Intervju / »Vsi glavni izzivi, ki jih imamo trenutno, so biološke narave«

Dr. Anže Županič (letnik 1981) je raziskovalec na področju sistemske biologije in bioinformatike, od januarja letos tudi direktor Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB). Inštitut je eden od neodvisnih javnih raziskovalnih inštitutov za naravoslovne vede pri nas, deluje že od leta 1960. Danes z več kot 200 zaposlenimi, večinoma raziskovalci, izvaja »temeljne, razvojne in aplikativne« raziskave z različnih področij, od okoljske problematike, kmetijstva do prehrane ter v zadnjem času vse bolj tudi zdravja.

Začela bom s precej aktualnim vprašanjem: se kopate v Bohinjskem jezeru?

Kopal sem se ravno pred kratkim. In tudi kolegi z inštituta, ki raziskujejo cianobakterije, se brez težav kopajo. Ključno sporočilo, ki ga namenjamo javnosti, je, da se je treba predvsem izogibati gošči. Samo kopanje ni nevarno za zdrave odrasle, posebna pazljivost pa je nujna za otroke, ranljive skupine ljudi in domače živali.

Je ključni krivec za prisotnost cianobakterij v Bohinjskem jezeru višja temperatura vode? Na merilni postaji Sveti Duh - Bohinjsko jezero so 30. junija letos ob treh popoldne izmerili kar 27,9 stopinje Celzija. Gre za temperaturo vode po podatkih državne agencije za okolje.

Visoka te mperatura vode je vsekakor pomemben dejavnik, ki spodbuja hitrejšo rast in tudi intenzivnejše izražanje genov za sintezo cianotoksinov. Če povem enostavneje: cianobakterije imajo genetski zapis za proizvodnjo toksinov, ti geni pa se pogosteje in močneje aktivirajo prav ob toplotnem stresu in višjih temperaturah.

Vročina ni edini dejavnik, cianobakterije začnejo v gošči proizvajati toksine tudi zaradi odziva na druge dejavnike, na primer zaradi interakcij z drugimi mikroorganizmi, s katerimi se borijo za vire in prostor. Če se ti toksini nakopičijo v visokih koncentracijah, so lahko nevarni tudi za ljudi in živali. Z vidika biologije je ključno, da je glavnina cianobakterij v goščah ob obali in na dnu. Prosto plavanje v čisti vodi zato z vidika stika ni nevarno, zagotovo pa nikomur ne bi priporočil pitja vode iz jezera. Glavno tveganje ostaja neposredno poseganje v goščo ali njeno nenamerno zaužitje.

Psi so zato bolj ogroženi, ker jih ta gošča bolj privlači.

Ranljive skupine, kot so kronični bolniki in otroci, so ob stiku z goščo bolj ogrožene. Enako velja za živali, zlasti manjše pse. Ti imajo manjšo telesno težo, gošča pa jih zaradi vonja privlači, zato jo radi poližejo ali zaužijejo. Gošča je praviloma rjavkastozelena sluzasta ali penasta zmes, ki se nabira v predelih obalnega pasu. Gre za skupnosti mikroorganizmov, biofilme, ki pridejo na površje, tok jih po navadi vse skupaj odnese v isto smer, potem pa se ob obali naberejo in prilepijo na kamne ali veje.

Mehansko se to ne odstranjuje?

Nisem še slišal, da bi bili taki ukrepi učinkoviti. Cianobakterije, o katerih govorimo, so v Bohinjskem jezeru naravno prisotni tako imenovani bentoški organizmi, ki večino časa rastejo pritrjeni na dno jezera, od tam dobivajo tudi hranila. To pomeni, da njihove rasti ne bi mogli omejiti niti z zmanjšanim vnosom hranila v jezero – z njimi bomo po vsej verjetnosti morali živeti tudi v prihodnje, dokler ne bodo razmere v jezeru za njihovo rast spet slabše.

To je tudi bistvena razlika v primerjavi z drugimi prosto plavajočimi mikroorganizmi, ki nam prav tako lahko povzročajo težave, na primer z bakterijami rodu Vibrio, ki so bile nedavno prav tako omenjene v medijih.

