Kulturniška / Odiseja über alles

Brata Coen sta leta 2000 posnela poskočno, lunatično, lucidno komedijo Kdo je tu nor?, ki se dogaja sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, v času velike depresije, glavni pa so trije jetniki, George Clooney, Tim Blake Nelson in John Turturro, ki zbežijo iz ječe, no, z južnjaških verig in krogel. Toda v najavni špici je pisalo: Posneto po Homerjevi Odiseji. Vsi so se le nasmehnili – brata Coen, dobro znana šaljivca, ironista in sarkasta, se spet šalita! Hej, Fargo sta posnela po »resnični zgodbi«!

Pa vendar je bila lahkotna, na videz neobvezna farsa Kdo je tu nor? predelava ali – če hočete – reimaginacija Odiseje. Kako je že ime liku, ki ga igra Clooney? Odisej (Ulysses). Zakaj je sedel? Zaradi goljufije (Odisej velja za »lokavega zvijačneža«, »premetenca«, »lisjaka«, »moža trikov«). Kam hoče? Domov! Na vsak način in za vsako ceno. Zakaj se hoče tako vneto vrniti domov? Preprečiti skuša, da bi se žena poročila z agresivnim snubcem, ki vodi predvolilno kampanjo guvernerskega kandidata. Kako je ime guvernerskemu kandidatu? Homer. Kako je ime guvernerju, ki ga skuša spodnesti Homer? Menelaus (Menelaj v Odiseji). Kako je ime Odisejevi – Ulyssesovi – ženi? Penny – okej, Penelopa (ki pa se po malem obnaša kot Klitajmnestra, saj v nasprotju z itaško Penelopo podleže snubcu). Koga ubežniki srečajo med odisejado? Slepega vidca ( ja, Tejrezija), enookega prodajalca biblij ( ja, Kiklopa) in tri omamne mladenke ( ja, sirene), ki – v slogu princese Navzikae, prelestne hčerke kralja Fajakov (z otoka Sherije) – v reki perejo perilo in ki enega izmed njih – v slogu Kirke, čarovnice z otoka Ajaje – spremenijo v žival (v žabo, ne v svinjo). In Coen-Coenov Odisej se v nasprotju s Homerjevim Odisejem, ki se je na koncu, po vrnitvi na Itako, zakrinkal v razcapanega berača, zakrinka najprej v kukluksklanovca in potem v folk pevca.

Brata Coen sta dobila oskarjevsko nominacijo za scenarij, toda ne v kategoriji izvirnih scenarijev, temveč v kategoriji scenarijev, prirejenih po literarni predlogi. Akademija je torej verjela, da ni bil le štos – film Kdo je tu nor? sta res posnela po Homerjevi Odiseji. Potem pa sta vse šokirala, ko sta povedala, da literarne predloge – Homerjeve Odiseje – nista nikoli prebrala.

Sem rekel »šokirala«? Oh, v resnici nista z razkritjem, da Odiseje nista nikoli prebrala, nikogar šokirala ali osupnila – kdo pa je sploh prebral Odisejo? To je neskončno dolga, arhaična pesnitev v heksametrih. Doživeta, ponarodela, nepozabna, a neprebrana. Vsi jo poznajo, a nihče je ni prebral. Ali bolje rečeno – vsi imajo občutek, da jo poznajo. Da so jo torej prebrali, ne da bi jo prebrali. Je pa res tole: Odiseja se je tako zažrla v zahodno kulturo in sploh popkulturo, da je niti ni treba prebrati, da bi jo poznali.

Iliada in Odiseja imata biblični status – njune sence se ni moglo znebiti nobeno literarno delo, ne v antiki ne kasneje.

Vnaprej vemo, koga vse bo Odisej med vračanjem domov, na Itako, srečal – Kalipso (z otoka Ogigije), Navzikao, Fajake, Kikone (iz Ismarja), Lotofage (s Kozjega otoka), Kiklope, z enookim Polifemom vred, ljudožerske Lajstrigone, Kirko, slepega vidca Tejrezija, duše svoje matere, Agamemnona, Herakleja in Sizifa (vse štiri v Hadu, alias Podzemlju, alias Kraljestvu senc), Sireni ter Scilo in Karibdo, to Hormuško ožino antičnega sveta. Izgubil bo vse ladje in tovariše, prišel na Itako, napel lok in pobil snubce.

