Tanja Fajon
© arhiv Mladine
Gospa Fajon, če prav razumemo, vas je na začetku kandidature za posebno odposlanko za Sahel spremljala sreča?
Da, drži. Moj predhodnik João Gomes Cravinho, bivši portugalski zunanji minister in bivši predstavnik Evropske unije za Sahel, je bil maja imenovan za novega rektorja ustanove College of Europe ravno tedaj, ko se je iztekal mandat naše vlade. Sicer bi se mu mandat iztekel šele avgusta ali še pozneje. Tako se je njegovo delovno mesto sprostilo v trenutku, ko sem tudi sama zaključevala delo ministrice.
Evropska služba za zunanje delovanje je zato objavila razpis. A ker gre za poseben položaj, to ni bil razpis, ki bi ga objavljali po zavodih za zaposlovanje, kajne?
Res je. Ker evropska zunanja služba v teh primerih običajno išče kandidate v rangu ministrov ali celo višje, pošlje pismo prek veleposlaništev. Naše veleposlaništvo v Bruslju je bilo o tem obveščeno sredi maja, obvestilo o razpisu je po mojem vedenju prišlo na oddelek za napotitve zunanjega ministrstva; gre za splošni elektronski naslov kadrovske službe, kamor stalno predstavništvo v Bruslju pošilja razpise. Pri klasičnih postopkih so razpisi strožji, v tovrstnih primerih bolj splošni. Ker v teh primerih ne gre za predstavnika Slovenije, ampak za predstavnika EU, je doslej veljalo, da gre za odločitev visokega predstavnika EU za zunanjo in varnostno politiko. Nasprotovanje kake države po uspešno izpeljanem postopku, ki ga vodi evropska zunanja služba, v praksi pomeni glasovanje zoper njen predlog. Tik pred razpisom so z mano navezali stik iz Bruslja, naj se prijavim, ker primernih kandidatov za takšne funkcije ni v izobilju. Vsaj na začetku me je torej res spremljala sreča.
Vlada zdaj trdi, da je bil postopek izpeljan nepravilno, ker ni bilo soglasja tedanje vlade.
Ta argument me preseneča. Postopek moje prijave se ni v ničemer razlikoval od zadnjih treh podobnih postopkov, skozi katere so za primerljiva delovna mesta v EU šli moji sodržavljani. Ker sem tudi sama s presenečenjem prebrala to razlago, sem pretekle postopke ponovno preštudirala – res me je namreč zaskrbelo, ali sem kaj prekršila. In ne, šla sem po isti poti kot vsi pred menoj. Pa tudi če bi soglasje tedanje vlade potrebovala, bi ga, kot si lahko predstavljate, dobila. Konec koncev sem prijavi priložila priporočilno pismo Roberta Goloba. Če preberete sporočila, ki jih zunanje ministrstvo zdaj objavlja v Sloveniji ali jih pošilja v tujino, boste ugotovili, da so zmedena: v slovenščini pišejo, da je bil postopek »vprašljiv«, v angleščini pa si upajo namigovati, da je bil celo nezakonit. Pravzaprav še huje. Kolikor so me obvestili kolegi, je bila kampanja zoper mene v zadnjih dneh precej ostra in predvsem nesramna.
V kakšnem smislu?
Visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kallas me je sinoči (intervju smo opravili v ponedeljek, op. p.) obvestila, da je mojo nominacijo preklicala zaradi pritiska slovenske vlade in Evropske ljudske stranke. Obveščena sem bila, da so številni ministri in predsedniki vlad, predvsem tisti iz Evropske ljudske stranke, v zadnjih dneh dobivali sporočila, v katerih so me pošiljatelji iz Slovenije poskušali osebno diskreditirati. Kolikor lahko sklepam, je šlo za zelo intenzivno kampanjo predsednika vlade in zunanjega ministra proti mojemu imenovanju. Zakaj toliko osebnega truda, da se zruši možnost kandidata iz Slovenije, ki mu je uspelo prepričati 26 držav EU, da lahko zasede visoko mesto v evropski diplomaciji, ne razumem. Poleg te kampanje je zunanji minister Tone Kajzer vsem državam EU poslal pismo, v katerem je tudi uradno sporočil, da Slovenija moje kandidature ne podpira. To je bilo zame spet veliko presenečenje.
Zakaj?
Ker me je gospod Kajzer pred tem podpiral.
Podpiral vas je?
Zunanje ministrstvo je prejšnji teden objavilo, da vas ni nikoli podprlo. > Ministra Kajzerja sem o kandidaturi obvestila takoj ob primopredaji poslov. To je bil tudi dan, ko sem imela na to temo pogovor s Parizom, in tedaj sem ga seznanila z vsebino tega pogovora. Razložila sem mu, kako je šlo, pojasnila, kako zahtevni so bili, in podobno. Zanimalo ga je, kakšen je postopek, in dejal je, da me bo aktivno podprl. Ko je nato prišlo pismo Kaje Kallas, da sem izbrana in da sem uspešno prestala izbirni postopek, mi je zjutraj v izmenjavi kratkih sporočil čestital, sama pa sem predlagala, da se sestaneva in pogovoriva, kako bi lahko najbolje sodelovala za Slovenijo. Napisala sem tudi vizijo svoje funkcije, ki sem jo želela predstaviti njemu in predsedniku vlade. Bila sem torej prepričana, da imam podporo nove vlade – čeprav je formalno nisem potrebovala, je takšna vez za interese države seveda dobrodošla, kar me je na začetku veselilo.
