V središču / Najboljša ali najbolj kriminalna obveščevalna služba na svetu?

Razgled iz hiše Ahmeda Alafija je dih jemajoč: na obzorju se dvigajo zasneženi vrhovi Libanonskega gorovja, pred njimi se razprostira zelena dolina Beka, iz nje pa štrlijo stebri rimskega Jupitrovega templja v Balbeku. Toda Alafi tega ne more videti, saj mu namesto oči zevata le prazni vdolbini. Manjka mu tudi del nosu, dlani ima pohabljene. Če si želi predstavljati obraz svoje šestmesečne hčerke, ga mora otipati. Če želi kaditi, mu žena približa cigareto ustom.

Alafijeva iznakaženost ni posledica nesreče ali poškodbe, je delo izraelske zunanje obveščevalne službe Mosad. Ta je 17. septembra 2024 sprožil eksplozijo tisoče pozivnikov, opremljenih z eksplozivom, ki jih je že več let prej prek navideznih podjetij na Madžarskem in v Bolgariji podtaknil libanonski šiitski milici Hezbolah.

»Zaslišal sem nenavadno piskanje,« je pripovedoval 33-letni pripadnik Hezbolaha, »in poskusil pritisniti gumba OK in Enter, kot je pisalo na zaslonu.« To je sprožilo eksplozijo. V prvem hipu je pomislil, da je padla bomba. Šele v bolnišnici je izvedel, da je bil tistega dne le eden od mnogih, ki jih je doletela podobna usoda. »Takrat sem vedel, da so bili krivi pozivniki in da za tem stojijo Izraelci,« je zatrdil Alafi.
Ubitih je bilo najmanj dvanajst ljudi, skoraj tri tisoč pa ranjenih. Naslednji dan je Mosad v Libanonu sprožil tudi eksplozije več sto voki-tokijev ter tako ubil in ranil še več pripadnikov Hezbolaha. V organizaciji so zavladali kaos, panika in paranoja. Borci so začeli odmetavati svoje komunikacijske naprave. Nenadoma so se jim zazdeli sumljivi celo klimatske naprave in hladilniki. Toda napad s pozivniki je bil šele uvod. Deset dni pozneje se je vodstvo Hezbolaha sestalo na svojem sedežu v južnem Bejrutu, v bunkerju več kot deset metrov pod zemljo. Nato so izraelska bojna letala odvrgla več deset bomb; ubit je bil tudi dolgoletni voditelj Hezbolaha Hasan Nasrala.

Po napadu s pozivniki so najsposobnejši kadri organizacije, ki že desetletja ogroža Izrael, postali invalidi, ki Hezbolahu in njegovemu podporniku Iranu predstavljajo vseživljenjsko finančno breme. Alafi, ki se je organizaciji pridružil že kot najstnik, se je v Iranu izšolal za inženirja, se za milico bojeval v Siriji in deloval kot strokovnjak za kibernetsko varnost, je prestal več operacij, samo v Iranu kar osem.
Milica je bila vsaj začasno poražena in dva meseca po napadu je privolila v premirje.
Ali je bila operacija s pozivniki v skladu z mednarodnim pravom, ostaja sporno. Kritiki jo obsojajo, ker niso umrli le borci, temveč tudi otroci. Toda v številnih poročilih je mogoče zaznati predvsem občudovanje do Mosada, s polnim imenom »Mosad le modin ule tafkidim mejuhadim« (Inštitut za obveščevalno dejavnost in posebne naloge), pristojnega za delovanje zunaj Izraela, pogosto na sovražnikovem ozemlju. Inštitut je precej zadržano ime za ustanovo, ki jo imajo mnogi, kot pravi nekdanji evropski obveščevalec, za nedvomno eno najboljših obveščevalnih služb na svetu.
Mosad takšno občudovanje vzbuja zato, ker deluje hitro in drzneje od drugih, ker ga ne omejujejo roki za hrambo podatkov in parlamentarni nadzor, ker je neposredno podrejen predsedniku vlade, predvsem pa zato, ker ne zbira zgolj podatkov, kot jih denimo nemška Zvezna obveščevalna služba, temveč tudi izvaja operacije – tako brutalne kot domiselne –, kakršnih si niti Cia niti britanski MI6 ne upata ali ne smeta privoščiti. Mosad vzbuja hkrati strah in občudovanje, okoli njega se spletajo teorije zarote in o njegovih junaštvih krožijo pripovedi. Kot pravi poškodovani pripadnik Hezbolaha Alafi, je najbolj kriminalna in najmočnejša med vsemi obveščevalnimi službami na svetu.