Vsi so

Odiseja Iliada in Odiseja imata biblični status – njune sence se ni moglo znebiti nobeno literarno delo, ne v antiki ne kasneje. Trojansko vojno je obdelovalo še kakih 60 antičnih tragedij (in komedij, z Aristofanovimi Osami vred), številne prelomne klasike zahodnega literarnega kanona – Dantejeva Božanska komedija (1321), Cervantesov Don Kihot (1615), Shakespearov Vihar (1611), Sternov Tristram Shandy (1759), Frankenstein (1818) Mary Shelley, Dickensov David Copperfield (1850), Melvillov Moby Dick (1851), Conradovo Srce teme (1899), Kafkova Preobrazba (1915), Joyceov Ulikses (1922), Jakobova soba (1922) Virginie Woolf, Mannova Čarobna gora (1924), Proustovo Iskanje izgubljenega časa (1913–27), Faulknerjev V smrtni uri (1930), Camusov Tujec (1942), Musilov Mož brez posebnosti (1943), Rulfov Pedro Páramo (1955), Nadarjeni gospod Ripley (1955) Patricie Highsmith, di Lampedusov Gepard (1958), Leva roka teme (1969) Ursule K. Le Guin, Calvinova Nevidna mesta (1972), Salomonova pesem (1977) Toni Morrison, Ishigurovi Ostanki dneva (1989), Sebaldov Austerlitz (2001), McCarthyjeva Cesta (2006) in Genialna prijateljica (2011) Elene Ferrante – so bolj ko ne Odiseje.

Vse se je torej začelo z Odisejo, pa čeravno je vedno veljala za inferiornejšo od Iliade. Iliadi se niso nikoli toliko posmehovali kot Odiseji: Dante je Odiseja poslal v osmi krog Pekla, ker se deset let prepušča pustolovščinam in drugim ženskam, namesto da bi se vrnil domov, k ženi in družini (in ker si je izmislil trojanskega konja, orožje za množično uničevanje), Joyceov Ulikses se odvrti v enem samem dnevu, Leopold Bloom – Odisej – pa ne more domov, ker ga Molly – njegova Penelopa – vara z drugim moškim, Cervantesov Odisej, zblojeni Don Kihot, resničnosti ne loči od fikcije (mlini na veter postanejo velikani, gostišča gradovi, kmetice princese).

Nolanu ni bilo lahko. Odisejo je smrtno resno ekraniziral, ko so jo začeli – zaradi zlajnanosti – parodirati in satirizirati tudi animirani filmi, recimo Smrkci (1989, v televizijski seriji), Simpsonovi (2002, v epizodi Zgodbe iz javne domene) in Spužvak Robi Kvadrohlač (2004). Kot 

da je dobra le še za risanke! Za otroke! Hej, ne moreš je več jemati resno!

Homer je bil kot Karl May: v krajih, ki jih je tako filigransko in tako doživeto popisoval, ni nikoli bil.

