V središču / Niti roboti niti čistuni

Na razširjenem sestanku pred nekaj tedni smo dve uri razpravljali o enem samem izrazu: pretežno. Ukvarjali smo se z vprašanjem, ali in koliko pri pisanju uporabljati umetno inteligenco. Je to prepovedano ali dovoljeno v nekih razumnih mejah, dokler je besedilo pretežno naš izdelek?

Ta razprava je bila nekaj najboljšega, kar sem doživel v skoraj 27 letih dela za Spiegel. Seznam govornikov je bil dolg, razprava je bila strastna, polna modrih utemeljitev na obeh straneh. Eden od sodelavcev je dejal, da bodo novinarji v prihodnosti samo še tehnični pregledovalci člankov in bodo zgolj preverjali, kaj so ustvarili z rabo umetne inteligence. Nekdo je ugovarjal, da noče samo preverjati tehnične brezhibnosti, temveč tudi sestavljati avtomobile. Ta prispodoba s tehničnim pregledom avtomobila lepo zajame celotno paleto mnenj v našem uredništvu.

Že dolgo razpravljamo o rabi umetne inteligence in veliko smo se pogovarjali o njej. Doslej smo imeli smernice, ki so prepovedovale, da bi članek pretežno sestavila ali priredila umetna inteligenca. S tem je raba pravzaprav pretežno dovoljena. Ko smo rutinsko preverjali ta pravila, smo se ustavili pri izrazu »pretežno«. Nekateri sodelavci so zahtevali, naj raje delamo povsem brez umetne inteligence.

V vseh uredništvih se danes pogovarjajo o rabi umetne inteligence. Nedavno je berlinski Tagesspiegel odpustil nekdanjega glavnega urednika, ki mu je besedila pisala umetna inteligenca. Mathiasu Döpfnerju, predsedniku upravnega odbora in solastniku koncerna Springer, se je očitno zdelo zabavno, da je objavil besedilo o umetni inteligenci, ki ga je podpisal, čeprav ga je v resnici sestavila umetna inteligenca, to pa je razkril šele na koncu.

Pravzaprav gre pri vsem skupaj za vprašanje, kakšno vlogo naj v novinarstvu igra človek. To vprašanje se postavlja tudi pri drugih poklicih in glede življenja nasploh.

Za kaj sploh še potrebujemo ljudi? In kdaj človek potrebuje človeka? To je tema celo v ljubezni, saj se marsikdo raje naveže na klepetalnik, kot da bi se trudil za dejansko zvezo.

Številne od velikih tehnoloških novosti – internet, pametni telefon, družbena omrežja in zdaj še umetna inteligenca – so v zadnjih desetletjih spremenile novinarstvo in razmere v medijih. Po eni strani nam vse te novosti koristijo, saj članke lahko širimo po več kanalih kot nekoč, hitreje se odzovemo na dogodke, z video in glasovnimi posnetki smo pridobili nove zvrsti novinarstva. Smo radovedni in odprti za nove tehnologije, radi delamo z njimi in jih koristno izrabljamo.

Po drugi strani pa se je v novem medijskem svetu težje uveljaviti. Založba Spiegel je srednje veliko podjetje, a se mora za oglase in pozornost bralcev kosati s podjetji, kot sta Google in Meta, ki so vplivnejša in finančno močnejša od kateregakoli podjetja v zgodovini.

Je res prav, da bomo nekega dne preneumni za pisanje in zmago v morebitnem boju za preživetje z umetno inteligenco?

V starem svetu so o resničnih dogodkih poročali in pisali ter jih komentirali predvsem novinarji. Z družbenimi omrežji pa imajo to možnost tako rekoč vsi. Kot posebnost je novinarjem ostala le še zmožnost preiskovanja in pisanja, ker smo za to izobraženi, ker imamo s tem izkušnje in nam je na razpolago tudi ustrezna infrastruktura.

Z umetno inteligenco se spreminja tudi to. Zmožna je sestavljati novinarske prispevke, ki zvenijo, kot bi jih napisali poklicni novinarji. Pogosto niso napisani pretirano poglobljeno, so polikani ali žajfasti, a se bodo še izboljševali. Novinarji se moramo sprijazniti s tem narcističnim udarcem – nimamo več monopola nad novinarstvom. Preživeli bomo, časi se pač spreminjajo. In prepričani smo, da bo boljše novinarstvo še vedno ostalo naša domena.

Toda kaj umetna inteligenca pomeni za naše delo? Bomo le še pregledovalci? Morda pa obstaja srednja pot? V tem besedilu bi morala osrednja pozornost veljati pisanju, ker je bila to tema naše zadnje uredniške razprave. Podobna vprašanja se nam postavljajo tudi glede preiskovanja, fotografij in posnetkov.