Dejali ste, da vam je Kajzer čestital in vas podpiral. Imate za to kakšne materialne dokaze, sporočila in podobno, ali bo ostalo le pri besedi proti besedi?
Da, seveda jih imam, a se mi ne zdi primerno, da bi takšno komunikacijo zdaj objavljala. Me je pa znova presenetilo, kako hitro je minister pozabil, da sem ga obvestila takoj ob primopredaji in pozneje tudi vsaj dvakrat prosila za pogovor. Odgovorov nisem več dobila.
Zakaj ste se pravzaprav prijavili na to delovno mesto? Zakaj je Afrika pomembna, tudi za Slovenijo? Nekateri pravijo, da naši politiki tam tako ali tako nimajo kaj iskati.
Ko je EU začela postopek za mojo nominacijo, je tudi v afriških državah preverila, ali uživam njihovo zaupanje. Ugotovila je, da ga uživam, kar je bil pomemben dejavnik, da sem bila na koncu izbrana. V preteklosti sem namreč, recimo kot zunanja ministrica, imela precej stikov z afriškimi državami. Leta 2024 smo v Adis Abebi odprli slovensko veleposlaništvo, v Etiopiji sem obiskala sedež Afriške unije, nato pa v imenu EU oziroma visoke predstavnice Kaje Kallas obiskala Benin in Togo ter kot prva ministrica EU po dveh letih vstopila na varnostno tvegano območje Somalije. Tam sem se pogovarjala o njihovem boju proti organiziranemu kriminalu. In tako naprej. Slovenija se morda zdi nepomembna, a to ne drži: v Afriki je cenjena in verodostojna država, konec koncev tudi zato, ker nima kolonialne preteklosti. Sicer pa je splošno znano, da je Afrika celina prihodnosti. Do leta 2050 bo tam živela skoraj četrtina svetovnega prebivalstva, Afrika bo imela vse večjo vlogo pri svetovni gospodarski rasti, ima ključne vire za zeleni prehod in je za EU
in Slovenijo strateškega pomena. Da je Afrika pomembna, priča tudi močna geopolitična tekma za vpliv na tej celini. Sahel pa je tisti del Afrike, kjer so odnosi najbolj zapleteni in kjer bi Slovenija lahko igrala pomembno vlogo kot država, ki uživa zaupanje v Afriki in EU.
Konec koncev je bila podpora afriških držav odločilna tudi za izvolitev Slovenije za nestalno članico Varnostnega sveta OZN, drži?
Drži. O b kandidaturi za Varnostni svet OZN smo dobili ogromno glasov afriških držav; brez njih tega položaja ne bi dobili.
Kako si torej razlagate – od kod takšna ihta, da bi vam preprečili, da bi dobili že dobljeni položaj?
Lahko bi vam odgovorila, da je to za Slovenijo nepotreben domači politični obračun, a če se nekdo na tako visoki ravni osebno angažira, gre to že v smer nekakšnega osebnega maščevanja. Drugače si tega ne znam razložiti glede na to, da mi je na intervjujih uspelo pristojne prepričati, da sem najbolj kvalificirana kandidatka, in da sem prejela podporo vseh drugih držav.
Kako je sicer potekal izbirni postopek in na kakšna vprašanja ste morali pravilno odgovoriti? > Imela sem tri daljše, zahtevnejše intervjuje, v katerih spraševalci niso preverjali znanja ali analitičnih spretnosti kandidatov – to se tako ali tako pričakuje –, ampak predvsem sposobnost političnega razumevanja problemov. To so bila recimo vprašanja v smislu: Kaj boste naredili glede na to, da so tam tri države z vojaškimi režimi? Kako boste z njimi vodili dialog, kako boste zastopali EU? Burkina Faso, Niger in Mali so tri države, kjer so na oblasti vojaške hunte, ki so izstopile iz Ecowasa (Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav), in sodelovanje z njimi je še posebej težavno. Eno od vprašanj je bilo, kako bom vzpostavila stike s temi državami. Ali pa, kako bi lahko EU izkoristila svoje mehanizme, svojo moč, da bi pridobila zaupanje teh držav, kar bi šele omogočilo, da unija kaj spremeni. Najtežji je bil pogovor s predstavniki Francije. Pogovor s Parizom sicer ni bil obvezen, sem pa se jim ponudila sama, saj znotraj EU velja, da ima Francija tu veliko vlogo. Med vrsticami jih je recimo zanimalo, kako bom reševala tamkajšnje težave, glede na to, da sem ženska. Ženske na tem položaju doslej še ni bilo, države v regiji so tudi muslimanske, hkrati pa se pričakuje, da bom komunicirala v francoščini. Pri teh dveh dilemah sem jim morala razbliniti skrbi. To pomeni, da sem morala prepričati vse relevantne direktorje na francoskem zunanjem ministrstvu, tudi njihovega posebnega odposlanca za Afriko. Pozneje sem izvedela, da smo v ožji izbor prišli trije: diplomatka iz Danske, bivši predsednik romunske vlade in jaz. Temu je sledil še intervju s Kajo Kallas in njenimi sodelavci.
Se vam je Kajzer medtem že opravičil, morda v smislu: Tako moram ravnati, ker to od mene zahteva šef?
Ne. Na moja sporočila ne odgovarjajo več. Ne komunicirajo z menoj.
Tudi Samuel Žbogar, nekdanji minister in nekdanji posebni odposlanec EU za Kosovo, je ta mesec odstopil s položaja veleposlanika pri OZN.
Da. O razlogih za to potezo mora spregovoriti sam, sem pa prepričana, da se počuti približno tako kot jaz.