V središču / Skok – v diktaturo?

Stranke desnice, med njimi predvsem Demokrati Anžeta Logarja, so pomemben del predvolilne kampanje stavile na obračun s korupcijo. Medtem ko je javnost gledala na skrivaj posnete in prirejene posnetke, ki naj bi dokazovali koruptivnost vlade Roberta Goloba, so napovedovale ustanovitev povsem novega (tožilskega) organa, imenovanega SKOK, za neizprosen in še ne viden boj s korupcijo. Prejšnji četrtek je vlada čez noč potrdila v tajnosti spisan omnibusni zakon, ki to ureja. Od velikih napovedi o revolucionarnih novostih pa so ostala le na stežaj odprta vrata za politični prevzem tožilstva – od postavljanja tožilskih šefov in zaposlovanja novih tožilcev do preiskav mimo sodnega nadzora.

Da bi razumeli, kaj se je zgodilo, se moramo ozreti le malenkost v preteklost, v čas prejšnje vlade Janeza Janše. Tedaj je na ravni Evropske unije potekal proces vzpostavitve evropskega javnega tožilstva, katerega naloga je po državah članicah preganjati zlorabe evropskih sredstev – priliv teh se je še posebej povečal zaradi velikega svežnja denarja, ki je bil v države razposlan v okviru Načrta za odpornost in okrevanje. Med postopkom so morale tedaj države članice evropskemu tožilstvu posredovati imena delegiranih evropskih tožilcev, ki bodo doma preiskovali te zlorabe. V Sloveniji sta bila v postopku pred državnotožilskim svetom tedaj izbrana Matej Oštir in Tanja Frank Eler. A ju vlada ni hotela potrditi, saj v preteklosti v eni ali več konkretnih zadevah, v katerih sta bila tožilca, nista ravnala po željah SDS in Janeza Janše neposredno.

Greh tožilke Tanje Frank Eler je recimo bil, da je sodelovala pri pripravi

tožbe po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora proti Janezu Janši. Greh tožilca Mateja Oštirja pa, da je zavrgel kazensko ovadbo zoper podjetje Pro Plus zaradi domnevnega izkoriščanja monopolnega položaja. Gre za podjetje, v katerega lasti sta televizijska kanala POP TV in Kanal A, ki sta bila moteča za SDS.

Stvar je šla celo tako daleč, da je nazadnje evropsko tožilstvo čakalo le še Slovenijo, glavna evropska tožilka Laura Kövesi pa je opozarjala, da je zaradi zapletov z imenovanjem evropskih delegiranih tožilcev iz Slovenije »oteženo ne le preiskovanje primerov oškodovanja teh sredstev v Sloveniji, ampak tudi čezmejnih primerov, ki vključujejo Slovenijo«. Janša je tedaj zahteval celo spremembo zakonodaje, ki bi pravosodnemu ministru in vladi omogočila, da imata neomejeno pravico do izbire in imenovanja (evropskih in domačih) tožilcev in da se jima ni treba ozirati na (strokovno) mnenje državnotožilskega sveta. Tedaj je premier v državnem zboru zakonske spremembe zagovarjal z besedami, da »vlada po ustavi

ni poštar« in ne bo zgolj potrjevala tožilcev, ki jih izberejo strokovni organi, pač pa želi pri tem imeti glavno in dokončno besedo. A najprej je moral najti pravosodnega ministra, ki bi bil pripravljen v državni zbor vložiti tak zakon. Našel ga je v Marjanu Dikaučiču, sprejetje zakona pa so potem preprečile volitve in menjava oblasti.

In kaj je ob predstavitvi zakona o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala dejal novi pravosodni minister Mihael Zupančič, član Demokratov? »Vloga ministra se malo spremeni, in sicer ni več pismonoša.« To se ne nanaša le na izbiro in imenovanje vodje elitnega tožilskega organa za pregon korupcije, ki se danes imenuje Specializirano državno tožilstvo (SDT), po novem pa se bo imenoval Specializirano tožilstvo za pregon korupcije in organiziranega kriminala (StKOK). V zakonu se je znašel očiten podtaknjenec – zakonski člen, ki z novo ureditvijo pregona korupcije nima nobene zveze. Minister bo po novem izbiral, vlada pa imenovala in s tem zaposlila tudi slehernega novega tožilca na tožilstvu sploh.

Janez Janša je dolgo iskal človeka, ki bi izpeljal politizacijo tožilstva in mu omogočil politizacijo sodstva. Našel ga je v Anžetu Logarju, pa tudi v ministru Mihaelu Zupančiču.

Doslej je veljalo, da strokovni del postopka izpelje državnotožilski svet (organ, sestavljen iz notranje tožilske in zunanje strokovne javnosti) in da minister sicer lahko zavrne imenovanje tožilca, a se to vseeno opravi, če državnotožilski svet svojo prvotno izbiro ponovno izglasuje z dvotretjinsko večino. Zadnjo besedo je tako doslej imela stroka. Po novem bo postopek izbire povsem političen, in to vseh tožilcev. Z zakonom se namreč črta celoten do potankosti izdelan postopek, ki je preprečeval prevelik vpliv izvršne oblasti na kadrovsko sestavo tožilstva in s tem na njegovo politiko pregona. Nadomesti pa se z enim kratkim stavkom: »Minister pri oblikovanju predloga za imenovanje ni vezan na mnenje državnotožilskega sveta.« To pomeni, da se vloga ministra (in vlade) ni »malo« spremenila, kot pravi pravosodni minister, ampak se je povsem spremenila. In to točno tako, kot je marca 2021 zahteval Janša, ko je sam uporabil prispodobo o poštarju oziroma pismonoši. Po novem bo minister sam izbral, koga bo vlada imenovala za tožilca in koga ne.