V prvih desetletjih po ustanovitvi leta 1949 je Mosad lovil naciste, vohunil za arabskimi režimi in ubijal Palestince. Toda zadnja tri desetletja, odkar sta leta 1996 agenta, preoblečena v turista, iz Irana prinesla radioaktivne vzorce tal, se je skoraj izključno posvečal le enemu cilju: s spektakularnimi akcijami, hladnokrvnimi atentati in prikritim vplivanjem preprečiti, da bi iranski režim prišel do jedrskega orožja. In ko je ta vojna v senci še trajala, je Mosad že pripravljal teren za pravo vojno. Prvi obsežni napad na Iran je Izrael začel junija lani, drugega pa skupaj z Združenimi državami Amerike 28. februarja letos.

Trenutno kaže, da je Mosad z neuspelim načrtom za strmoglavljenje režima soodgovoren za enega največjih strateških polomov v zgodovini judovske države.

Ta vojna je hitro prerasla v svetovno krizo in zdi se, da je ni sposoben končati niti ameriški predsednik Donald Trump, kar kaže tudi zadnje stopnjevanje spopadov. Skupni napad Izraela in ZDA je temeljil na Mosadovem načrtu za strmoglavljenje iranskega režima. Toda to se ni zgodilo in več kot štiri mesece po začetku vojne se zdi, da je novo vodstvo v Teheranu celo močnejše in se ne namerava odpovedati niti nadzoru nad Hormuško ožino niti prizadevanjem za jedrsko orožje. Kot kaže, je Mosad močno precenil samega sebe in svoje zmogljivosti. Kako je to mogoče?

Odgovor je med drugim treba iskati v zgodovini Mosada. Kaj pravzaprav opredeljuje Mosad, kako je postal mit in ali je takšno občudovanje sploh upravičeno? In nadalje, koliko je ta zunanja obveščevalna služba danes orodje predsednika vlade Benjamina Netanjahuja in njegove skrajno desne vlade?
Tednik Spiegel je o tem govoril z nekdanjimi pripadniki Mosada, med njimi tudi s številnimi nekdanjimi visokimi funkcionarji, izraelskimi strokovnjaki, politiki ter tujimi obveščevalci. Skoraj vsi sogovorniki so bili moški; na čelu Mosada namreč doslej še ni stala ženska. Večina informacij v tem članku temelji na teh pogovorih, druge pa so iz knjig in medijskih poročil. Vsega ni mogoče preveriti, sploh glede tajnih operacij Mosada. Večine jih tako ali tako ni uradno priznal.

Iz vsega tega se je izrisala podoba izjemne organizacije, katere največja prednost je morda hkrati tudi njena največja slabost. Kajti iz občutka premoči se kaj hitro porodi oholost. Poleg tega država, ki je izpopolnila sabotiranje in ubijanje svojih sovražnikov, vse manj stavi na diplomacijo in kompromise, s tem pa je obsojena na neskončno vojno.

Neviden, a ga vendar ni mogoče spregledati

Mosad si zelo prizadeva ostati neviden. Zanj ni mogoče najti uradnega naslova, ni ga na Googlovih zemljevidih, fotografije njegovega sedeža ne obstajajo. Ne objavlja organizacijske sheme in ne prireja tiskovnih konferenc. Do sredine devetdesetih let je bilo skrivnost celo ime direktorja Mosada. Njegov namestnik in vsi drugi zaposleni so še danes v javnosti označeni le z začetnico imena. Da v javnost pride le tisto, kar sme, skrbi tudi izraelska vojaška cenzura.

Kljub temu večina Izraelcev ve, kje je mogoče najti Inštitut: prostore ima v sodobnem kompleksu stavb severno od Tel Aviva, ob avtocestnem vozlišču Glilot. Služba naj bi imela okoli sedem tisoč zaposlenih. Posamezni oddelki so odgovorni za novačenje in usmerjanje agentov, za tajno diplomacijo, za sodelovanje z drugimi obveščevalnimi službami ter – od leta 2021 dalje – za vplivanje. Naloga zadnjega oddelka je širjenje resničnih ali lažnih, obremenilnih ali zastrašujočih podatkov z namenom destabilizacije sovražnih režimov.