Začel bi z vprašanjem, kaj pisanje pomeni zame osebno. Če verjamete ali ne, zame je čista sreča. Srečen sem, ko pišem, tudi zdaj, ko te vrstice tipkam na prenosniku na hitrem vlaku, ki ima zamudo, večerno sonce pa drsi skozi živo zeleno pokrajino. Živeti v besedilu, kaj bi lahko bilo lepšega.

Pisanje je tudi trenutek, ko se misli preoblikujejo v besede, stavke in odstavke. Filozof George Steiner je napisal knjigo Ten (possible) reasons for the sadness of thought (Deset razlogov, zakaj razmišljanje postane žalostno). Eden od razlogov je, da je nezadostno. Ta občutek dobro poznam. Kdor razmišlja, pogori, ker se nikoli ni mogoče prebiti do čisto zadnje misli o neki temi. Kljub temu me tudi razmišljanje osrečuje, kot nekakšno iskanje.

Razmišljanje in pisanje sta težišče mojega življenja. Mar ne bi bil nor, če bi dopustil, da mi oboje odvzame umetna inteligenca? Seveda bi bil in seveda nisem tako nor.

A kar je dobro zame, ni nujno dobro tudi za revijo. Zato to še ni odgovor na pomembno vprašanje o pretežnosti.

V uredništvih delajo tudi sodelavci, ki jim je pisanje muka in imajo občutek, da bi čas lahko porabili koristneje kot s potratnim strukturiranjem zgodbe in iskanjem primernih besed. Raje bi ga namenili denimo preiskovanju. To lahko razumem. Poleg tega bi bilo naduto trditi, da umetna inteligenca ne more najti boljših utemeljitev kot človek. Morda mi bo kdo dokazal, da lahko ustvari boljše besedilo od mojega, bolj premišljeno, z boljšo zgradbo, lepše napisano.

To bi bil dober razlog, saj želimo bralcem ponuditi čim boljšo različico tednika. Bi morali pravzaprav reči, da želimo ponuditi najboljšo človeško različico revije?

Človek. Na svetovnem nogometnem prvenstvu smo priča velikemu, burnemu prazniku ljudi, njihovih čustev, ustvarjalnosti, nagonov in brezen. Čudovito. Večer pred našo veliko razpravo sem sedel v hamburški Labski filharmoniji in presunjen poslušal koncert skladb Rahmaninova, Dvořáka in Janáčka. Tudi to je bil praznik ljudi, in to vzvišen. Primerov, kaj zmore človek, je ogromno.

Veliko je tudi nasprotnih primerov. Vojne, grozote, uničenje, nezmernost. Kljub vsemu sem ostal naklonjen ljudem, dopustim si biti navdušen, očaran in presunjen. Nič me ne zanima bolj kot to, kaj počnejo ljudje.

Medije morajo še naprej ustvarjati ljudje za ljudi, včasih bolj divje, drugič bolj uravnovešeno, a vedno kot človeške medije. To je del našega etosa in identitete.

Zato mi ni mar za umetnost, ustvarjeno z umetno inteligenco, razočaran sem prebral, da si z njo pomaga pisateljica in Nobelova nagrajenka Olga Tokarczuk. Ko berem književna dela, ne berem le zgodbe, temveč spoznavam tudi avtorico oziroma avtorja, sprašujem se, kako se mu je porodila takšna zamisel in kaj vse izvira iz njegovega življenja. Ko preberem genialen odstavek, sem vesel, da ga je ustvaril človek. Ali pa se zagrenjeno vprašam, zakaj sam nisem sposoben česa podobnega.

Mogoče bo umetna inteligenca nekega dne pisala bolje od najboljših pisateljev. Kljub temu ji bo še vedno manjkala druga raven, spoznavanje človeka, torej somišljenika, s katerim bi se bralec lahko primerjal. Novinarska besedila praviloma niso umetnine, a iz vaših elektronskih sporočil in pisem, ljube bralke in bralci, razberemo, da se radi vživite v nas, avtorje, da nas grajate, hvalite in okregate kot ljudi. »Umetna inteligenca je hladna, mi pa živimo,« mi je po razpravi napisal sodelavec. Res je. Imamo svojo naravo, ki črpa tudi iz našega življenja, iz naše človeškosti, in pomemben del te narave je gorečnost, s katero se lotevamo dela. »Raje dam odpoved, kot da namesto mene piše umetna inteligenca,« je nekdo vzkliknil med sestankom. Drugi sodelavec mi je napisal: »Večina nas v novinarske vode ni zašla, da bi si tako služili kruh, temveč ker ne bi mogli živeti brez pisanja.« Gorečnost Spieglovih ljudi.