V naravi velja, da se ob višjih temperaturah hitreje razmnožujejo tisti organizmi, ki so toplejšim okoljem bolje prilagojeni. To načelo velja za mikrobe in tudi za vse druge organizme.

Te mesojede bakterije naj bi se zaradi visokih temperatur morja pojavile ob obalah Španije. Strokovnjaki blažijo medijski alarm, španski medijski center za poročanje o znanosti je pred dvema tednoma obveščal, da »gre za redko grožnjo v Španiji, a potencialno resno za ranljive osebe«, da tveganje pomenita plavanje

z odprtimi ranami in uživanje premalo kuhanih morskih sadežev. A če se vrnem: bakterije rodu Vibrio so torej bolj »požrešne« kot bohinjske cianobakterije?

So! Požrešne so in presežek hranil v vodi gotovo pomaga pri njihovem množenju. Hkrati so te bakterije izrazito toploljubne. To pomeni, da se bodo ob višjih temperaturah razmnoževale bolj kot ob nizkih, ker so bolje prilagojene.

Korelacija med ekstremnejšo vročino in močnejšim razmnoževanjem nekaterih organizmov torej nesporno obstaja, gre za »biološki del« podnebnega zloma. Nacionalni inštitut za javno zdravje svari, da morajo biti v vročini, zlasti ko je zunaj nad 32 stopinj Celzija, hitro pokvarljiva živila čim krajši čas v nevarnem temperaturnem območju med 5 in 63 stopinjami Celzija. Nekatere bakterije namreč lahko v tem območju svoje število podvojijo v 20 minutah, navajajo.

Ni strokovnega konsenza, da bi se zaradi ekstremne vročine bolj širile ravno patogene bakterije, torej bakterije, ki povzročajo bolezni pri ljudeh, živalih ali rastlinah. O teh se verjetno le več poroča. V naravi velja, da se ob višjih temperaturah hitreje razmnožujejo tisti organizmi, ki so toplejšim okoljem bolje prilagojeni. To načelo velja za mikrobe in tudi za vse druge organizme.

Kaj pa klopi in njihovo širjenje ob vročini? Nacionalni inštitut za javno zdravje je junija letos zabeležil 1311 prijav lajmske borelioze, junija lani pa 820, torej bistveno manj.

S klopi se pri nas specifično sicer ne ukvarjamo – je pa znano, da toplejša podnebja podaljšujejo sezono aktivnosti klopov in premikajo njihovo mejo pojavljanja v višje nadmorske višine. Naj nadaljujem splošno glede prilagoditev organizmov: odločilna je evolucijska prilagodljivost. Tiste vrste, ki so tisočletja živele v spremenljivih okoljih, so se evolucijsko prilagodile tudi spreminjanju razmer in se bodo tudi zdaj verjetno sposobne hitreje prilagoditi. Velike zmagovalke so na primer meduze, ki so izjemno prilagodljive. Na drugi strani so naše jamske živali, kot je na primer človeška ribica, ki živijo v izjemno stabilnih razmerah, zato so zanje kakršnekoli večje okoljske spremembe lahko usodne.

Ob segrevanju podnebja in višanju temperatur je izjemno pomembna tudi sposobnost samouravnavanja telesne temperature. Žuželke te sposobnosti nimajo, prav tako ne plazilci in dvoživke, zato so v večji nevarnosti. Pomemben dejavnik je tudi, ali je mogoč pobeg ali selitev. Alpske živali ne morejo iti v višja območja, ker teh ni. Vrste, ki živijo nižje, pa se bodo ob višjih temperaturah lahko premaknile višje, v zanje ugodnejše območje. Tudi invazivne vrste, ki živijo v nekem toplejšem okolju južneje od nas, dobivajo zdaj pri nas boljše možnosti »za invazijo«, ker se temperature zvišujejo. Te vrste bi lahko pri nas vzpostavile populacije, če bi dobile priložnost.