Mnogi se sprašujejo: kako to, da se je Nolan odločil za ekranizacijo Odiseje? Kako se je tega domislil? To je bilo presenetljivo. Nepričakovano. Tvegano. Out of the box. Ne, Odiseja ni padla z neba. Bila je očitna. No brainer. Odiseja je namreč povsod – vsi jo predelujejo, frizirajo, pedenajo. Prince je leta 1993 v svojem nočnem klubu Glam Slam uprizoril mjuzikl Glam Slam Ulysses, za katerega je sam napisal vseh 12 skladb (epizod iz Odisejevega vračanja domov), portoriški igralec, pevec in skladatelj Jorge Rivera-Herrans je med letoma 2022 in 2024 lansiral EPIC: The Musical, briljantno, fantastično serijo konceptualnih albumov/sag o Odisejevem tripu, ki je postala pretočni megahit (EPIC, ki je Odisejo posodobil in poenostavil, je soundtrack, ki išče mjuzikl, ali pa če hočete – soundtrack, ki išče Laibachovo dekonstrukcijo), na ameriških univerzah – pa tudi drugod – prirejajo zelo priljubljena, viralna maratonska branja Odiseje (»kot je hotel Homer«), Stephen Fry – igralec, komik, pisatelj – je Odisejo leta 2024 prelevil v duhovit roman (Odyssey), s čimer se je prikupil tistim, ki težko sledijo heksametrom in starinskemu jeziku, Patrick Dillon je Odisejo napisal skozi Telemahove oči in Telemaha, čedalje alergičnejšega na nasilje, očetovo »superjunaštvo« in družinske travme, osvobodil Itake in Odiseje (Ithaca, 2016), gibanje #MeToo je posvojilo roman Kirka (Madeline Miller, 2018), v katerem izobčena, osamljena, posiljena Kirka rodi Odisejevega sina Telegona, ki kasneje po nesreči ubije očeta, Odiseja, prav tako je posvojilo trilogijo The Songs of Penelope (Claire North, 2022– 2024), v kateri se Penelopa v Odisejevi – pustolovski, toksični – odsotnosti romantično zaplete s svojo deklo Melanto (in mimogrede, Menelaj, Agamemnonov mlajši brat, kasneje kralj Šparte, je Heleno, svojo soprogo, brutaliziral in posiljeval, zato ne preseneča, da so jo ugrabili), računalniška igrica Assassin’s Creed Odyssey je Odisejo razpršila po peloponeški vojni (!), serija mladinskih romanov o hiperaktivnem in dislektičnem polbogu Percyju Jacksonu, skrivnem Pozejdonovem sinu, je prešpikana z Odisejo (Polifem, sirene, lotosovi cvetovi ipd.) in seveda, kdor ima pet minut, posname doku o svojem tripu po prizoriščih Odiseje (Steve Coogan in Rob Brydon se v dokuju The Trip to Greece kar dobro zabavata) ali pa – tako kot ameriški esejist in kritik Daniel Mendelsohn – napiše knjigo o tem, kako Odisejo bere in doživlja skupaj s sinom (An Odyssey, 2017).

Homerjeva telenovela

Odiseja so v filmih igrali številni igralci: buckasti, mali, ne ravno atletski Giuseppe de Liguoro (1911), Kirk Douglas (1954 v Camerinijevem peplumu), Armand Assante (1997 v miniseriji), Ralph Fiennes (2024 v Vrnitvi) in zdaj, v Nolanovi verziji, Matt Damon. Mem št. 1 poznate: je sploh vreden vsega tistega denarja, ki ga je zagonil Hollywood, da bi ga – v Reševanju vojaka Ryana, Medzvezdju, Marsovcu in Odiseji – spravil domov?

Toda najboljši Odisej je bil Russell Crowe, le da mu v Gladiatorju (2000) ni bilo ime Odisej, temveč Maximus. Ni bil Grk, temveč Rimljan. A iz vojne se je vrnil domov – v pekel. Odiseja je Gladiator s happy endom – Odisej se ponovno združi z ženo in sinom. Gladiator je nesrečna Odiseja – Maximus se z ženo in sinom ponovno združi v onstranstvu, okej, »kraljestvu senc«.

Nolanova Odiseja je kakopak polna aluzij na Gladiatorja – pomislite le na tisto polje. Na vse tiste agonične distrakcije. Ali pa na Maximusove krinke. In mar ni Antinoos, sociopatski snubec št. 1, ki ga igra Robert Pattinson, videti kot hommage Commodusu, ki ga je igral Joaquin Phoenix? Maximus ga je na koncu zmasakriral – tako kot Odisej na koncu zmasakrira Antinoosa.

Zgodba o Homerju je popolna melodrama, no, telenovela, polna šokantnih preobratov in razkritij: Iliade in Odiseje ni napisala ista oseba! Odisejo je napisal kak Homerjev nadarjeni potomec! Homer je bil Azijec, ki je preziral Grke! Homer je Iliado in Odisejo ukradel ženski! Odisejo – bolj ženstveno od Iliade – je napisala ženska! Sicilijanka! Navzikaa je njen alter ego! Napisala jo je iz maščevanja do Homerja, ki je v Iliadi pokazal tako toksičen odnos do žensk!

