Hrvaška / Heni Erceg: Bratje v nasilju

Pretepli pisca Vladimirja Arsenijevića. Na pokopališču se je znašla svinjska glava. Sodnica pripadnikom HOS, obtoženim zaradi vzklikanja pozdrava »Za dom spremni«, izrekla oprostilno sodbo. Ozadje navedenih treh novic z območja nekdanje skupne države je enako, zato novice ne govorijo o raznolikosti tega ozemlja, ampak o nezgrešljivi podobnosti njegovih posameznih delov. O fašističnem svinjaku, kot se je o Srbiji izrazil pisec in direktor združenja Krokodil Vlado Arsenijević. Pogovarjala sva se na začetku julija, ko me je povabil na književni festival Krokodil, da bi na njem predstavila svojo knjigo. Izgovarjala sem se na vročino, vročinski val … a mi je z mirnim, nekako gosposko zvenečim glasom zagotavljal, da bo pazil name, njegova soproga Milena Berić pa je medtem pisca in novinarja Dragana Markovino prosila, naj naredi intervju z mano za njeno oddajo Ni pravljica, vendar … o ženskah s tega območja, ki se borijo proti nacionalizmu in izključevalnosti. Marljivi in zagnani organizatorji Krokodila si leta in leta prizadevajo srbsko javnost prepričati, da je Srbija odgovorna za vojne v devetdesetih letih in za zločine na Hrvaškem, v BiH, na Kosovu.

Za to plačujejo visoko ceno, Vučićevi radikalci jim uničujejo prostore, jih žalijo in ovajajo, potem pa je 11. julija – na dan spomina na genocid v Srebrenici – Vlado zgodaj zjutraj odšel pod Brankov most v Beogradu, da bi pripravil prostor za žalno slovesnost Ljudje za ljudi. In iz taksija stopil naravnost v žrelo ponorelih fašistov, ki so ga pehali, mlatili, mu grozili … »Bil sem neizmerno žalosten, saj bi bili ti otroci lahko moji sinovi, nemara celo vnuki,« je dejal pozneje, potem ko so podrepniki fašističnega režima uničili cvetlične aranžmaje – simbol genocida v Srebrenici – namesto njih pa narisali portret vojnega zločinca Ratka Mladića, ki je vodil pobijanje več kot 8000 Bošnjakov v tej enklavi. Seveda žalne slovesnosti ni bilo, policija je aretirala nekaj napadalcev in jih, kot je bilo pričakovati, kmalu izpustila, saj so nepogrešljiv del režima, ki je Srbijo pahnil v fašistično kloako. Srbska ministrica recimo te dni govori, da bi, če bi bila sama na Miloševićevem mestu, »v devetdesetih letih etnično očistila Kosovo«.

Vlado Arsenijević ni ogorčen, ampak žalosten in se brez dvoma nekako zaveda nesmiselnosti našega početja, večletnega opozarjanja, da se genocid v Srebrenici in vsi drugi vojni zločini, ki sta jih zagrešili srbska in hrvaška stran, morajo vpisati v zgodovinski kod in skupnostni spomin. Če bi le bilo tako … Vendar ni in zato ne gre niti brez nepredstavljive morbidnosti – svinjske glave v spominskem parku Liska v središču Mostarja, kjer so grobovi Bošnjakov, ubitih leta 1992. Pokopališče naj bi bilo začasno, toda pobiti Bošnjaki so še vedno tam, njihovi grobovi pa izpostavljeni nenehnemu uničevanju in pisanju fašističnih sporočil, nazadnje se je tam znašla še svinjska glava. Srbske falange mlatijo pisca, ki glasno opozarja, da je bilo to, kar se je zgodilo v Srebrenici, genocid, in celo pripravlja žalno slovesnost za bošnjaške žrtve; v Mostarju podobne falange grobo blatijo spomin na pobite nekdanje sosede. Morbidnost na pokopališču Liska je zgolj nadaljevanje vztrajnega vandaliziranja Partizanskega pokopališča v Mostarju, zavarovanega kulturnega spomenika, čudovite arhitekture Bogdana Bogdanovića, kajti režimske falange so poučene, da niso nič manjša nevarnost od Bošnjakov, pa čeprav mrtvih, oziroma te etnične skupine niti mrtvi partizani, živi pisci, aktivisti … Na Hrvaškem se je sodnica splitskega občinskega sodišča odločila, da ne bo kaznovala pripadnikov ustaške stotnije, imenovane HOS, zaradi vzklikanja

ustaškega pozdrava »Za dom spremni« na proslavi v Kninu. V obrazložitvi je lepo pojasnila, da je to fašistični pozdrav, ki so ga uporabljali po vsej NDH in pod katerim so bili storjeni strahotni zločini, vendar … Da, ta večni vendar! Vendar je bila glede na resolucijo o dvojnih konotacijah tega pozdrava, po kateri je v nekaterih okoliščinah dopuščen, prisiljena sprejeti oprostilno sodbo. Gre za skupino falangistov, ki neovirano potujejo po Hrvaški in pod okni znanih piscev in novinarjev grozijo s pregonom, maščevanjem, vse to s prav tem ustaškim pozdravom na ustih. Tako se je hrvaško pravosodje pokorilo neuradnemu dokumentu, o katerega zgodovinski ali ustavni neutemeljenosti je sploh nesmiselno govoriti, papirju, ki je popolnoma nezavezujoč za sodišče in sodnico, vendar je ta z njim poslala jasno sporočilo, da je fašistična drhal tudi zakonsko varovana. Bratje v ideologiji, srbski in hrvaški fašisti, so prav v dneh, ko se spominjamo množičnega pomora v Srebrenici, pokazali, da so močnejši celo od institucij in od spomina na zločine, tiste iz devetdesetih let in one iz štiridesetih.

Toda izkazalo se je, da ima srbski režim precej več domišljije, ne zgolj toliko, da pretepe nekega pisca. Prav 11. julija je v New Yorku pripravil »spomin na stoletja trpljenja Srbov«, na dveh tovornjakih, ki krožita po Manhattnu, se predvajajo videoposnetki grozljivega trpljenja približno 3000 Srbov v Bosni v devetdesetih letih, čeprav so vsi nosili uniformo Vojske Srbije, in o pol milijona Srbov, pobitih v taborišču Jasenovac leta 1941, med katerimi je bilo tudi 90 članov družine Nikole Tesle, ki so končali pod roko hrvaških morilcev … Res ni pravljica, vendar … Vse skupaj je nevarna fašistična resničnost.