Širijo se tudi invazivne vrste školjk, s tem se spopadajo tudi v naši energetiki na reki Savi. Na drugi strani pa je v zadnjih letih iz Sredozemlja skoraj izginila školjka leščur, sredozemski endemit, ki v idealnih razmerah zrase celo do enega metra. Je tudi za to kriva višja temperatura morja? > Pri leščurju je šlo za preplet več dejavnikov – vsaj za kombinacijo toplotnega stresa in napada parazita, praživali Haplosporidium pinnae. Zaradi toplejših zim ta parazit pozimi ne odmre več in množično napada že tako oslabljene leščurje.

Včasih so za proizvodnjo inzulina ubili prašiča, vzeli ven trebušno slinavko, izolirali in sčistili inzulin. Danes uporabljamo bakterije, ki so gensko spremenjene za proizvodnjo humanega inzulina.

Podobno se dogaja tudi na kopnem. Zaradi spremenjenih podnebnih razmer se širijo tudi rastlinski škodljivci, kot je na primer oljčna muha, ali pa tropski komarji, ki s seboj prinašajo tudi za naše kraje nove bolezni. Tu se pokaže ključna ranljivost bioloških sistemov: sočasno delovanje več stresorjev. Z enim samim dejavnikom, na primer z vročino, se organizem še lahko spopade. Ko pa pride do sočasnega pritiska z več strani – vročine, patogenov in onesnaženja –, fiziološke rezerve za obrambo hitro poidejo.

Ekstremna vročina je letos povzročila celo množične smrti živali, ki živijo v kontroliranih sistemih, hlevih, za katere je odgovoren človek. To odpira tudi etična vprašanja. Junijski vročinski val s temperaturami nad 40 stopinj Celzija je namreč ubil stotisoče kokoši v Franciji, ki je za Poljsko in Španijo tretja največja rejka perutnine v Evropski uniji. Agencija Reuters je poročala o kolapsu sistema predelave trupel kokoši v dveh največjih perutninskih regijah – Bretanji in v dolini reke Loare. 

Vzrejne živali so bile odbrane na podlagi točno določenih lastnosti – hitre in učinkovite rasti. Hitra rast pa pomeni hitrejšo presnovo in posledično večjo generacijo notranje toplote. Teh živali za vzrejo nismo izbrali zaradi njihovih sposobnosti prilagajanja na toplotni stres, te lastnosti smo se pravzaprav med odbiranjem znebili, temveč zaradi izjemne rasti v nadzorovanih razmerah, med katerimi je tudi zmerna temperatura. Ko v vročinskem valu temperatura v hlevu preseže kritično mejo – ker hladilni sistemi odpovedo ali ne zmorejo več odvajati toplote –, pride do masovnega toplotnega šoka. Ker te pasme niso prilagojene visokim temperaturam, bodo takšni dogodki ob vedno pogostejših ekstremnih vročinah postajali čedalje večji izziv za kmetijstvo, prehransko varnost in dobrobit živali.

Vprašanje, ki bi morda spadalo na začetek, pa vendar: ste sistemski biolog in bioinformatik. Kaj to pomeni?

Pravzaprav sem inženir elektrotehnike (smeh). Med študijem sem ugotovil, da me najbolj zanimajo kompleksni stroji, sestavljeni iz ogromno delov, ki morajo vsi delovati in opravljati svoje funkcije, da stroj deluje.

Zelo hitro sem tudi ugotovil, da najkompleksnejši pravzaprav niso inženirski stroji, ampak biološki organizmi. V stroju je končno število delov, od katerih ima vsak svojo funkcijo, in vsak del je praviloma povezan samo s predhodnim in naslednjim delom, sestava in delovanje biološkega sistema pa sta veliko bolj zapletena. Geni in proteini tvorijo kompleksna omrežja, kjer so komponente med seboj prepletene s tisoči povratnih zank. Klasična biologija pogosto raziskuje posamezne elemente – na primer funkcijo enega gena ali proteina –, sistemska biologija pa proučuje delovanje celotnega omrežja in njegov odziv na okoljske vplive, torej končni fenotip.

Morda bi že znali spremeniti posamezno preprosto lastnost otroka, kot je barva oči, ne znamo pa načrtno vplivati na kompleksne fenotipske lastnosti, kot sta telesna višina ali inteligenca.