Homer sploh ni obstajal! Bil je le izmislek kasnejših generacij! Ni bil oseba, temveč le ideja, v katero so verjeli Grki! (»Homer je bil najboljši pesnik vseh časov, a sploh ni obstajal!«) Homer je bil skrivnost tudi zase! (Je Homer res vedel, kdo je? Ali pa je bil kot Ojdip?) Homer je bil Heziodov bratranec! Ne, Penelopin mož! Telemahov sin! Odisejev sin! Polikastin sin! Rodil se je na Iosu! Ne, na Samosu! Hiosu! Kolofonu! V Smirni! Na Itaki! Bil je Atenec! Ne, Egipčan! Babilonec! Sirec! Asirec! Jud! Arijec! Rimljan! Negrk! Trojanec! (Mar ni prav Homer edini dokaz, da je Troja res obstajala, da je obstajala trojanska vojna in da je Troja padla? Mar ga ni naredila Troja? Mar ne bi bila Troja brez njega le ruševina bronaste dobe – brez pomena, brez vrednosti, brez mistike? Mar se torej ni rodil v Troji? In mar ni Iliade napisal tako dobro, da je vseeno, ali je Troja obstajala ali ne? Mar Homer in Troja drug drugega ne pozivata: Pokliči me po svojem imenu!?) Homer se je iz obupa, ker so ga izključili iz idealne filozofske države in literarnega kanona, samooslepil! Umrl je od žalosti! Ne, od groze! O, ne, pač pa od sramu! Naredil je samomor!

A kdo to ve? Homer je, pravi James I. Porter v Homerju (2021), ime za vse tisto, česar o Homerju – avtorju Iliade in Odiseje – ne vemo. Francoski antropolog Claude Lévi-Strauss je rekel, da hrana ni dobra le za uživanje, ampak tudi za razmišljanje – in tudi Homer je očitno že 3000 let odličen za razmišljanje. Še vedno se igrajo z njim – parodirajo ga, revidirajo, subvertirajo, satirizirajo, korigirajo, napadajo, plagiirajo, kopirajo, imitirajo, prirejajo. Kot da Iliada in Odiseja še vedno nista končani. Kot da sta work in progress.

Homer je hiperrealen – hkrati resničen in fiktiven. Vitalen in nemrtev. Totalno nesposoben umreti. Enigma. Brez osebnih podatkov, brez staršev, brez kraja rojstva, brez izvora. Ne, ne vemo, kdaj se je rodil in kdaj je umrl (kdaj bo umrl?), toda imel je bujno, spektakularno posmrtno življenje, pravi Porter. Ne da ni eksistiral, ampak ima presežek, višek, prebitek eksistence, presežek življenja! Imel je veliko življenj, veliko rojstnih krajev, veliko izvorov, veliko identitet. Po smrti se je imel bolje kot drugi na vrhuncu življenja. Homer, neskončna zgodba o izvoru, ima fluidno, nestabilno, disonantno identiteto, kar vse bega, toda hej – kdo pravi, da je bila antična tradicija stabilna, koherentna, harmonična? Od klasike vsi pričakujejo harmoničnost, ker je klasika, toda klasika je bila fluidna – kot Homer. Odiseja je tako kot Iliada metakriminalka, no, metawhodunit, saj se nenehno sprašujete, kdo to sploh pripoveduje.

Homer je bil kot Karl May: v krajih, ki jih je tako filigransko in tako doživeto 

popisoval, ni nikoli bil. Toda v obeh, Iliadi in Odiseji, je vse popisoval blazno vizualno, živahno, živo, energično, kinetično, filmsko. No, niti ne popisoval, temveč kazal – zelo podrobno, dramatično in vznemirljivo. Angažirano. In imerzivno. Vedno imaš občutek, da vse vidi. Da je povsod. In da ničesar ne zamudi. Kot bi hotel reči: Glejte!

Homer deluje kot filmska kamera. Ne piše, ampak snema. Jaz teh dveh pesnitev je kamera.

In ko berete Odisejo ali Iliado, imate občutek, da je Homer izumil pogled filmske kamere. In da je Troja obstajala le zato, da bi lahko Homer napisal Iliado in Odisejo, avatarja filma, ki ga tedaj še ni bilo. Ja, Trojo so »uprizorili« za Homerja.

