačno luč. Očitno je, da Tanjo Fajon države EU cenijo in poznajo. Janši takšen razvoj dogodkov ni po godu. Politično nasprotovanje Tanji Fajon je torej razumljivo. A ta mesec je Janševa vlada naredila korak naprej: proti njej je v evropskem prostoru nastopila z lažmi. To pa je meja, ki je vlada ne bi smela prestopiti.

Kronologija dogodkov v zvezi s kandidaturo Tanje Fajon za mesto posebne odposlanke EU za Sahel je taka: decembra lani je belgijska policija po nalogu Evropskega javnega tožilstva (EPPO) zaradi suma goljufij pri javnih naročilih preiskala prostore College of Europe v Bruggeu in sedež Evropske službe za zunanje delovanje (EEAS). Z mesta rektorice je tedaj morala odstopiti Federica Mogherini, ki je bila med letoma 2014 in 2019 visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko, torej evropska »zunanja ministrica«. Na izpraznjeno rektorsko mesto pa se je prijavil João Gomes Cravinho, bivši portugalski zunanji minister in tedaj posebni odposlanec EU za Sahel. Cravinho je bil aprila res izbran za rektorja in s tem se je sprostil položaj posebnega odposlanca za Sahel. In to prav v času, ko je Tanja Fajon v Sloveniji sklenila mandat zunanje ministrice.

Politično nasprotovanje Tanji Fajon je razumljivo. A ta mesec je Janševa vlada naredila korak naprej: proti njej je v evropskem prostoru nastopila z lažmi.

Evropska služba za zunanje delovanje je maja začela iskati njegovega naslednika. A pri tem je treba vedeti naslednje: postopek imenovanja posebnih predstavnikov EU ni običajen javni natečaj. Gre za natečaj, pri katerem države članice kandidature zgolj posredujejo, kandidati pa se na prosto delovno mesto prijavijo v svojem imenu in ne v imenu države. Posebni predstavnik EU namreč ni predstavnik države, ampak predstavnik unije, zato o njem države na koncu tudi ne glasujejo s soglasjem, ampak s kvalificirano večino. Postopek teče večinoma prek veleposlaništev: iz Bruslja pride na zunanja ministrstva poziv k prijavi kandidatov v rangu ministrov ali predsednikov vlad. Kdor se želi prijaviti, izpolni obrazce in doda dokumentacijo, države pa gradivo prek diplomatske mreže pošljejo nazaj v Bruselj. V slovenskem primeru to konkretno pomeni, da pošto podpiše in odpravi generalna sekretarka ministrstva za zunanje zadeve. Tako je Slovenija ravnala v vseh preteklih petih primerih in tako se je na prosto delovno mesto prijavila tudi Tanja Fajon.

To posebnost upošteva tudi slovenski notranji pravni red. Po slovenskem pravu soglasje vlade za nominacijo posameznika na položaj posebnega predstavnika EU ni predpisano. Notranji postopek nominacij sicer ureja zakon o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije, vendar se ta ne uporablja za funkcionarje izvršilne veje oblasti, kar je bila Tanja Fajon v času prijave kot podpredsednica vlade in ministrica za zunanje in evropske zadeve. Slovenija je kandidate v evropsko zunanjo službo nominirala že v preteklosti in postopek je bil vedno enak, podobno kot pri nominacijah slovenskih kandidatov za druge visoke diplomatske položaje EU: vlada o tem nikoli ni odločala. postopek nominacij sicer ureja zakon o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije, vendar se ta ne uporablja za funkcionarje izvršilne veje oblasti, kar je bila Tanja Fajon v času prijave kot podpredsednica vlade in ministrica za zunanje in evropske zadeve. Slovenija je kandidate v evropsko zunanjo službo nominirala že v preteklosti in postopek je bil vedno enak, podobno kot pri nominacijah slovenskih kandidatov za druge visoke diplomatske položaje EU: vlada o tem nikoli ni odločala.

Če bi bila Tanja Fajon minuli teden imenovana za posebno evropsko odposlanko za Sahel, bi postala Slovenka na najvišjem položaju v administraciji Evropske unije.