Zakaj je to pomembno? Res je, da zakonodaja vsakokratni novi vladi omogoča prevzem popolnega nadzora nad policijo in da je imenovanje novega generalnega direktorja policije vedno prva kadrovska točka na prvi seji vsake nove vlade. A glavno sito kazenskega pregona – odločitev, kaj, koga in kako resno 

se preganja in (enako pomembno) koga in česa se ne preganja – je na tožilstvu. Nič ne pomaga odločenost policije, da bo preiskala neko kaznivo dejanje (ali celo sodišča, da storilca obsodi), če tožilstvo ustavi preiskavo. In obratno – nič ne pomaga pasivnost policije, če tožilstvo vztraja pri preiskavi in pregonu. Vse to je v rokah tožilstva in strokovne (ali pa politične) presoje posameznega tožilca.

S tem je tretja Janševa vlada že imela nekaj težav. Recimo, ko je želela, da se preiskujejo zadeve, ki se ne bi smele, ker niso bili doseženi minimalni standardi sumov, da je šlo za kaznivo dejanje. Tak je bil primer, ko je tožilstvo odločilo, da izrekanje slogana »Smrt janšizmu« ne pomeni grožnje s smrtjo tedanjemu premieru in ga torej ni mogoče preganjati kot kaznivo dejanje, kakor je Janša sicer zahteval od tožilstva. Policija je tedaj pod pritiskom notranjega ministra Aleša Hojsa preiskave nadaljevala sama in v nasprotju s tožilsko in sodno prakso in je vlagala kazenske ovadbe za ravnanje, ki ni kaznivo. Šlo je predvsem za uporabo

omenjenega slogana Smrt janšizmu in druge protestniške vzklike, ki očitno niso pomenili kaznivih dejanj. Te preiskave je potem vedno znova vendarle zaključilo tožilstvo.

Nova zakonodaja pa politiki odpira tudi to pot. Tožilcev na StKOK ne bo več omejevala sodna preiskava, pač pa bodo delo lahko opravljali mimo preiskovalnega sodnika, po lastni presoji, in sami opravljali številne preiskovalne ukrepe, tudi zasliševanje prič. Odobritev

preiskovalnega sodnika bodo potrebovali le za res najhujše posege v človekove pravice, kot so recimo hišna preiskava, prisluškovanje ali odreditev pripora. Ne bodo pa več potrebovali odobritve za začetek preiskave – doslej je moralo tožilstvo dokazati precejšnjo stopnjo suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, preden je sodišče odredilo (sodno) preiskavo. Po novem bodo to (elitni) tožilci lahko počeli sami.

V elitno tožilsko enoto bo tožilce imenovala vlada. Ti tožilci pa bodo potem mimo sodnega nadzora preiskovali najbolj razvpite primere (in politične nasprotnike).

To v urejenih razmerah in pod pogojem, da je tožilstvo strokoven organ, ne bi smelo nujno biti razlog za skrb, takšno ureditev imajo tudi nekatere druge države. A prvi pogoj za uvedbo tožilske preiskave bi morale biti zares trdne, dodatne varovalke pred politizacijo tožilstva. S tem zakonom se dogaja prav nasprotno – vlada bo sama, po politični presoji, izbirala in imenovala tožilce, ti pa bodo potem izvajali pregon (skoraj) brez sodnega nadzora. To pomeni, da bodo (politično imenovani) tožilci na StKOK lahko neutemeljeno preiskovali takšne in drugačne politične sovražnike. Seveda jim potem z zadevo morda res ne bo uspelo pred sodiščem, a škoda bo narejena že s samo preiskavo.

Proti spreminjanju zakonodaje v tajnosti in brez sodelovanja notranje in zunanje strokovne javnosti in poleg tega po nujnem postopku so se izrekli številni nadzorni organi na čelu z varuhinjo človekovih pravic Simono Drenik Bavdek. Enoglasna pa je bila kritika vsebine, ki so jo kot nepotrebno, neprimerno, neizvedljivo in politično motivirano označili tudi na sodišču in tožilstvu. Predsednik vrhovnega sodišča Damijan Orož in generalna državna tožilka Katarina Bergant sta bila v tem pogledu presenetljivo jasna in ostra.

Pri tem nikakor ne gre pozabiti, kdo točno je zdaj uresničil veliko, dolga leta neuslišano željo Janeza Janše po političnem kadrovanju na tožilstvu in po podreditvi tega bistvenega pravosodnega organa. To je storil Anže Logar, ki je volivce pridobival z obljubo, da je drugačen od svojega nekdanjega strankarskega šefa, in je še ob vstopu v koalicijo zagotavljal, da bo njegova stranka »zahteven partner« in da vladati s tako pokončnim koalicijskim partnerjem ne bo kar samoumevno in enostavno.