Homer je bil filmski kolektiv. Prva filmska ekipa.

Vse se je začelo s Homerjem, ki se v svojih dveh filmih tudi hipno pojavi – kot Hitchcock. Pojavi se takoj na začetku Iliade, ko dahne: »Pesem, boginja, zapoj, o jezi Pelida Ahila, srdu pogubnem, ki silo gorja prizadel je Ahajcem: množico duš močnih upotil je v Hadove dvore.« Pojavi se, ko kritizira Ahilovo ravnanje s Hektorjevim truplom in ko nagovarja Patrokla in Menelaja. V Odiseji je kakopak njegov alter ego slepi pevec Demodok (ne pa svinjski pastir Evmaj, kot me je trčilo zadnjič).

Ultimativni kapitalist

Odiseja je izumila tudi vse naše filme – o družinski lojalnosti (Boter), družinskih travmah (Sentimentalna vrednost), vojnih travmah (Lovec na jelene), mučnem vračanju domov (Pot v svobodo), reintegraciji v družbo (Najlepša leta našega življenja), dolgih ločitvah (Brodolom), žrtvovanju vojakov (Reševanje vojaka Ryana), beguncih in migrantih, ki se utapljajo v Sredozemskem morju (Jaz, kapitan). Sodobni akcijski junaki (Indiana Jones, Ethan Hunt, Jason Bourne, John Wick ipd.), Marvelovi superjunaki in fantazijski liki so Odisejevi potomci. In če ne Odisejevi, potem so poganjki junakov Iliade – Ahila, Patrokla, Hektorja, Menelaja, Parisa, Agamemnona, Ajasa, Diomeda, Ajanta, Glavkona.

In seveda – ko Homer Odiseja opisuje kot iznajdljivega premetenca, polnega zvijač in trikov, kot mojstra domislekov in improvizacije, ki se izmaže iz vsake težave in pasti, dejansko opisuje Jamesa Bonda.

Nikar ne spreglejte: filmi Jamesa Camerona so bodisi Iliade ali Odiseje – Brezno, Terminator, Osmi potnik 2 in Resnične laži so Odiseje, Avatar in Terminator 2 sta Iliadi. Rambo je Odiseja, Rambo 2 je Iliada in obenem Odiseja, v Rambu 3 pa Ramba prvič zagledamo v budističnem

samostanu – Odiseja v Odiseji prvič zagledamo na otoku s Kalipso, melanholičnega, vase pogreznjenega, sredi zena. In ja, tudi Nolanovi filmi so bodisi Iliade ali Odiseje: Oppenheimer je Iliada, Tenet je Odiseja, Dunkirk je Iliada, Medzvezdje je Odiseja, Vzpon viteza teme je Iliada, Izvor je Odiseja, Skrivnostna sled je Iliada, Memento je Odiseja.

Iliada in Odiseja sta napovedali tudi našo dobo nadaljevanj, predzgodb, rimejkov in spinoffov: Odiseja je bila nadaljevanje Iliade, Vergilova Eneida je rimejk Odiseje, Ovid je v Metamorfozah – v slogu spinoffa – nadaljeval Polifemovo zgodbo. Da živimo v dobi »kinematičnih univerzumov« (recimo Marvelovega), ne preseneča, saj so že Ovid, Vergil, Katul, Apolodor in drugi nadaljevali Homerjeve zgodbe in ustvarili homerski univerzum. Sodobni filmarji v svoje filme podtikajo »velikonočna jajca«, saj veste, skrivna sporočila in interne štose, a to je počel že Homer v Odiseji – na lepem omenijo Jazona, za hip se pojavi Jokasta, Ojdipova mati. Filmi pogosto naplavijo številne licenčne izdelke, kar pa ni nič novega, saj je to počela že Odiseja – vaze, čaše in skodelice s slikami Odiseja, Polifema, Scile, Kirke in Navzikae so bile megahiti, a dobro so šle tudi akcijske figure, no, Odisejevi kipci.

Toda Odisej je čuden superjunak: domov se mu ne mudi, med desetletno odisejado spi z vsemi ženskami (Kalipso, Kirko), ki jih sreča, od žene pa pričakuje zvestobo, nenehno joče, pogosto laže, njegovim pripovedim ne moreš zaupati, vsi njegovi tovariši umrejo – zaradi njegovega slabega menedžiranja. A tragičen je on, ne pa ljudstvo, ki umre zanj.