Tako je ravnala tudi Tanja Fajon. Prijavila se je in se pripravljala na izbirni postopek. Med majem in junijem je opravila tri intervjuje: s predstavniki evropske zunanje službe, s predstavniki Francije in nazadnje z ekipo visoke predstavnice za zunanje zadeve Kaje Kallas. Vmes je, kot pravi sama, o vsem obveščala novo slovensko vlado, natančneje zunanjega ministra Toneta Kajzerja. O zadevi naj bi se pogovarjala ob predaji poslov 9. junija, ko mu je razložila tudi, kako je potekal intervju s predstavniki Francije. Ko je Kaja Kallas 29. junija sporočila, da je za položaj izbrala Tanjo Fajon, naj bi ji Kajzer celo pisno čestital. Fajonova je medtem pripravila načrt dela, usklajen s slovenskimi interesi, ki ga je želela predstaviti Kajzerju in tudi novemu premieru Janezu Janši. Njeno dokončno imenovanje je bilo tako le še formalnost – si je mislila. Osmega julija bi morali veleposlaniki držav članic EU potrditi dnevni red naslednjega zasedanja zunanjih ministrov, 13. julija pa bi ministri Tanjo Fajon brez razprave potrdili.

A tik pred dnem odločanja je Kaja Kallas, sodeč po naših virih, prejela sporočilo Janeza Janše. Ta naj bi v njem Tanjo Fajon napadel na posebej grob način, češ da je »nesposobna« in da nima podpore nove vlade. Kallasova se je zato odločila za formalno nadaljevanje postopka v skladu s pogodbo o EU: za potrditev na rednem zasedanju veleposlanikov pri EU (Coreper) v sredo, 15. julija. Tanja Fajon naj bi bila tudi na tem zasedanju izbrana, saj bi se štela kvalificirana večina – podpirale pa so jo vse države razen Slovenije, tudi najbolj vplivna na tem področju, Francija. Zato je nova slovenska vlada lobistično kampanjo proti njej še okrepila, tudi prek strankarskih povezav znotraj Evropske ljudske stranke, kot je kasneje razkrila Kallasova, sama sicer prihaja iz liberalnega tabora. Dvanajstega julija je Kajzer poklical Kajo Kallas, 17. julija pa je Slovenija vsem preostalim članicam EU, irskemu predsedstvu in Kallasovi poslala še uradno pismo, v katerem piše, da je slovenska vlada ugotovila, da je bil »notranji izbirni postopek kompromitiran, saj ni spoštoval načel integritete in preglednosti«.

Da nova vlada Tanje Fajon politično ne podpira, je razumljivo. A v tem primeru je Slovenija tuje države obvestila, da naj bi se Fajonova na prosto mesto prijavila na sporen, nezakonit ali celo koruptiven način. Od kod te trditve, pa ni jasno. Vladna služba za zakonodajo namreč ugotovila, da je bil postopek nezakonit. Še več, ugotovila je, da težava ni niti v tem, da je vlada opravljala tekoče posle, saj je posredovanje kandidature spadalo v opravljanje tekočih poslov. Edini »problem« naj bi bil, da vlada Roberta Goloba o kandidaturi ni uradno odločala, in to kljub temu, da je predsednik vlade Robert Golob Tanji Fajon napisal priporočilo, ki ga je predložila kandidaturi. Gre torej za lase privlečen argument, ki si ga tudi vladni pravniki zato niso upali zapisati v bolj trdilni obliki. Očitno po sili razmer so zapisali: »Vprašljiva veljavnost samega imenovanja se torej ne postavlja zaradi tega, ker bi kandidatko predlagal organ brez polnih pooblastil, temveč zato, ker pristojni organ o kandidaturi oziroma predlagateljstvu sploh ni odločal.«

»Preklic nominacije Tanje Fajon za omenjeno pozicijo je tako morda mala zmaga za neko politično opcijo, je pa hkrati velik poraz za državo.«

Dejansko pa tudi to ni nobeno »vprašanje«, kajti postopek izbire Tanje Fajon je po pravu EU notranji postopek evropske zunanje službe in ne postopek, ki bi tekel v Sloveniji. In ne pravo EU ne slovensko pravo ne predvidevata kakršnegakoli sklepa vlade. Za to obstajajo tudi precedensi. Leta 2022 je tedanji visoki predstavnik EU Josep Borrell predlagal ustanovitev položaja posebnega predstavnika EU za Zaliv in države članice pozval, naj predlagajo kandidate. Med drugimi se je na prosto delovno mesto prijavil tedanji italijanski zunanji minister Luigi Di Maio, tako kot Tanja Fajon tudi on v času, ko je njegova vlada pod vodstvom Maria Draghija že odstopila in opravljala le še tekoče posle. Tudi v tem primeru Di Maia ni predlagala italijanska vlada s sklepom, Borrell pa ga je izbral, ko je italijansko vlado že vodila Giorgia Meloni. Sedanji slovenski primer je torej skorajda identičen tedanjemu italijanskemu. Z eno razliko: Melonijeva vlada je tudi zanikala, da bi bil Di Maio njen kandidat, a Italija proti njemu ni vodila umazane kampanje. Zunanji minister Antonio Tajani je aprila 2023 zgolj dejal: »Izbira Di Maia je legitimna in svobodna izbira visokega predstavnika, ni pa izbira italijanske vlade. Kandidiral je, preden je nastopila ta vlada.«