Doktoriral sem iz elektroporacije pri profesorju Damijanu Miklavčiču na Fakulteti za elektrotehniko, kjer smo raziskovali vnos kemoterapevtikov v tumorske celice s pomočjo električnih polj. Na podoktorskem izpopolnjevanju v Angliji in Švici pa sem se povsem preusmeril v modeliranje bioloških sistemov in bioinformatiko. S švicarskim raziskovalnim inštitutom Eawag imamo tudi danes več skupnih projektov.

Kako z vidika sistemske biologije vidite podnebni zlom in biološke posledice vse bolj vročega vremena, ki ste jih opisovali na začetku pogovora?

Vsak delujoč sistem naj bi bil stabilen ali pa vsaj cikličen, torej naj bi deloval v nekih stabilnih ciklih. Takoj ko pride do nekih res močnih odstopanj in velikih nihanj, je to znak, da je ravnovesje porušeno in da sistemu grozi kolaps oziroma prehod v novo stanje. Pravilo velja za inženirske sisteme in tudi za ekosisteme: če pride do izbruha nekega organizma, je to znak sistemske nestabilnosti. Ti izbruhi nam jasno sporočajo, da se okoljske razmere spreminjajo prehitro, da bi se večini organizmov v sistemu uspelo pravočasno prilagoditi, kar vodi v izgubo stabilnosti celotnega ekosistema.

Za razumevanje in pravočasno zaznavanje teh kompleksnih procesov pa nujno potrebujemo kontinuirane, dolgotrajne ekosistemske raziskave in sistematičen monitoring. Biološki procesi v naravi se namreč odvijajo desetletja, vsako izgubljeno leto nam močno oteži razumevanje dejanskih sprememb in ustrezno ukrepanje. Za izvajanje takšnih raziskav je neobhodna tudi ustrezna raziskovalna infrastruktura – na naši Morski biološki postaji Piran na primer nujno potrebujemo novo sodobno raziskovalno plovilo, ki bi omogočalo celovit in stalen monitoring našega morja ter spremljanje sprememb v morskem ekosistemu – brez njega so naše dolgotrajne raziskave v tem ključnem ekosistemu ogrožene.

Kaj pa razvijate s švicarskim inštitutom Eawag, ki se predstavlja kot v svetu eden vodilnih za vodne raziskave?

Gre za več projektov na področju ekotoksikologije, znanstvene discipline, ki proučuje vpliv strupenih snovi na vse organizme in ekosisteme. V njih razvijamo sodobne metode za vrednotenje toksičnosti kemikalij, ki bi v celoti nadomestile testiranja na živalih. Naš cilj je uveljaviti pristop, ki bi združeval testiranje na celičnih linijah (in vitro) in računalniško napovedovanje toksičnosti na podlagi kemijske strukture molekul (in silico).

V članku iz leta 2023 navajate, da v EU samo za zagotavljanje varnosti in učinkovitosti proizvodov na leto »porabimo« 1,8 milijona živali, od tega približno 400.000 miši »zgolj za testiranje učinkovitosti toksina botulin, ki se večinoma uporablja v kozmetiki za glajenje gubic«. Vaš cilj je torej iz testov izločiti živali, zdaj so daleč najbolj »uporabljene« miši, ribe in podgane.

Tako je, cilj je postopno izločiti uporabo živali iz varnostnih testiranj kemikalij, naše raziskave se sicer pri tem osredotočajo predvsem na uporabo ribjih celičnih linij kot nadomestila za testiranje toksičnosti na ribah. Trenutna zakonodaja določa, da zaradi izpostavitve kemikaliji ne sme trpeti noben človek, ne sme biti ogroženo preživetje nobene vrste, smrt posamezne živali pa sicer ni zaželena, je pa dopustna. Evropska zakonodaja za kemikalije, imenovana Reach, izrecno vključuje načelo 3R (iz angleških besed Replacement, Reduction, Refinement), ki zahteva zamenjavo živali v testih, kadar je mogoče, zmanjšanje števila živali in izboljšanje postopkov, da se zmanjša trpljenje. Prehod na celične modele prinaša izjemne prednosti: poleg tega da preprečimo trpljenje živali, postanejo testi hitrejši, cenejši in bistveno bolj ponovljivi, kar je v interesu znanosti in industrije.