Vsi veslajo zanj, vsi delajo zanj – vsi umrejo. Odisej je ultimativni kapitalist. Ta »zvijačni samotar je homo oeconomicus, ki mu bodo nekoč podobni vsi umni ljudje,« pravita Max Horkheimer in Theodor W. Adorno v Dialektiki razsvetljenstva (1944). Odisej, radikalno odtujen in osamljen, a vedno predstavljen kot zvijačen in premeten (in brezobzirno prepuščen naključju morskih valov, premoči viharjev in svojim egoističnim interesom),

uteleša princip kapitalističnega gospodarstva – njegove pustolovščine, ki se jih spominja »le še kot blodenja«, so prikaz poslovnih, kapitalističnih tveganj, kar pa je nekaj arhaičnega in regresivnega, saj ga vodi v jame in votline, med pošasti. Njegove pustolovščine so le iracionalni vidiki njegovega krvavega kapitalističnega racia.

Njegov pes, Argos, umre od sreče, ko ga zagleda po 20 letih. Kot Meta.

Največje javno delo v zgodovini

Pesnitvi sta v 8. stoletju padli z neba. »Ko da sta se iz teme utrgali,« je zapisal veliki Anton Sovrè (kriv za vsè). Rodita se formirani, izdelani, narejeni, popolni, dorasli, samozadostni, monumentalni, ultrasofisticirani, originalni, povsem različni – prej ni obstajalo nič takega. »Kot da sta zamrznjeni v času, ločeni od tega, kar jima je sledilo, in tega, kar jima je predhajalo,« je pred mnogimi leti famozno zapisal ruski literarni teoretik Mihail Bahtin.

Odisej maščuje tisto, česar itak ni več, a maščuje se, da bi se lahko spravil. Groza se sprevrže v usodo.

Če je v vas kaj konspirologa ali ufologa, potem si lahko Iliado in Odisejo predstavljate kot magično, čudežno, tajno »tehnologijo«, ki so jo zunajzemeljska bitja pustila na Zemlji, da bi se zgodovina lahko končno začela. Konec je bilo mitskega, junaškega časa, Iliada in Odiseja pa sta popolni metafori tega strašnega, travmatičnega preloma med dvema obdobjema, preloma, ki ga lahko ilustrira in metaforizira le vojna, družbena kataklizma – preloma, ki je bil tako nasilen in brutalen, da preteklosti sploh ni bilo več mogoče zapopasti. Ni bilo več mogoče do nje. Ostalo je le nekaj ruševin (Troja), njihovo globino in njihov smisel pa je lahko ujel le ep. Homer si je moral izmisliti žanr, da bi lahko artikuliral to, kar je izginilo brez sledu. Epski slog je potreboval vojno, da bi se lahko razvil.

Če pa je v vas kaj futurologa, potem si lahko Homerja predstavljate kot umetno prainteligenco, ki je spojila, zmontirala in uredila različne fragmente, pesmi, rapsodije in snope verzov. Te so v odsotnosti knjig ustno prenašali in ohranjali – in sproti redigirali, pilili, izpopolnjevali – rapsodi oziroma aojdi (včasih verjetno res slepi). Pomeni, da je bil Homer le zaimek, glas, persona/vloga, ki so jo prevzeli rapsodi, ko so peli/izvajali Iliado ali Odisejo. Ko je ameriški klasicist Milman Parry sredi tridesetih let prejšnjega stoletja slišal bosanskega guslarja Avda Međedovića (njegova izvedba pesnitve Svatba Meha Smailagića je trajala pet dni!), je rekel, da je slišal Homerja. V tem je videl tudi dokaz, da sta se Iliada in Odiseja prenašali ustno, ne pa pisno. In da sta ustno tudi »nastajali«.