Umetna inteligenca nima narave in gorečnosti. Morda ji to uspe hliniti, saj nas v vsem posnema, vendar ne more ničesar občutiti. V glavnem ostaja omejena na preračunavanje verjetnosti, torej na številke in odstotke.

Tudi uredništva imajo vsako svojo naravo. Sestavljajo jo posamezniki, tradicija založbe, razprave med sodelavci, besedila, ki jih dajemo drug drugemu v branje, podkasti, ki jih poslušamo, fotografije in posnetki, ki jih preverjamo. Tako ima tudi Spiegel podobno kot vsak časnik in revija svojo naravo. Tudi naravo celotnega uredništva je mogoče razbrati iz besedil, zato so Spieglovi članki drugačni od objav v drugih publikacijah. Umetna inteligenca bo nekoč lahko simulirala tudi to, a bo simulacija kljub vsemu le medla kopija, ne izvirnik.

Beseda, ki jo je pogosto slišati v naših razpravah, je zaupanje. Prispodoba s sestavljanjem in pregledovanjem avtomobilov med drugim izhaja iz tega, da bralci zaupate nam, novinarjem, ne napravi, in to kljub napakam, ki se nam pripetijo. A napake delajo tudi naprave.

Kolegica iz prestolnice mi je napisala: »Prepričana sem, da bo v prihodnosti razprave zaznamoval izraz ’izdelal človek’. Besedilo je zanimivo zaradi drobnih posebnosti in prepoznavnega sloga. Avtorji, ki s svojim imenom in obrazom 

stojijo za temo, bodo še bolj verodostojni, kot so že. Zaupanja vredna medijska imena bodo otočki v morju besedil in posnetkov, generiranih z umetno inteligenco.« Ameriški kolega je napisal: »Če bomo odprli vrata besedilom, sestavljenim z umetno inteligenco in bodo samo še ’pretežno’ naše stvaritve, se bo po mojem mnenju skrhalo zaupanje v nas in naše novinarsko delo.« Prebral sem tudi takšne stavke: »Umetna inteligenca je izjemno nepriljubljena tehnologija, ki jo zavrača vse več ljudi, saj izkrivlja resnico.« Drugi kolega me je v elektronskem sporočilu opozoril na študijo, ki so jo povzeli v Financial Timesu, da ima kar sedem desetin bralcev raje, če se pri sestavljanju besedil ne uporablja umetna inteligenca.

Drug sodelavec je zavzel kritično stališče do »čistosti«, je zagovornik vloge pregledovalca in prepoved umetne inteligence se mu zdi zgrešena, ker ni v skladu s časom, je pripomnil. Spiegel naj ostane odprt za tehnologijo, umetna inteligenca je za številne ljudi že nekaj vsakdanjega, predvsem za mlade. Bralcev ne zanimajo toliko avtorji kot vsebina in umetna inteligenca lahko pripomore k boljšim besedilom. »Zaostali bomo, namesto da bi izkoristili vse možnosti,« je med razpravo posvaril nekdo tretji. »Ne smemo vztrajati pri naivnem idealu avtorja,« mi je napisal eden od nadrejenih. »Besedila ne nastajajo v vakuumu. Novinarji že od nekdaj delajo z viri, podatki, arhivi, besedili kolegov. Avtorje navdihujejo drugi avtorji.« Zakaj jih torej ne bi smela navdihovati umetna inteligenca?

Njeni zagovorniki so poudarili še nekaj: prepovedi ni mogoče uresničiti, saj stalen nadzor ni niti mogoč niti zaželen. To je dobra utemeljitev. Med razpravo sem včasih prikimal eni, včasih drugi strani. Obljubil sem, da se bom konec tedna odločil glede na vse, kar sem slišal. In obljubo sem držal.

Pridevnik pretežno je izraz, ki ni tako blag, kot zveni. Tudi jaz rad držim korak s sodobnimi dosežki in nikakor ne želim veljati za nazadnjaškega. Na položaju odgovornega urednika bi tako sam sebi skopal jamo. Živimo v svetu, ki ga poganja tehnologija, nočemo zaostajati, biti zadnji, ki se lagodno vozimo s parnikom. Takšni tudi nikoli nismo bili. Možnosti digitalnega novinarstva smo začeli izkoriščati že zgodaj in s spletno izdajo Spiegla postali prvi vplivni novičarski portal.

