V središču / Priročnik za samodržce

Poslanke in poslanci so prejšnjo sredo s široko podporo, a brez glasov SDS (52 za in 25 proti) za novo zagovornico načela enakosti imenovali Barbaro Zupančič, ki jo je predlagala predsednica republike Nataša Pirc Musar. A na seji mandatno-volilne komisije in potem še na plenarni seji so le malo razpravljali o njenem imenovanju, veliko več časa so posvetili razpravi o ukinitvi institucije zagovornika načela enakosti, strokovnega in neodvisnega državnega nadzornega organa na področju diskriminacije. Kaj bi to pomenilo za razmerje moči med diskriminiranim posameznikom ali diskriminirano skupino ljudi na eni strani in vsemogočno državo ter zasebnimi centri moči na drugi? In kaj bi to pomenilo za razmerje moči med ljudstvom in (avtoritarno) oblastjo?

Z združitvijo zagovornika načela enakosti z varuhom človekovih pravic se za ljudstvo prepolovijo že zdaj omejene možnosti dostopa do ustavnega nadzora nad oblastjo.

Toda pojdimo po vrsti. Kdo je Barbara Zupančič? »Priznana strokovnjakinja z več kot 20-letnimi izkušnjami na področju zaposlitvene rehabilitacije, vključevanja ranljivih skupin na trg dela, spodbujanja enakosti, preprečevanja diskriminacije, varstva človekovih pravic in upravljanja raznolikosti,« je predlog utemeljila predsednica in dodala, da kandidatka že desetletje vodi prizadevanja za »krepitev vključujočih delovnih okolij ter sodeluje z delodajalci, strokovnimi združenji, javnimi institucijami, nevladnimi organizacijami in evropskimi partnerji pri uvajanju praks, ki prispevajo k enakim možnostim in preprečevanju diskriminacije različnih ranljivih skupin«.

Navkljub zapisanemu je splošna javnost zanjo večinoma slišala prvič. Za dodatna pojasnila smo se obrnili na nevladni sektor, kjer se je v Sloveniji pred desetletji začel in krepil boj z diskriminacijo in od koder ne nazadnje prihaja tudi odhajajoči dolgoletni zagovornik Miha Lobnik. Toda kaže, da ne nova zagovornica in tudi ne organizacija, pri vzpostavitvi katere je pomagala (Listina raznolikosti Slovenije) in jo zdaj vodi, nista splošno znani niti v tem sektorju, ki sodi k širši strokovni javnosti na področju boja z diskriminacijo.

Zaradi pomanjkanja informacij je zato težko sklepati, kakšna zagovornica načela enakosti bo Barbara Zupančič in kako uspešna bo v oteženih razmerah, ko državo vodi desna koalicija, ki je delo celo začela z nekaterimi očitno diskriminatornimi ukrepi, kot je recimo odvzem volilne pravice tujcem iz tretjih držav. Gotovo pa mora biti vsakomur, ki prevzame neki položaj, dopuščena možnost, da se izkaže. In Barbara Zupančič jo bo imela že takoj na začetku mandata. Njen uspeh se bo meril po tem, kako odločno in uspešno bo branila samostojno institucijo zagovornika načela enakosti in raven varstva pred diskriminacijo, ki je bila mukoma vzpostavljena v več desetletjih.

Ko jo je teden pred tem mandatno-volilna komisija potrdila z devetimi glasovi (proti je glasovalo šest članov), njenega imenovanja niso podprli člani največje vladne stranke SDS. Kot je pojasnila poslanka te stranke Anja Bah Žibert, ker želijo brez očitkov o protiustavnem ravnanju odpraviti urad zagovornika oziroma ga, kakor se lepše reče, združiti z uradom varuha človekovih pravic: »Če zdaj to potrdimo, potem se pet let spet ne bomo o tem pogovarjali, ker če bomo vmes odprli to zadevo, bo kdo rekel, aha, zdaj pa se ukinja urad in se ukinja neka institucija, ki ima seveda mandat.« Cilj koalicije je jasen – ukinitev čim več neodvisnih nadzornih organov. To zavezo najdemo v koalicijski pogodbi, posebej pa jo je na predstavitvi v državnem zboru poudaril tedaj še kandidat za notranjega ministra Franci Matoz, ko je dejal, da bodo preverili smiselnost obstoja vseh državnih organov, ki niso neposredno varovani z ustavo. Med njimi je tudi zagovornik načela enakosti, pri čemer je očitno v koaliciji nekaj zmede le glede najboljšega izvedbenega načrta za ukinitev tega nadzornega organa.

Nekoč je zagovornik enakosti že bil vključen v drug organ. Tedaj je bil samo za okras.