Pomeni, da je obstajala množica Homerjev, ki so skrbeli, da Iliada in 

Odiseja nista izginili, da torej od njiju ni – tako kot od ostalih šestih pesnitev Trojanskega cikla (Kiprije, Etiopida, Mala Iliada, Uničenje Ilija, Vrnitev in Telegonija) – ostalo le nekaj verzov. In to dobesedno le nekaj – po dva, trije, štirje. Ja, Iliada/Odiseja je največje javno delo v zgodovini! Ali kot je vzkliknil znameniti nemški filolog Friedrich Albert Wolf: »Grško ljudstvo samo je bilo Homer!« V Iliadi je preveč nekonsistentnosti, ponavljanja, protislovij, diskrepanc, lapsusov in anomalij, da bi bil lahko avtor en sam, so rekli (rekli so). Nekonsistentnost, ponavljanje, protislovja, diskrepance, lapsusi in anomalije naj bi bili dokaz, da je bilo avtorjev več. Toda: mar niso prav nekonsistentnost, ponavljanje, protislovja, diskrepance, lapsusi in anomalije dokaz, da je to delo enega človeka, posameznika – le kdo ne bi izgubil nadzora nad tako obsežnim in kompleksnim delom?

In Parryja ni presenetilo, da so verzi v Iliadi in Odiseji tako stereotipni – rapsodi so si jih lažje zapomnili. Lažje so jih na pamet peli, recitirali, izvajali. In to je bilo bistveno: če bi bili preveč izvirni in preveč ekstravagantni, bi jih pozabili. Ne bi leteli. Ne bi preživeli. Ne bi prišli do nas. Že davno bi se izgubili.

Miti so vedno stereotipni – da drug drugemu lažje pripovedujemo stvari, v katere itak ne verjamemo. In tudi Nolanovi »verzi« so stereotipni, tako da delujejo kot mnemotehnično sredstvo – da si lažje zapomnimo, zakaj se nam zdi film mojstrovina ali pa zanič.

Le zakaj bi se bali stereotipov? Le zakaj bi bežali pred klišeji? Nič ni večjega od klišejev. V klišejih so tisočletja. V klišejih so multitude. Kaj bi sicer bilo življenje? A način, kako se vdajamo klišejem, je način, kako se vdajamo fašistom. Fašizem terja vdajo. Kliše tudi.

»Ves s krvjo oškropljen«

Iliada in Odiseja sta veliki umetnini. Mojstrovini. Genialni stvaritvi.

Toda: ne bi ju bilo brez dolge, krute, grizlijevske, apokaliptične vojne.

Do glorije lahko pridemo le z vojno, nasiljem, klavnico. Iliade in Odiseje ne bi bilo brez trojanske klavnice, brez človeške katastrofe, brez strašne travme, brez totalnega uničenja, brez kataklizmičnega dogodka, brez izginotja civilizacije, preteklosti, Troje, brez radikalne depopulacije, ki je ni mogoče racionalno pojasniti oziroma ki jo je mogoče pojasniti le z umetnostjo, literaturo, epskimi pesnitvami.

Brez te destrukcije bi bili Iliada in Odiseja brez tragične razsežnosti – in brez prihodnosti.

In tu je strašno, radikalno sporočilo Iliade in Odiseje: ni velike umetnosti brez vojne. Ni velikih pesnitev brez nasilja. Iliado in Odisejo imate lahko za protivojna, celo mirovniška teksta, a kljub temu prideta v paketu s srhljivimi opisi nasilja, razpadanja in brezmejne krutosti. Ahil pobije sedem Eetionovih sinov z Eetionom vred, potem pa vzame liro in ob morju nežno zapoje. Mar ne spominja na naciste, ki so bili genocidni morilci in obenem ljubitelji klasične glasbe?

A to ni vse. Ahil za nameček vleče še Hektorjevo truplo z vozom okrog Troje – trikrat! Pa okrog Patroklovega groba. Dvanajst dni ga ima pri sebi – požreti ga hoče, trgati meso z njega. Kot kanibal. Iliada, spisana po logiki sanj ( ja, Cankarjeve Podobe iz sanj so Iliada, Na klancu in Hiša Marije Pomočnice pa sta Odiseji), je izumila body horror. In splatter. In torture porn. Tretjina Iliade so opisi klavnice, pa se v trojansko vojno vključimo šele deveto leto – in to za pičlih 51 dni.

