Portret / Ganslmeier & Zibelnik

Ona prihaja iz Ljubljane, on se je rodil v Münchnu in odraščal v Dachauu. Ona je v Ljubljani diplomirala iz vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter magistrirala iz teorije filma in fotografije na Univerzi v Leidnu, on je magistriral iz fotografije in družbe na Kraljevi akademiji za umetnost v Haagu ter opravlja doktorski študij na Univerzi Aalto na Finskem. Ana Zibelnik (1995) in Jakob Ganslmeier (1990) kot vznemirljiv in prodoren umetniški tandem z videom in fotografijo že nekaj let odpirata relevantna vprašanja radikalizacije mladih, spletnih trendov, družbene polarizacije in ekološke krize.

S projektom o psiholoških učinkih podnebne tesnobe, serijo Prelomnica, sta prepričala žirijo Kranj Foto Festa, ki ju je leta 2024 med več kot tisoč prijavljenimi iz skoraj stotih različnih držav izbrala za zmagovalca javnega razpisa. Leto kasneje sta prejela še nagrado za sodobno fotografijo Camera Austria, prestižno fotografsko nagrado mesta Gradec. Kot pri projektu Bereitschaft, monumentalni videoskulpturi z navidez apolitičnimi posnetki vplivnežev, fitneserjev in sodobne internetne kulture, ki je konec preteklega leta naselil razstavni prostor Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, ju zanima postopno normaliziranje skrajno desnega političnega diskurza. Zato veliko njunega dela tudi temelji na obsežnem vizualnem raziskovanju trendov na družbenih omrežjih, predvsem na TikToku. »Raziskujeva, kako lahko subtilne spremembe v estetiki in jeziku vsakdanjih spletnih trendov pripravijo teren, da radikalne ideologije postanejo sprejemljivejše,« pravita.

Pri svojem delu sicer izhajata iz humanistične perspektive in verjameta, da je o radikalizaciji pomembno govoriti z nekoliko empatije, ne zgolj z obsojanjem ali ironično distanco. »Mnogi mladi posegajo po radikalnih ideologijah, ker se soočajo z resničnimi težavami, vendar imajo občutek, da njihove stiske niso prepoznane ali slišane. Vplivneži skrajne desnice na družbenih omrežjih, denimo tisti, povezani z moškosfero, so še posebej spretni pri izkoriščanju teh težav za širjenje svojih ideologij.«

Njuni poti sta se prvič križali v študijskih letih. Seznanil ju je Anin tedanji profesor Bas Vroege, ustanovitelj nizozemske produkcijske hiše Paradox, ki se posveča dokumentarni fotografiji. Med letoma 2020 in 2023 sta tesno sodelovala pri treh razstavah v nekdanjih koncentracijskih in zaporniških taboriščih na Norveškem, v Nemčiji in na Nizozemskem, ki so obravnavale tematiko perspektive storilcev. Sčasoma je vprašanje avtorstva postajalo vse bolj zapleteno, saj se je njuno delo vedno bolj prepletalo. In tako sta se odločila, da bosta dela začela podpisovati skupaj. To obdobje je v marsičem postavilo temelje za njuno današnjo prakso; zlasti zato, ker sta takrat fotografijo, ki je bila izhodišče njunih samostojnih praks, zamenjala z videom kot osrednjim medijem.

Od leta 2023 nadaljujeta projekt Prelomnica, ki raziskuje družbene posledice podnebne krize. »Čeprav ob podnebnih katastrofah običajno najprej ne pomislimo na radikalizacijo, sva potovala po krajih južne Evrope po naravnih katastrofah – v času, ko je pritisk zaradi spopadanja s posledicami največji, ko imajo ljudje občutek, da so jih regionalne oblasti pustile na cedilu, in ko je boj za finančne in druge vire najbolj zaostren. Prav takrat se pogosto hitro razvijejo teorije zarote in sovražne ideologije, zato poskušava razumeti tudi ta izhodišča političnih premikov.« Kot pri številnih samozaposlenih umetnikih velik del njunega časa zapolnjujejo prijave na razpise, pisanje elektronske pošte, priprava proračunov in organizacija produkcije. »Pogosto se vprašava, ali vse to sploh ima smisel. Kako nadaljevati? Ali je vredno nenehno delati, pogosto tudi ob koncih tedna, za rezultat, ki je tako negotov?« Toda umetnost je zanju način, kako se aktivno soočati s svetom. Omogoča jima, da natančno in dosledno opazujeta stvari, ki ju pestijo, ter sledita vprašanjem, ne da bi že vnaprej poznala odgovore. In sploh ni nujno, da do odgovorov prideta. »To seveda ni nekaj, kar bi bilo lastno samo umetnikom. Tudi učiteljica, socialni delavec in medicinska sestra se s svetom ukvarjajo na poglobljene načine. Umetnost je preprosto oblika, ki jo ta angažiranost zavzame pri naju.«