Slovenski primer je skorajda identičen italijanskemu, le z eno razliko: da je vlada Janeza Janše začela diskreditacijsko kampanjo in v tujini celo odkrito lagala, trdila je na primer, da je bil izbirni postopek »kompromitiran«. Politično lahko Slovenija imenovanju seveda nasprotuje in ga ob zadostni koaliciji ali s pritiskom na Kajo Kallas tudi prepreči, a to spada v področje politike. Nasprotno seveda velja za kandidature, pri katerih država dejansko nastopa kot predlagateljica: za sodnike Sodišča EU in ESČP, člane Evropskega računskega sodišča ali komisarje. Tam je formalni predlagatelj vlada, v primeru Tanje Fajon pa ne. Janez Janša se je torej odločil za umazano kampanjo, za izkrivljanje dejstev, za laganje tujim državam, njegov zunanji minister pa se mu je moral na zelo prozoren način podrediti. Na naše vprašanje, ali je Fajonovi ob izboru čestital, do konca redakcije nismo prejeli odgovora, na njene navedbe, da je bil o kandidaturi obveščen in da ji je ob primopredaji poslov zagotovil podporo, pa se Kajzer sedaj izmika s sklicevanjem na primopredajni zapisnik: »V primopredajnem zapisniku, ki je bil sicer narejen par dni po tem, ko so bili narejeni vsi preostali zapisniki, tega ni nikjer navedenega, niti mi ni bilo sporočeno, tako da jaz to seveda zanikam, kot smo zanikali že v prejšnjih izjavah.« Podobnemu incidentu smo bili priča že v času druge Janševe vlade, ki je maja 2021 razveljavila izbor dveh evropskih delegiranih tožilcev, Tanje Frank Eler in Mateja Oštirja, ki ju je predlagal državnotožilski svet. Vlada je tedaj kar sama odredila nov razpis, zaradi česar je odstopila pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič. Slovenija je bila ob začetku delovanja Evropskega javnega tožilstva posledično edina od 22 sodelujočih držav brez imenovanih tožilcev. Upravno sodišče je pozneje razsodilo, da je vlada ravnala nezakonito, evropska glavna tožilka Laura Kövesi pa je opozorila, da »očitno pomanjkanje iskrenega sodelovanja slovenskih oblasti resno spodkopava zaupanje v učinkovito delovanje sistemov upravljanja in nadzora sredstev EU v Sloveniji«, in pred evropskim parlamentom dodala, da »Slovenija, članica EU, posega v delovanje 

ren precedens«.

V okviru organov Evropske unije je sicer vsako leto več deset podobnih razpisov za visoke diplomatske položaje, pri katerih velja ista logika kot pri Fajonovi: kandidature tečejo prek diplomatskih kanalov ali neposredno, izbor pa je v rokah skupnih služb unije, ne pa držav članic. Da bi posamezna država iz političnih razlogov sprožila takšno kampanjo, kot jo je Slovenija, praktično ni znano. Še najbližje ji je primer omenjene glavne evropske tožilke Laure Kövesi, ki je bila med letoma 2013 in 2018 vodja romunskega protikorupcijskega tožilstva DNA. Ker je na omenjenem položaju preganjala tudi politike iz vrst tedaj vladajoče socialdemokratske stranke PSD, jo je julija 2018 vlada odstavila, sama pa se je nato prijavila za prvo evropsko glavno tožilko. Romunska vlada je proti njej sprožila kampanjo, kakršne v preteklosti v EU še ni bilo: ustanovila je poseben organ za preiskovanje sodnikov in tožilcev, ki je zoper njo odprl kazenske postopke, na zaslišanja so jo vabili prav na dneve, ko je imela v Bruslju predstavitve, začasno so ji celo prepovedali zapustiti državo in komunicirati z mediji. Romunski veleposlanik v Bruslju je dobil izrecno navodilo, naj glasuje proti njej, vlada pa je lobirala po prestolnicah. Svet EU je februarja 2019 v neformalnem glasovanju sprva podprl francoskega kandidata JeanFrançoisa Bohnerta, a je evropski parlament vztrajal pri Kövesijevi. Ker je postopek zahteval soglasje obeh institucij, je sledil večmesečni pat položaj, dokler Francija ni umaknila podpore svojemu kandidatu. Oktobra 2019 je bila Kövesijeva potrjena za prvo evropsko tožilko, kljub nasprotovanju njene države.

