Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Igranje z zaupanjem

Pravkar končano svetovno prvenstvo v nogometu je potrdilo dvoje spoznanj. Nogomet ni le šport, temveč eden najpomembnejših globalnih družbenih pojavov. Hkrati pa je bolj kot doslej postal arena za strateška politična preigravanja sodobnega sveta. To prvenstvo je v marsičem neprimerljivo z dosedanjimi, velja glede nastopajočih držav za največje, tudi najbolj globalno organizirano in poslovno najbolj donosno. Krovna svetovna nogometna organizacija Fifa ga je vseskozi vodila in branila kot globalni dogodek, ki odraža svet, v katerem živimo. Politična vmešavanja Trumpa, sporna dostopnost za igralce in navijače, pa vprašanja športne integritete so botrovali enemu najbolj protislovnih prvenstev doslej. Upravljanje sodobnega nogometnega sveta je na razpotju med institucionalno neodvisnostjo in poslovno dobičkonosnostjo. Ekonomika prvenstva razkriva temeljno dilemo nogometa kot globalne kapitalske industrije in športne demokracije širokega kroga ljudi. Komercialna logika je leta 2026 v ZDA dokončno porazila športna organizacijska in etična načela. In to je lahko tudi začetek konca tega družbenega pojava.

Nogomet je nenavadna in izjemna institucija sodobne družbe, njegova priljubljenost je preplet politično-ekonomskih, kulturnih in psiholoških dejavnikov. Največja prednost nogometa sta njegova dostopnost in univerzalnost. Preprostost igre, nizki stroški opreme in infrastrukture so nogomet spremenile v nacionalni šport skoraj vseh držav in ozemelj sveta. Fifa šteje danes 211 članic, več kot OZN. Toda še pomembnejša je njegova vloga socialne integracije, pripadnosti in tekmovalnosti, nacionalne identitete in globalizacije. Fifa je vso to enotnost različnosti znala povezati in združiti v veliko svetovno nogometno družino. Seveda, nogomet se je iz delavskega športa razvil v najbolj dobičkonosno globalno športno industrijo, mediji so nogomet povzdignili na olimp popularnosti in komercializacije. Njegova tržna vrednost danes presega 600 milijard USD, primerljivo z BDP Avstrije ali Norveške, in pomeni finančno najmočnejšo športno panogo na svetu. Ekonomsko impresivno in politično zavezujoče.

Letošnje svetovno prvenstvo primerjalno izstopa po treh rečeh. Najprej je Fifa poskrbela za največjo razširitev prvenstva, 48 reprezentanc so gostile tri države hkrati. Fifa v tem vidi prednosti večje globalne zastopanosti in spodbudo za razvoj nogometa po svetu. Širitev izboljšuje legitimnost Fife in potrebno politično podporo vodstvu. Hkrati se povečujejo prihodki, izboljšujeta ekonomski potencial prvenstva in njegova komercializacija. Druga značilnost je omajana kredibilnost Fife, zlasti zaradi politične razprodaje nogometnega

ugleda. Fifa je lani Trumpu kot prvemu prejemniku podelila na novo oblikovano politično nagrado za mir, ko je revež ostal brez Nobelove nagrade. Teater s Trumpom ob aferi z izbrisom rdečega kartona ameriškemu nogometašu Balogunu je še dodatno kompromitiral politično nevtralnost in neodvisnost športa. To je zanetilo tudi notranja trenja med Fifo in Uefo, Infantinom in Čeferinom. Tretja posebnost zadeva nov poslovni model in njegove ekonomske učinke. Prejšnja prvenstva, posebno v Južni Afriki (2010) in Braziliji (2014), je Fifa gradila na množičnosti in dostopnih cenah. Prvenstvo 2026 pa je to ekonomiko obsega obrnilo na glavo. Dokončno je uveljavilo logiko maksimiranja dohodka na sedež stadiona, kot jo v ZDA uprizarjata ligi NBA in NFL. Cenovna politika je vseskozi tržna in prilagodljiva, Fifa vodi in nadzira prodajo vstopnic, lokalne cene pa so prepuščene gostiteljskim mestom. Končni rezultat – najdražje prvenstvo za navijače v zgodovini nogometa. To je nova poslovna filozofija Fife, ki prvenstvo vidi bolj kot elitno globalno storitev in ne kot ljudski športni praznik.

Prvenstvo naj bi vsem državam prineslo 62 milijard USD ekonomskih učinkov, 41 trem državam gostiteljicam, ustvarilo naj bi skoraj novih 900.000 delovnih mest in privabilo skoraj sedem milijonov obiskovalcev tekem. To so kakopak pravljične številke. Dokazujejo, da šport postaja sredstvo plemenitenja kapitala in ne obratno, da kapital služi športu. Nogomet ni več javna dobrina, ne gre več za razvoj nogometa, temveč za njegovo donosnost. Navijači niso več člani skupnosti, temveč predvsem potrošniki, športna pravičnost se umika poslovni učinkovitosti. Fifin poslovni model se vse bolj usmerja k politiki in kapitalu, legitimnost išče v spregi povezav s političnimi voditelji in novimi trgi. Letošnje prvenstvo s svojim ekonomskim pristopom pomeni amerikanizacijo nogometa kot zabavne industrije. Največje in najbolj gledano prvenstvo je bolj kot ljudem namenjeno dobičkonosnosti. In to je lahko usodna točka preloma.

Vrednote športa so drugje. Njegova legitimnost tiči v njegovi socialni demokratičnosti in ne neoliberalni globalizaciji. Komercializacija nogometa ni sporna, dokler ne postane osrednje organizacijsko in poslovno načelo. Prav tako nogomet ne sme postati polje političnih teženj in manipulacij. ZDA so s tem prvenstvom Fifo pahnile v krizo vrednot in kaotično izgubo zaupanja v športno poštenost. Ko in če tu pade zaupanje navijačev, so ogroženi interesi Fife, kapitala in politike. Kratkoročni komercialni uspeh prvenstva ne more nadomestiti dolgoročne legitimnosti nogometa kot družbene institucije. In tu se njegova zgodba uspeha lahko tudi klavrno konča.