Velik izziv je prenosljivost rezultatov z živali na ljudi – snov, ki je varna za miš, ni nujno varna za človeka. Testiranje na humanih celičnih linijah je z vidika relevantnosti za človeka bistveno boljše in etično povsem neoporečno, poskusi na živih ljudeh pa bi bili seveda nesprejemljivi. Kozmetična industrija, kjer so testi na živalih v EU povsem prepovedani, dokazuje, da se da z alternativnimi

metodami uspešno delati naprej. Pri industrijskih kemikalijah in kompleksnih snoveh pa moramo te alternative za ekosisteme – zlasti za vodne organizme – še naprej pospešeno razvijati.

Koliko pa je testiranje kemikalij na celičnih linijah že razvito?

Ta tehnologija se že uporablja v praksi. Ko sem bil še v Švici, med letoma 2014 in 2018, smo razvili prvi tak test za ugotavljanje akutne kemične toksičnosti na ribah, in pokazali, da smrt celice zelo dobro napove smrt cele živali. To testiranje je zdaj že postal standard OECD in pomeni najpreprostejšo raven testiranja.

Drugi test, ki ga zdaj razvijamo s švicarskimi partnerji z inštituta Eawag, je test za napovedovanje zmanjšanja rasti rib na podlagi znižanja deljenja celic v celični liniji, kjer imamo tudi že zelo spodbudne rezultate – upamo, da bo mogoče v naslednjih nekaj letih začeti proces standardizacije.

Zadnja, najbolj ambiciozna raziskava pa je odkrivanje težav pri reprodukciji rib. Razmnoževanje je veliko kompleksnejše kot smrt ali rast, saj je posledica velikega števila medsebojno prepletenih bioloških procesov. Zato tu ne bo zadoščala ena sama meritev ene vrste celic, temveč bomo morali razviti teste na več celičnih linijah, pomembnih za razmnoževanje (spolne, jetrne in možganske celice), potrebne pa bodo tudi molekularne meritve. Smo še v razvojni fazi, a imamo zbrane ključne podatke. Naš cilj je razviti zanesljiv celični test, s katerim bomo v laboratoriju odkrili kemikalije, ki povzročajo neplodnost ali motnje pri razmnoževanju rib, ne da bi za to potrebovali poskuse na živih živalih.

Kot ste dejali nedavno na RTV Slovenija, se vam zdi, da bo biologija krojila tokove 21. stoletja, čeprav v javnosti bolj govorimo o nekih drugih sistemih. Zlasti seveda o umetni inteligenci, ki je zdaj vseprisotna ter jo predstavljajo kot uporabno in izvedljivo na praktično vseh poljih družbe. Zakaj se vam zdi biologija tako relevantna, kaj točno imate v mislih?

V bistvu vse. Vsi glavni izzivi, ki jih imamo in jih trenutno vidim, so biološke narave. Na eni strani imamo podnebne spremembe in okolje, ki se spreminja.

Če bo prišlo do kolapsa ekosistemov ali izgube biotske raznovrstnosti, bo zadeva katastrofalna, zato je nujno, da vprašanju namenimo veliko več raziskav in ukrepov kot doslej.

Drugi izziv je demografski. Staranje prebivalstva, zlasti v razvitem svetu, povečuje ranljivost populacije ter prinaša nove zdravstvene in biološke izzive, od kroničnih bolezni do novih epidemij. Tretje področje, ki bo po mojem mnenju krojilo sedanjost, zlasti pa kot prihodnost, pa je biotehnologija.

Mislite na biotehnologijo v najširšem pomenu, torej kot uporabo biologije, to je živih sistemov in bioloških procesov, za razvoj tehnologij, materialov, zdravil …

Ja! V zadnjih 25 letih, potem ko je bil leta 2001 prvič predstavljen in znanstveno opisan osnutek človeškega genoma, smo se ogromno naučili. Dovolj, da lahko biologijo začnemo uporabljati kot eno izmed naših industrijskih orodij.

Fizika in kemija sta bili glavni pri napredku v 20. stoletju, po mojem mnenju pa bo v 21. stoletju to biologija.