A tudi Odiseja je pomagala izumljati sodobno brutalnost: Odisej snubce na koncu nadubije in preubije – s puščicami jim mesari usta, glave, prsi, telesa (»do jeter globoko«), curki krvi brizgajo, glave letijo, »mož omahne za možem«, tako da se »razleže grozno ječanje, hrest pokajočih lobanj, vsa tla se kopajo v krvi«. A to še ni vse.

Odisej – »ves s krvjo oškropljen« – deklam, ki so, medtem ko je sam fukal s Kalipso (dolgih sedem let) in Kirko (eno celo leto), fukale s Penelopinimi snubci, ukaže, naj počistijo vso kri in vsa trupla, potem pa jih da vse po vrsti obesiti. »Bedne poginejo smrti: malko samo pocebljajo z nogami, in konec je vsemu.« Kozjemu pastirju Melantiju pa na koncu »odrežejo ušesa in nos z nemilim železom, spol izrvajo iz dimelj in vržejo psom ga v žrtje, roke odsečejo slednjič in noge mu, z jezo v srcih«.

Maščevanje – povojni poboj par excellence – je strašno, spokojno nečloveško. In Odisej maščuje tisto, česar itak ni več, a maščuje se, da bi se lahko spravil. Groza se sprevrže v usodo. Odiseja je izumila našo, sodobno neizprosno, brezobzirno brutalnost, ki pa v filmih – novih epih – vedno deluje tako demokratično.

Aleksander Veliki, ki je spal z Iliado pod glavo in ki se je imel za drugega Ahila, je imitiral ta grizlijevski prizor – Batisa, poveljnika Gaze, je pripel na voz in ga potem vlekel in vlekel in vlekel. Ni bilo konca – ker je citiral Iliado. Ni bil ne prvi ne zadnji kopist. Včasih se zdi, kot da so iz nje pridrveli vsi pokoli, vse vojne, vse družbene kataklizme, s holokavstom vred, vse metafore nacističnega uničenja

zahodne civilizacije, celotno 20. stoletje.

Italijanski kemik, partizan in pisatelj Primo Levi, ki je preživel Auschwitz, je leta 1947 objavil knjigo Ali je to človek, v kateri se – v sloviti Odisejevi pesmi – spominja Odiseja iz Dantejeve Božanske komedije in verza »Niste ustvarjeni, da živite kot zveri«, v Premirju, objavljenem leta

1963, pa se sam prelevi v Odiseja, ki se po vojni iz Auschwitza vrača domov, v Torino, a ugotovi, da vrnitev domov ni več mogoča, ker dom, kot ga je zapustil, ne obstaja več. Vrne se v pekel, ki pa ga ne preživi – leta 1987 naredi samomor.

Iliade in Odiseje ne bi bilo brez trojanske klavnice, brez človeške katastrofe, brez strašne travme, brez totalnega uničenja, brez kataklizmičnega dogodka, brez izginotja civilizacije.

Pa vendar je Odiseja prežeta z neko nostalgijo – nostalgijo po Iliadi. Po vojni. Po prasvetu, v katerem je bilo barbarstvo nekaj samoumevnega in legitimnega in pravljičnega – in naravnega kot viharji in vetrovi in plovba po morju in domovina, po kateri tako hrepeni Odisej. Kar govori o tem, kako morbidna, toksična, grozljiva je nostalgija.

Zato tudi ne preseneča, da se nolaneja – Nolanova Odiseja – konča z repliko: »Nad temnim svetom bo vzšla nova zarja, ko bodo naše napake spet pozabljene.« Vojne se ne bo nihče več spomnil, spet bodo ostali le filmi in pesmi, ob katerih bomo nostalgično hlipali in orgazmirali. Spet bo pradavnina delovala kot reklama za naš kapitalizem. Spet bodo vsi v upodobitvi hierarhičnih, fevdalnih, izkoriščevalskih odnosov videli nekaj demokratičnega. Spet bodo v zvijačnosti in lažnivosti fašistov videli odblesk karizme. Spet bo ostal le tisti Bilo je nekoč … In spet bomo čakali, da ep preide v pravljico. Tako kot v Odiseji.

In ko berete Odisejo ali Iliado, imate občutek, da je Homer izumil pogled filmske kamere.