Knjiga / Carlos Pascual: Bratislava

+ + + +

Pripovedovalec in njegov redaktor. Bratislava v Sloveniji živečega v Mehiki rojenega kozmopolita Carlosa Pascuala (1959), ki je bil po neubranljivem klicu usode tudi vodja velike korporacije, je drugi del diptiha Nao; tako poimenuje njegov pod Karpati na Poljskem živeči rojak Lucio svoje podjetje, ki ga zažene na kitajsko pobudo. Ker je te vrste direktorovanje vedno nateg – Lucio iz današnje perspektive meni, da so želeli ambiciozni hongkonški biznismeni mehiške pasoše, preden jih pohrustajo celinski Kitajci –, pri tem razpade njegova dolgoletna in fatalna zveza s Tiano.

Bar v Bratislavi, v katerem sta se sestala za prvi del, V pričakovanju Kitajcev, in se zdaj spet dobita za nadaljevanje in še bolj za osvetljevanje mračnih in nikoli izpovedanih koscev Lucieve zgodbe, ob pripovedi katere srkata seveda kubanski rum, postane tako skoraj spovednica. Lucio, ki je tudi sam pisal in pod Karpati to še vedno počne, čeprav se zaveda jalovosti svojega početja, predvsem pa tega, da so to beležke o realnosti in ne literatura, je dober pripovednik. Čeprav malo decentraliziran; iz zgodb o velikih artistih na trapezu in njihovih žalostnih usodah, še posebej žalostnih takrat, kadar je šlo za trikotnike in ljubosumnost, pride do točk v lastni zgodbi, ko se znajdeta steklenica tekile in pištola v istem prizoru, kar nikakor ne gre skupaj. Ali vsaj ne obeta dobrega. Pripoveduje, medtem ko se v lokalu v Bratislavi očitno nekaj plete med različnimi udi strežnega osebja, o razpadu zveze s Tiano, še bolj pa o vznesenih začetkih. O razočaranju, ki nujno sledi hormonalni podprtosti, o lastni ljubavni okornosti, ki izvira iz tega, da je pozno odrastel, telesno, in se – skoraj kafkovsko – počutil zakrnelega v senci plečatih bratov in vzvišenega, tudi nekoliko nevarnega in celo malo kriminalnega očeta. K tem močnim moškim so dekleta frlela, njemu so ostajale čudakinje, obupanke, iz zvez, s katerimi je potem postavljal nekakšne spominske kapelice.

Seveda, kot se za nadaljevanje spodobi, komentirata sogovorca – glavni in tisti, ki spodbuja in sproti snema – tudi resničnost prvega dela. Da je iz zgub naredil junake, očita Lucio, da kaj ni bilo čisto tako, da je treba kaj dopolniti. Pa saj to je veliki trik vseh pripovedovalcev, da se radi izgubljajo v popravkih in podrobnostih. Lucieva zgodba, tudi potovanja iz Mehike v Združene države Amerike, nacejanje na obiskih v Srednji Ameriki, mobilnost, ko frendi zažurajo na pol poti med svojimi provizoričnimi domovi, pol dneva ali več vožnje narazen, vse to odpira Pascualovo prozo in kaže pretočnost, ki je hriboviti narodi Srednje Evrope nimamo. Zgodba z vsemi vrinki in preskoki med časi je očarljiva, koliko je resnična in koliko stvar poznejše obdelave, nas kot bralce seveda niti ne zanima.