Eden večjih izzivov pri tem pa bo, kako družbo in odločevalce usmeriti k premišljenemu pristopu k biotehnologiji – pri spodbujanju njenega razvoja ter tudi vzpostavitvi ustreznih varnostnih in etičnih varovalk.

Bakterije se začenjajo širše uporabljati kot nekakšne tovarne?

To je realnost že danes. Naj omenim primer, ki že obstaja in ki ga javnost premalo pozna: inzulin, ki ga potrebujejo sladkorni bolniki, danes proizvaja gensko spremenjena bakterija. Seveda ni bilo vedno tako. Včasih so za proizvodnjo inzulina ubili prašiča, vzeli ven trebušno slinavko, izolirali in sčistili inzulin, ta pa je bil potem zdravilo za sladkorno bolezen. Danes namesto tega uporabljamo bakterije, ki so gensko spremenjene za proizvodnjo humanega inzulina. Posledično je zdravilo dostopnejše, cenejše, proizvodnja pa z etičnega vidika bistveno ustreznejša.

Hkrati že tisočletja uporabljamo kvasovke za peko kruha in varjenje piva – kar je pravzaprav najstarejša oblika biotehnologije. Razlika je v tem, da smo se v preteklosti zanašali le na naravno odkrite mikroorganizme in procese, danes pa imamo orodja, da te biološke procese načrtno usmerjamo, optimiziramo in prilagajamo našim potrebam.

Biotehnologija se že uporablja zelo široko, v medicini za genske terapije ali tako imenovane tehnologije mRNA, s katerimi »zdresiramo« celice, da same in hitro proizvajajo proteine, v industriji imamo bioplastiko in biogoriva, v kmetijstvu se odpira nastajanje odpornejših sort … Vendar tu hodimo po robu, se vam ne zdi, da so tveganja za zlorabe velika?

Ne zdijo se mi večja kot pri drugih tehnologijah, ne morem pa seveda trditi, da tveganj ni.

Včasih so se zdravila pridobivala predvsem s kemijsko sintezo, danes pa znamo celice spremeniti v »tovarne« snovi. Ker celica ne bo samodejno proizvajala želenih molekul, jo moramo genetsko prilagoditi. Uporaba takšnih mikroorganizmov za proizvodnjo zdravil je v družbi splošno sprejeta in široko uveljavljena. Podobno velja za gensko terapijo, kjer bolniku z okvarjenim genom tega nadomestimo z delujočo različico.

Povsem drugačna percepcija pa vlada pri gensko spremenjenih organizmih v kmetijstvu, kjer pogosto prevladuje odklonilen odnos. Zakaj?

To je vveliki meri posledica preteklih družbenih in ekonomskih odločitev in tržnega komuniciranja – potrošnik v trgovini vidi oznako »brez GSO«, kar podzavestno ustvarja vtis, da je tehnologija sama po sebi nevarna.

V resnici je tehnologija v obeh primerih enaka in nevtralna; uporabimo jo lahko za izjemno koristne namene ali pa neustrezno. Ključno bi bilo, da bi imeli na tem področju na evropski in državni ravni nenehno strokovno razpravo, v kateri bi bili udeleženi vsi deležniki, s potrošniki vred.

Kakšno pa je vaše stališče do gensko spremenjenih poljščin? Nimate pomislekov glede zlorab, na primer nastali so superodporni novi pleveli, pa superžuželke, izgublja se biotska pestrost na račun monokultur in podobno?

Kot raziskovalec na tem področju imam do te tehnologije pozitiven odnos, seveda pa se zavedam, da vse dozdajšnje uvedbe gensko spremenjenih rastlin niso bile izključno pozitivne. Med prvimi gensko spremenjenimi rastlinami na trgu so bile tiste, ki so bile prilagojene večji odpornosti proti specifičnim herbicidom. Namen je bil olajšati zatiranje plevelov, vendar je bila stranska posledica v praksi pogosto prav povečana poraba teh kemičnih sredstev. Ker je bila poljščina zaščitena, se je v okolje vnašalo več herbicidov, kar je privedlo do pojavov, kot so odporni pleveli in pritisk na ekosisteme. Napake so bile nesporno storjene, ampak iz njih se moramo učiti pri razvoju novih generacij biotehnoloških rešitev. Odličen pozitiven primer je razvoj gensko spremenjenega krompirja, odpornega proti koloradskemu hrošču, ki smo ga razvili skupaj na Biotehnični fakulteti in Nacionalnem inštitutu za biologijo. Z vnosom genov iz entomopatogenih gliv smo dosegli, da krompir proizvaja protein, ki tarčno škodi koloradskemu hrošču in mu prepreči prehranjevanje. S takimi rešitvami lahko močno zmanjšamo uporabo kemičnih insekticidov, kar neposredno razbremeni okolje in kmetijska zemljišča.