Srce Mosada pa je oddelek Caesarea, pristojen za tajne operacije, s svojo večinoma avtonomno delujočo podenoto Kidon (bajonet). Agenti Kidona so tisti, ki načrtujejo in izvajajo ciljne likvidacije. Vsak načrt za uboj mora odobriti predsednik vlade, ki mu je Mosad neposredno podrejen.
»Od konca druge svetovne vojne je Izrael ukazal več likvidacij kot katerakoli druga država zahodnega sveta,« v svoji knjigi Vojna v senci iz leta 2018 navaja izraelski novinar Ronen Bergman. Po terorističnem napadu Hamasa 7. oktobra 2023 ter vojnah, ki so sledile v Gazi, Libanonu in Iranu, se je to število najverjetneje še precej povečalo; med žrtvami je tudi veliko civilistov, ki niso sodelovali v spopadih. Poleg Mosada so za te operacije odgovorni še prisluškovalni strokovnjaki enote 8200, vojaška obveščevalna služba, notranja varnostna služba ter vojska. Bergman to označuje za najučinkovitejši in najbolj hladnokrven atentatorski stroj v zgodovini. Brez sodelovanja parlamenta naj bi včasih že samo s pomežikom ali skoraj neopaznim pomigom glave odobrili zelo sporne likvidacije, v katerih je življenje izgubilo tudi veliko nedolžnih ljudi.

Umori so od samega začetka ena najvidnejših značilnosti Mosada. Mnogi od prvih agentov so prišli iz sionističnega podzemlja, iz gverilskega boja proti britanskim okupacijskim silam. Izrael v prvih letih ni imel velike vojske, obdajale so ga sovražno nastrojene sosede in država se je počutila, da je ogrožen njen obstoj. »Če te nekdo hoče ubiti, se podvizaj in ti prvi ubij njega.« Ta vrstica iz judovskega Talmuda je še danes neuradno geslo Mosada. In to je seveda povezano tudi s holokavstom.
V pisarni direktorja Mosada Meira Dagana, ki je službo vodil med letoma 2002 in 2011, je visela fotografija moškega z molitvenim šalom, klečečega pred nemškimi vojaki. Kadar so se njegovi agenti odpravljali na posebno nevarno operacijo, jim je Dagan pokazal to fotografijo in dejal, da se Izrael nikoli več ne sme znajti v takšnem položaju – nemočen in na kolenih. Moški na fotografiji je bil Daganov dedek, ki so ga umorili nacisti.

Od Eichmannove ugrabitve do atentatorskega stroja

»Mosadu se pridružiš iz dveh razlogov,« je začel 74-letni Miška Ben-David, prijazen mož z dolgo brado, ki se je v pogovor vključil prek videopovezave v vasi blizu Jeruzalema. Prvi razlog je brezpogojna vera v judovsko državo, drugi pa spomin na holokavst.
Tudi Ben-Davidove stare starše so umorili nacisti. Sam se je leta 1973 bojeval v jomkipurski vojni, nato študiral in bi že skoraj začel akademsko pot profesorja književnosti. Kot je pripovedoval, pa je nekaj pogrešal. Iskal je izpolnitev, morda celo poslanstvo. Zato se je prijavil na časopisni oglas, v katerem so iskali akademsko izobražene ljudi z znanjem tujih jezikov. Sestanek je potekal v nekem stanovanju v Tel Avivu. Moški so ga vprašali: »Kaj misliš, kdo smo?«

Vojna z Iranom je zahtevala na tisoče življenj in povzročila ogromno razdejanje, poleg tega pa je okrepila režim v Teheranu in razmere na svetu so zaradi nje še bolj negotove.

Večina Izraelcev je za Mosad prvič slišala leta 1960 – vključno z njim, je priznal Ben-David. Takrat so agenti v Argentini ugrabili nacističnega zločinca Adolfa Eichmanna in ga pripeljali v Izrael, kjer je bil obsojen na smrt in usmrčen. Potem se je zgodil še atentat na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972, v katerem so palestinski teroristi ubili enajst izraelskih športnikov in trenerjev. Po njem je premierka Golda Meir Mosadu ukazala, naj odstrani vse odgovorne za atentat. Čez tri tedne so v Rimu ustrelili prvega osumljenca, kmalu zatem pa so sledili umori na Cipru, v Libanonu in Franciji. Na Norveškem so pomotoma ubili nedolžnega maroškega natakarja, kar je povzročilo diplomatski škandal. Pet agentov je bilo obsojenih na zaporne kazni, vendar so jih kmalu izročili Izraelu in izpustili. Med njimi je bila tudi Silvia Rafael – po njeni življenjski zgodbi so tudi posneli film.

»S temi operacijami si je Mosad ustvaril ime,« je nadaljeval Ben-David. Zaslovel je po svetu, v Izraelu – in tudi v njegovih očeh. Nekaj let pozneje se je pridružil Inštitutu. Postal je agent enote Caesarea, prav tiste enote, ki je lovila storilce münchenskega atentata. Kmalu je sodeloval v operacijah, o katerih še danes ne govori. Le ena je postala svetovno znana, ker se je spektakularno ponesrečila.
Leta 1997 je Mosad v Amanu poskušal zastrupiti vodjo Hamasa Haleda Mešala. Uporabili naj bi derivat fentanila, ki so ga razpršili v njegovo uho. Toda agente so prijeli, jordanski kralj pa je izpustitev Izraelcev pogojeval s tem, če Izrael izroči protistrup. Tako je bil prisiljen rešiti življenje svojemu največjemu sovražniku. Agent, ki je prinesel protistrup, je bil Miška Ben-David. Človek, ki je prižgal zeleno luč za operacijo, pa danes vodi izraelsko vlado. Ime mu je Benjamin Netanjahu.