Vendar je umetna inteligenca tehnologija, ki jo težko sprejemamo z navdušenjem. Lepo je, da lahko pomaga premagati raka. A s tem ni mogoče upravičiti vsakega tako imenovanega napredka. Podjetij, kot sta Google in OpenAI, ne zanima predvsem boj proti raku, temveč čim večji dobiček, poleg tega hočejo vplivati na ljudi, spreminjati njihove navade in optimizirati svoje delovanje, da bi zaslužila še več in postala še vplivnejša.

V številnih člankih smo poročali, kako nevarna je lahko umetna inteligenca, če se uporablja v zle namene ali če bi nekega dne postala samostojna in si podredila človeštvo ali ga celo izbrisala. Dario Amodei, vodja tehnološkega podjetja Anthropic, je o urjenju umetne inteligence zapisal: »Zdaj vemo, da je to postopek, pri katerem se marsikaj lahko zalomi.« Pri medijih je treba poleg tega upoštevati, da so ta podjetja zdaj naši tekmeci z besedili, generiranimi z umetno inteligenco, za urjenje katere so deloma uporabili tudi

naše vsebine. Tako načenjajo naš obstoj. Vendar zame to še ni razlog za odklanjanje umetne inteligence, temveč se sprašujem, ali je vedno primerno narediti vse, kar je izvedljivega, in vedno prevzeti vse, kar je tehnično mogoče.

Je sodobno, da se ljudje odvadijo razmišljati s svojo glavo, ker to prepustijo umetni inteligenci? To je trend našega časa, pa je res pozitiven? Je prav, da bomo nekega dne preneumni za pisanje in zmago v morebitnem boju za preživetje z umetno inteligenco?

Najbrž vam je že jasno, kam pes taco moli. Izraz »pretežno« bomo izbrisali iz smernic. Naših člankov ne bo pisala ali prirejala umetna inteligenca. Medije morajo še naprej ustvarjati ljudje za ljudi, včasih bolj divje, drugič bolj uravnovešeno, a vedno kot človeške medije. To je del našega etosa in identitete.

Not a robot, Nisem robot, piše na nalepki na prenosniku sodelavca iz uredništva za novice. Nikakor nima odklonilnega odnosa do tehnologije, nasprotno, vendar se mu zdi, da je treba začrtati mejo. To je zahtevna naloga. Po mojem mnenju ne obstaja radikalna rešitev s prepovedjo robotov in zapovedjo čistunstva. Poleg tega se zavedam, da ta trenutek ne moremo sestaviti pravil za vse večne čase, stvari se namreč spreminjajo hitreje kot kadarkoli. Ostati moramo prožni in še naprej redno preverjati, ali so naša pravila življenjska. Pozorno moramo spremljati predvsem, kako umetno inteligenco uporabljajo mladi. Spremembe naših pravil bodo transparentne. Nobenih robotov, mi smo avtorji besedil. Sami razmišljamo, sestavljamo, pišemo, v skupini ali posamezno. Nobeden od nas ne sme pozabiti, kako pisati. Ne nasprotujem temu, če se kdo, potem ko je napisal članek, posvetuje z umetno inteligenco, ali so vse prispodobe posrečene in odstavki primerno zastavljeni. Ni mogoče jasno definirati meja, verjamem pa, da bomo ostali zvesti zavezi o človeškem mediju in da bomo vsi skrbeli za primerno ustvarjalno globino. Če bomo kdaj naredili izjemo, bomo to tudi povedali.

Ne bomo sprejeli zapovedi o čistunstvu. Ostali bomo radovedni, umetno inteligenco pa bomo še vedno uporabljali kot pomoč pri ustvarjanju čim boljšega človeškega medija. Umetna inteligenca nam lahko pomaga pri prevajanju iz tujih jezikov, pri pravopisu in preverjanju dejstev, preiskovanju po spletu, pregledovanju velikih podatkovnih zbirk, morda nekoč tudi pri povzetkih naših besedil. Vendar moramo paziti. Spiegel odlikuje ravno temeljito preiskovanje, to je temelj našega upodabljanja resničnosti, tudi tiste, ki je skrita. Umetna inteligenca se lahko moti in nas zapelje, zato moramo preveriti vse, kar nam ponudi. Tudi v tem primeru smo pregledovalci tehnične brezhibnosti.

Hkrati pa je umetna inteligenca za nas spodbuda, da se bomo še bolj posvečali tistemu, česar ne zmore: preiskovali bomo na terenu, se pogovarjali z ljudmi, od človeka za človeka, razgaljali sebe, poglobili zaupanje v nas kot osebnosti. Umetna inteligenca je za nas tudi spodbuda, da se bomo še bolj trudili, razmišljali še globlje, pisali bolje, da bodo besedila jasno izstopala izmed vsega, kar se okrog nas ustvari z umetno inteligenco.

© 2026 Der Spiegel