Kaj pa tveganja pri razvoju zelo odpornih bioloških orožij? V času vojn in globalne militarizacije so te tehnologije za kakšnega diktatorja zagotovo mamljive. Biotehnologija namreč omogoča izdelavo »boljših« bioloških orožij, saj omogoča spreminjanje patogenov in prenosljivosti, povečanje virulence, ustvarjanje novih bioloških lastnosti.

Razvoj biološkega orožja je strogo prepovedan z mednarodnimi konvencijami. Če sprašujete, ali so zlorabe tehnologije v prihodnosti teoretično mogoče – seveda so. Vendar se moramo zavedati dejanskih trenutnih meja znanosti. Smo na stopnji, ko znamo v organizem vnesti posamezen gen ali spremeniti posamezno preprosto lastnost. Za razvoj kompleksnega, tarčno usmerjenega biološkega orožja pa nam preprosto primanjkuje znanja in razumevanja bioloških sistemov.

Podobno velja za bojazni glede ustvarjanja »dizajnerskih otrok«. Morda bi znali spremeniti posamezno preprosto lastnost, kot je barva oči, ne znamo

pa načrtno vplivati na kompleksne fenotipske lastnosti, kot sta telesna višina in inteligenca. Kljub temu so skrbi javnosti povsem legitimne in o njih moramo voditi odprt dialog. Zavedati se moramo, da se celotno človeštvo ne bo enotno odpovedalo razvoju, zato je nujno vzpostaviti globalno razpravo in sprejeti mednarodne zaveze, ki morajo temeljiti na najboljšem znanstvenem razumevanju področja ta hip.

Končajva s pohvalo praksi, ki jo gojite kot javni inštitut. Opazila sem, da imate do 6. septembra odprt poziv »Plesniva preobrazba hrane«, s katerim spodbujate ljudi, naj vam pošljejo fotografije domačih plesni na hrani. Podobno, po načelih tako imenovane občanske znanosti, pozivate tudi ljudi, naj vam pošljejo fotografije pojavov na vodi, če sumijo, da gre za strupene cianobakterije. Rišete zemljevid teh pojavov po državi, alarmi pa so včasih tudi lažni. Maja so se na primer ostanki iglavcev v morju v Piranu mnogim zdeli kot strupena gošča, zdaj pa vedo, da je šlo le za cvetni prah iglavcev.

Ja, to so izjemno zanimivi in koristni projekti, s katerimi poskušamo navduševati nadobudne znanstvene entuziaste vseh starosti in tudi dejansko priti do novih znanstvenih spoznanj. V projektu, ki ga omenjate, sodelujemo s fotografskim društvom SVIT. Zakaj na primer želimo fotografije plesni? Ugotavljamo, da je zelo malo znanega o tem, kaj se pravzaprav dogaja tam, kjer je to najbolj pomembno – doma. Plesni na različnih vrstah hrane v laboratorijih so izjemno dobro raziskane, živila doma v hladilnikih pa imajo zelo različne razmere in informacij, kaj raste tam, primanjkuje. Upamo, da bomo lahko identificirali plesni na prejetih fotografijah in nabrali reprezentativen nabor dogajanja po slovenskih hladilnikih. Pred leti smo imeli na Eawagu v Švici podobno akcijo in smo javnost prosili za odslužene plastične igrače, s katerimi se otroci kopajo. Voda je namreč živa in v notranjosti teh igrač smo po odprtju odkrili izjemno bogate mikrobne skupnosti. Takšne pobude so odličen način za povezovanje znanosti z javnostjo in za dvigovanje skupne mikrobiološke pismenosti.