Poslanec NSi Janez Žakelj je med razpravo napovedal, da bodo člani komisije iz te stranke podprli kandidatko, saj »organ mora imeti glavo, da se lahko tudi reorganizira v soglasju z več organi, se pravi, varuh človekovih pravic in zagovornik načela enakosti«. Da dogovori s predstojnikoma obeh nadzornih organov v ozadju morda že tečejo ali pa bi stekli vsaj po menjavi na čelu zagovornika, je po nesreči namignil kar Žakelj z očitkom poslancem SDS, da z nepodporo kršijo tihi dogovor o združevanju obeh organov, ki poteka v ozadju: »Je tu neka linija in potem … mi smo za, vi ste pa proti.« Pri tem se kar samo po sebi postavlja vprašanje, kdo vse je »na liniji«, kdo vse je pripravljen sodelovati pri projektu ukinitve zagovornika in njegove umestitve v urad varuha človekovih pravic. Odziv Barbare Zupančič na to namero vlade je bil namreč vsaj presenetljiv, če ne že kar skrb zbujajoč. Dejala je, da »bo treba presoditi, ali bi taka sprememba zagotovila enako ali celo več varstva pred diskriminacijo«. Tega – da bi bila združitev z vidika boja zoper diskriminacijo boljša rešitev – niso zatrjevali niti predlagatelji iz vrst koalicije. Največ, kar so v tej smeri zmogli, so bila zagotovila, da obstajajo tudi nekatere evropske države, kjer zagovornik dejansko deluje v sklopu varuha človekovih pravic. Pri čemer so seveda »pozabili« dodati, da nobena od teh držav ni najprej ustanovila samostojnega zagovornika in pozneje naredila nedvomnega koraka nazaj, zagovornika ukinila in pridružila varuhu.

Na seji mandatno-volilne komisije se je veliko govorilo predvsem o preveč zaposlenih, češ da jih je pri zagovorniku 26, skupaj pri obeh nadzornih institucijah pa 90. Ker je varuh človekovih pravic ustavno varovana nadzorna institucija, bo verjetno težje zahtevati odpuščanje tam. Z združitvijo se bo torej zmanjšalo število ljudi, ki so danes zaposleni pri zagovorniku in se ukvarjajo z diskriminacijo. S tem koalicija kar sama izpodbija lastna zagotovila o ohranitvi ravni pravic na tem področju po združitvi obeh institucij. Nekaj deset ljudi pač lahko opravi več dela, obravnava več primerov diskriminacije (na prošnjo prebivalcev ali na lastno pobudo) kot pa zgolj nekaj, morda pet ali deset zaposlenih.

To ne nazadnje dokazuje že pogled v zgodovino ureditve zagovornika načela enakosti. Na začetku, prvih 12 let, od leta 2004 do 2016, je bil ta organ zagovornik načela enakosti le na papirju. Tudi tedaj je bil vključen v neki drugi organ, vladni urad za enake možnosti, in je imel zgolj nekaj zaposlenih. Vse, kar je tedanji zagovornik Boštjan Vernik Šetinc (ki je bil nekaj časa celo edini zaposleni v tem organu) lahko storil, je bilo, da se je občasno oglasil in povedal, da kak konkreten ali

sistemski primer pomeni diskriminacijo, in to je bilo to. Ves čas je tudi opozarjal, da je boj z diskriminacijo nemogoč in neobstoječ in da bi bilo treba ustanoviti resnega, samostojnega in neodvisnega zagovornika načela enakosti s primernim številom uslužbencev pravne stroke, ki bodo dejansko lahko opravljali to delo, in bo zagovornik resnično postal nadzorni organ.

To se je potem zgodilo v času vlade Mira Cerarja, ko je bil zagovornik leta 2016 urejen na novo in je imel za svoje delo zagotovljena določena proračunska sredstva in kadre. Danes je torej tam zaposlenih 26 ljudi, med njimi pa je bila nekaj časa tudi pravnica dr. Neža Kogovšek Šalamon, ki je tam na noge postavila samostojen oddelek za ugotavljanje diskriminacije. Neža Kogovšek Šalamon je danes ustavna sodnica.

Zaradi pomanjkanja informacij je težko sklepati, kakšna zagovornica načela enakosti bo Barbara Zupančič in kako uspešna bo v oteženih razmerah, ko državo vodi desna koalicija.

Zagovornika kot neodvisni organ je doslej vodil le Miha Lobnik, ki je organu načeloval dva petletna mandata, kolikor je trajanje funkcije tudi zakonsko omejeno. In kakšni in kateri so uspehi v boju proti diskriminaciji, ki v predhodni ureditvi niso bili mogoči, s samostojnim organom pač?