Predsednica države Nataša Pirc Musar je ta teden sporočila, da je razočarana nad ravnanjem vlade v zvezi z nominacijo Tanje Fajon za posebno predstavnico EU za Sahel. Preklic nominacije Tanje Fajon za omenjeni položaj »je tako morda mala zmaga za neko politično opcijo, je pa hkrati velik poraz za državo«, je dejala. »Odrekanje tovrstne podpore namreč pomeni, da pri podpori slovenskim kandidatkam in kandidatom za funkcije v mednarodnih institucijah bolj kot izkušnje in znanje šteje politična pripadnost.« Po njenih besedah bo posledica takšnega ravnanja »manjša prisotnost oz. kar odsotnost Slovenk in Slovencev na pomembnih položajih v evropskih in mednarodnih institucijah«, pri čemer bi ravno države, »ki svojih interesov ne morejo uveljavljati zgolj zaradi svoje geografske velikosti, morale posebej skrbeti za to, da se mednarodno profilira čim več njihovih kadrov, saj ugledne pozicije zanje niso ravno samoumevne«.

Če bi bila Tanja Fajon minuli teden imenovana za posebno evropsko odposlanko za Sahel, bi postala Slovenka na najvišjem položaju v administraciji Evropske unije. Po višini funkcije se ji je leta 2012 približal bivši zunanji minister Samuel Žbogar, ki je bil tedaj imenovan za posebnega predstavnika EU na Kosovu, a je vloga odposlanke za Sahel geografsko in politično veliko širša in zato pomembnejša. Sicer pa je ta mesec s položaja veleposlanika pri OZN odstopil tudi Žbogar, verjetno zaradi nestrinjanja z novimi slovenskimi zunanjepolitičnimi usmeritvami. Zunanjepolitična čistka Janševe vlade je veliko širša: vlada je ta teden na zunanjem ministrstvu razrešila kar pet generalnih direktorjev, med njimi tudi dr. Marka Rakovca, doktorja mednarodnega prava, ki je med drugim tudi zastopnik Slovenije pred Meddržavnim sodiščem in Evropskim sodiščem za človekove pravice, pri čemer njihovih naslednikov za zdaj še ni našla.

***

Kaj je vlada zamolčala?

Vladna pravna služba ni zapisala tega, kar je objavila vlada

Vlada Janeza Janše je imenovanje Tanje Fajon preprečila, ker naj bi bil postopek njenega imenovanja »kompromitiran«. To je zunanji minister sporočil tudi drugim državam EU. Podlaga za to trditev naj bi bilo mnenje Službe vlade za zakonodajo, v katerem naj bi pisalo, da je zakonitost imenovanja Tanje Fajon vprašljiva, ker vlada oziroma »pristojni organ o kandidaturi oziroma predlagateljstvu sploh ni odločal«. A na Mladini smo mnenje vladne pravne službe pridobili, njegova primerjava z vladnim povzetkom pa pokaže, da so ga na vladi povzeli precej selektivno – in to tako, da se njegovo dejansko sporočilo obrne skoraj na glavo.

Vladni pravniki so nominacijo dejansko označili za nesporno, ne za sporno. Osrednji sklep mnenja je, da kandidiranje posameznikov iz Slovenije za

položaje v Evropski uniji in s tem povezane odločitve vlade oziroma ministrstev niso sporne z vidika opravljanja tekočih poslov, če postopki za zasedbo teh položajev na ravni EU potekajo v času, ko vlada in ministri opravljajo tekoče posle – kar je bil natanko primer Fajonove. Pravna služba je izrecno tudi razbremenila priporočilno pismo Roberta Goloba, ki ga je vlada prikazovala kot obremenilno okoliščino. In končno, vladni pravniki so zapisali, da gre za položaj v EU, ne v Sloveniji, in da bi lahko vse skupaj drugače urejalo pravo EU, ki ga sami ne poznajo.

V mnenju dejansko piše, da se postavlja vprašanje, na kateri podlagi je generalna sekretarka ministrstva črpala pristojnost za podajo kandidature – v Sloveniji je za to pristojna vlada –, temu pa sledi dodatek, da bi seveda drugače »lahko določala tudi mednarodna pogodba ali neposredno uporabljivo pravo Evropske unije. Slednje pa nam v konkretnem primeru ni poznano.« Prav to, torej neposredno uporabljivo pravo EU, pa je bistvo v primeru Fajonove. Temu velja dodati, da služba že v uvodu pojasni, da za tovrstno presojo »ni pristojna« in da je njeno mnenje »neobvezujoče« – kar je drugače, kot ga je predstavila vlada.