Dva leva / Vlado Miheljak: Pokol z motorno žago na Maistrovi

»Odločno, odločno zanikam, da gre za kakršnokoli politično obračunavanje s katerimkoli kulturnim subjektom, ki deluje na področju kulture pri nas v Sloveniji. Gre izključno in samo za ugotovitev finančnega stanja, v katerem je Ministrstvo za kulturo.«
Ministrica za kulturo maha z denarjem kot Lederfris z motorno žago v kultni srhljivki Teksaški pokol z motorko Tobeja Hooperja (GOV.si, 10. 7. 2026)

Seveda so bilance na podlagi ad hoc knjigovodskih rekapitulacij, v katerih vladni ministri in ministrice šablonsko poudarjajo prazne blagajne v vseh resorjih, prozorne. Pač, zgolj perfiden manever, da lahko Janša odpre fronte proti vsem podsistemom države in družbe ter izvaja njihovo rekonstrukcijo ali kar demontažo. Javno zdravstvo, javno šolstvo, sociala, družboslovje in še zlasti kultura v vseh svojih razsežnostih so že in bodo še bolj na udaru. Izvrševalka atentata na kulturo v najširšem pomenu besede je sama ministrica za kulturo. Če bi ministrica imela kaj, če že ne moralnega, vsaj političnega občutka, bi v katastrofični situaciji, v kakršni zatrjuje, da se je znašla, potegnila edino možno konsekvenco. Preprosto bi rekla »tega se ne grem, ne morem prevzeti objektivne odgovornosti za vse napovedane drastične eksekucijske ukrepe na področju kulture, v katere me potiska vlada«. Ampak ne, nad situacijo ni zgrožena, ampak sama grožnjo delegira na kulturno skupnost. No, ministrica kakšne politične pameti nima, sicer bi vedela, da je vojna s kulturo vnaprej izgubljena. Kultura je najbolj uporna takrat, ko je najbolj poniževana, šikanirana. Lačna kultura vedno kriči. In bolj je lačna, bolj kriči. Priljubljena krilatica, da nas je kot narod in nacijo ustvarila kultura, je pretirana. Prej in bolj bi veljalo, da nas je ustvaril upor proti nekulturi, barbarizmu. Tudi množično gibanje po aretaciji četverice je bilo pretežno to: upor proti pravnemu, družbenemu in kulturnemu prostaštvu. Da je Janša, kot ena od žrtev takratnega dogajanja danes arhitekt in poveljnik aktualnega samodrštva, je pač groteskna igra zgodovine. Ne glede na vse pa ni jasno, kaj si ministrica obeta. Kot da je prespala vsa družbena dogajanja. Prelomnega leta 1988 je bila (po javno dostopnih podatkih) že študentka. V času silnih protirežimskih protestov proti drugi in tretji Janševi vladi, v katerih je civilna družba Janšo začasno deponirala na smetišče politike, pa že bila v zrelih letih. Ministrica očitno ne razume, da je vsakega režima enkrat konec. Orbánov režim je počel to, kar zdaj snuje in že tudi počne Janša s svojimi izvršitelji, tudi s pomočjo ministrice za kulturo, šestnajst let. In ko so se 12. aprila 2026 ob šestih zjutraj odprla volišča, je bil režim še nedotakljiv, ko so se ob sedmih zvečer zaprla, so zaradi zgodovinskega poraza Orbánovi soborci osramočeni, ponižani, zaničevani poniknili, kot da jih nikoli ni bilo. Sicer pa, če ministrici peša spomin, naj si ogleda medijske posnetke Janševega mrtvaškega plesa na povolilnem večeru leta 2011. Zadušnico jim je takrat igral ansambel Victory!

A kakorkoli. Kultura bo preživela. Z več ali manj škode. Najhujše posledice grozijo javni RTV. Če se bo ministrica spustila v obračun in demontažo nacionalke, kot je z argumentom »pluralnosti kulture in medijev« prostodušno napovedala, bodo posledice nepopravljive. Kakšna pravica »pluralnosti« neki! Če je ministrica sploh pri stvari, ve, da je nacionalka s svojim kulturnim, umetniškim, izobraževalnim, dokumentarnim, otroškim, mladinskim, informativnim programom onkraj vseh drugih televizij. Kot so BBC, ARD in ZDF, ORF, RAI itd. Tudi najkrajše demontaže ali zamrznitve ne bi sanirali desetletja! Kajti, tako kot je Antarktika dokumentiran spomin planeta, ki sega tudi v čas pred nastopom človeštva, je javna RTV dokumentirani spomin nacije, ki je (arhivsko) starejši od njene ustanovitve (radia 1928, televizije 1958). In izjemno dokumentarno bogastvo omogoča objektivne zgodovinske in aktualne analitične presoje onkraj trenutnih in vsakokratnih interesov.

No, v tem kontekstu je razumljivo, da si ta vlada in ta ministrica želita umoriti nacionalko in hkrati ponovno ustanoviti muzej osamosvojitve. Kajti, če sledimo Wertchevim izpeljavam (Wertch, 2022) distinkcije med objektivno »zgodovino« in subjektivnim »kolektivnim spominom«, je prva kritična refleksija časa in dogajanja, tako imenovani kolektivni spomin pa ne predpostavlja razprav in dilem o motivih dogajanja v nekem času, ampak večdimenzionalno in večplastno pojasnjevanje dogodkov nadomesti s heroičnim enodimenzionalnim portretiranjem. In če je za glas zgodovine muzej odprt forum, je za glas kolektivnega spomina muzej svetišče. Muzej osamosvojitve je točno to: svetišče.