Ugotavljal je obstoj diskriminacije nekaterih skupin pacientov v zdravstvu, pa komitentov bank in zavarovalnic, pa diskriminacijo žensk, tujcev, starejših in delavcev med bolniško odsotnostjo, za katero so bili odgovorni delodajalci, pa diskriminacijo žensk zaradi porodniškega dopusta in njihovo splošno diskriminacijo v znanosti, diskriminacijo otrok v vrtcih na podlagi etnične pripadnosti ali narodnosti, upravičencev do neprofitnih stanovanj in tako naprej. Potem so tu še zahteve za ustavno presojo, ki jih po novem zagovornik samostojno ne bo več mogel vlagati, ampak le še z dovoljenjem varuhinje človekovih pravic.

Leta 2021 je zagovornik vložil zahtevo za presojo ureditve, ki je omogočala prisilno upokojevanje starejših delavcev, ki so izpolnili pogoje za starostno upokojitev. Ustavno sodišče je utemeljitvam pritrdilo in razveljavilo določbe o 

prisilnem starostnem upokojevanju. Istega leta je vložil zahtevo za ustavno presojo še enega ukrepa tretje vlade Janeza Janše, odvzema solidarnostnega dodatka ob rojstvu otroka tujcem z začasnim prebivališčem v Sloveniji. Ustavno sodišče o tem ni odločalo, ker je začasni »interventni« ukrep medtem že prenehal veljati sam od sebe. Prav tako je še leta 2021 zagovornik vložil zahtevo za presojo ustavnosti zdravljenja neplodnosti, ki je bilo omogočeno le ženskam v partnerskem odnosu z moškim, ne pa tudi samskim ženskam ali ženskam v istospolni zvezi. Ustavno sodišče je ureditev razveljavilo in poslej je zdravljenje neplodnosti na voljo vsem ženskam, ne glede na njihovo spolno usmerjenost, partnerski status ali socialno ozadje.

Dve leti kasneje je zagovorniku pred ustavnim sodiščem uspelo s presojo družinskega zakonika, ki je posvojitev omogočal le heteroseksualnim parom. Istega leta je vložil zahtevo za ustavno presojo zakona o osebni asistenci, ki pravico do osebne asistence omejuje s starostno mejo 65 let za tiste, ki invalidnosti niso pridobili pred tem letom. Z zahtevo sicer zagovornik ni uspel, saj je ustavno sodišče marca letos presodilo, da ureditev ni protiustavna, ker država starejšim od 65 let zagotavlja pomoč prek drugih sistemov, kot je recimo dolgotrajna oskrba.

Res gre le za pet vloženih zahtev za ustavno presojo v desetih letih. A kdo bi jih vložil, če ne zagovornik načela enakosti? Kdo bi izbojeval te pravice vsem tem skupinam ljudi, če ne zagovornik? Odgovor je preprost – zelo verjetno nihče. Varuh Peter Svetina je recimo v svojem šestletnem mandatu vložil le dve zahtevi za ustavno presojo. S pripojitvijo zagovornika varuhu bi se raven varstva ustavnih pravic malega človeka dejansko prepolovila. Če nič drugega, na to kaže že praksa, ko je zagovornik v nekaterih primerih na ustavnem sodišču krepil človekove pravice, ki jih varuh ni. In obratno.

Na to so opozorili tudi v Pravni mreži za varstvo demokracije. Umestitev zagovornika v okvir varuha človekovih pravic bi »pomenila izgubo enega izmed privilegiranih predlagateljev, ki lahko na ustavno sodišče vložijo zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov. Po veljavni ureditvi lahko zahtevo na ustavno sodišče vložita varuh človekovih pravic na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in zagovornik na področju diskriminacije.« Pomen »privilegiranih« predlagateljev ustavne presoje – kot sta varuh in zagovornik – je v tem, da mora ustavno sodišče v posamezni zadevi vsebinsko odločiti. Posamezniki ga o tem, da to mora storiti, namreč le stežka, le izjemoma prepričajo. Ali kot opozarja pravna mreža, da »dosežejo vsebinsko odločitev ustavnega sodišča, morajo izkazati obstoj neposrednega in konkretnega pravnega interesa, kar pogosto pomeni, da morajo najprej izčrpati dolgotrajne postopke pred rednimi sodišči, ki lahko trajajo več let«.

Za nadzor nad arbitrarnimi posegi v človekove pravice pa je bistveno čim bolj sprotno odločanje ustavnega sodišča. Sicer ima oblast skoraj neomejene možnosti, da z ljudmi počne, kar se ji zahoče.