Plošča / Borghesia: Resistance

+ + + +

Vplivni tandem Alda Ivančića in Daria Seravala je leta 1995 umolknil in se leta 2014 na sceni ponovno pojavil v razširjeni zasedbi. Od tedaj je bend izdal dva nova albuma, občasno izdaja tudi ponatise svojih preteklih izdaj, veliko prahu pa je dvignil s posodobljeno različico komada 194. Predlani ga je predelal v Gaza Youth Manifesto, ostro kritiko izraelskega apartheida, ki je bila cenzurirana na vseh vodilnih pretočnih platformah. Zdaj je pri založbi Matrix Music ponovno izšla plošča Resistance, prvotno izdana v zadnjih izdihljajih Jugoslavije, a morda relevantnejša kot takrat, saj gre za močen političen statement – za manifest, ki poziva k odporu.

Plošča Resistance je pomemben dokument zlate dobe jugoslovanske kontrakulture: odlikuje jo pronicljiva kritika oblasti in represije, zveni kot uglasbitev boja za svobodo – in svobodno umetniško izražanje. Pri belgijski založbi PIAS je izšla v času, ko je bila Borghesia že krepko uveljavljena kot eden najmočnejših glasov regionalne alterscene, lovke pa je razpredla tudi na Zahod, kjer je bila deležna kritiškega čislanja v nekaterih vodilnih glasbenih publikacijah, kot sta denimo britanski reviji NME in Melody Maker. Seveda tudi zato, ker je bila pri spajanju žanrov izrazito svetovljanska in je šla v korak s časom – kritiki so jo z razlogom primerjali z očaki, kot sta Cabaret Voltaire in Kraftwerk.

Resistance je edinstvena zbirka industrialnega EBM-a, ki mračno »darkwave« ozračje ustvarja s surovimi zvoki ritemmašin in sintetizatorjev, močno pa jo zaznamuje dramatično petje Daria Seravala, ki v besedilih nastavlja ogledalo represivnim družbenim strukturam. To Borghesijino obdobje zaznamuje učinkovito nasprotje med punkovsko-jebivetrskim šarmom in odločnimi pozivi k odporu. Gre za izrazito plesen, družbeno angažiran, politično neposreden in konceptualen izdelek, ki ga lepo zaokroži nenavaden epilog, priredba čilske protestne pesmi Sergia Ortege El pueblo unido, jamás será vencido (Združeni ljudje ne bodo nikoli poraženi).

Ko danes beremo arhivske dokumente in obiskujemo retrospektivne razstave o punku, nas zlahka navda nostalgičen »strah pred zamujanjem«, morda celo pesimističen občutek izgube. Punk seveda ni mrtev, a zdi se, da danes skuša preživeti v še bolj dušečih razmerah kot nekoč: spoštovanje prave alternative peša, prostor, v katerem je nekoč cvetela, se krči. Muzejske relikvije preteklosti, kakršna je plošča Resistance, so zato izjemno pomembne, saj nas opominjajo, da uporniških dejanj ne smemo opevati zgolj z občutkom nostalgije, temveč jih moramo razumeti kot živo dediščino.