Agent Mosada kot sodobni James Bond

Ben-David je leta 1999 nehal delati za Mosad; pred tem in po tem je napisal več kot dvajset knjig, največjo prepoznavnost pa si je pridobil s svojimi vohunskimi trilerji. V njih piše o Mosadu kot o izmišljeni, vendar precej realistično opisani organizaciji. Včasih njegovi romani celo prehitevajo resničnost. V enem je na primer opisal neuspešen poskus atentata, nekaj let pozneje pa je Mosad v Damasku na presenetljivo podoben način ubil tedanjega vojaškega voditelja Hezbolaha. Spet drugič je pisal o terorističnem napadu Hamasa na kibuc Kfar Aza – napad 7. oktobra 2023 je potekal skoraj točno tako.

Ben-Davidovi romani so postali uspešnice v Izraelu, veliko bralcev pa imajo tudi v ZDA, Indiji in Turčiji. Prepričan je, da k zanimanju za Mosad največ pripomore njegova skrivnostnost, saj javnost le redko dobi vpogled v njegovo notranje delovanje. »In to, da počne stvari, ki jih ne zmore niti CIA.«
Izraelski vohunski trilerji so danes skoraj že samostojen televizijski žanr. Mednje spadajo serije Hatufim, Fauda in The German, v kateri igra glavno vlogo Oliver Masucci. Nobena pa ni tako aktualna kot Teheran. V središču zgodbe je izraelska Mosadova agentka, ki jo pretihotapijo v iransko prestolnico. Njena naloga je onesposobiti iransko protizračno obrambo, da bi Izrael lahko bombardiral jedrski reaktor. V treh sezonah ubijajo iranske znanstvenike, vdirajo v nadzorne kamere, tihotapijo bombe v jedrske objekte ter uporabljajo računalniške viruse in strupe. Kot vemo danes, vse to ni prav nič nerealno.

Po resničnih operacijah Mosada je bilo posnetih tudi več filmov: maščevanje za napad na olimpijskih igrah v Münchnu (München, 2005), Eichmannova ugrabitev (Operacija Finale, 2018), tajna evakuacija etiopskih Judov iz Sudana v osemdesetih letih (Potapljaško letovišče ob Rdečem morju, 2019) ter življenje pod krinko enega najslavnejših izraelskih vohunov Elija Kohena, ki se je v šestdesetih letih infiltriral v sirski režim in skoraj postal namestnik obrambnega ministra, nato pa so ga razkrili in obesili (Vohun, 2019).

Filmi in serije o Mosadu so danes verjetno najpomembnejši izraelski kulturni izvozni izdelek. Utrjujejo podobo brutalne in drzne, obenem pa tudi inteligentne in privlačne službe. Zlasti v času, ko je izraelska vojska zaradi domnevnega genocida oziroma vsaj zločinov proti človečnosti v Gazi izgubila ugled, je takšna podoba za Izrael nedvomno dobrodošla.

Mosad se ni zgolj zmotil v svojih izračunih. Postal je tudi orodje za omogočanje vojne, za katero si je Netanjahu prizadeval že dolgo.

Tudi romani Miška Ben-Davida prikazujejo agente kot častne ljudi, ki si vedno prizadevajo za dobro in morajo zato včasih storiti kaj slabega. »Ubijali smo samo zato, da bi preprečili pobijanje Izraelcev,« je poudaril nekdanji agent. Še vedno je velik občudovalec Inštituta. Pravzaprav se je njegovo spoštovanje do Mosada z leti še povečalo, je dodal. Danes ima namreč dostop tudi do podatkov, o katerih on in njegovi kolegi nekoč niso mogli niti sanjati. In s temi podatki lahko izvede osupljive operacije.

Vojna v senci

Kmalu po tistem, ko je Ben-David zapustil Mosad, je vodenje Inštituta prevzel Meir Dagan, mož, ki je imel v svoji pisarni dedkovo fotografijo. Pod njegovim vodstvom se je začela senčna vojna proti Iranu: atentati na jedrske znanstvenike, sabotaže in kibernetski napadi.

»Izrael je takrat razglasil, da iranski jedrski program pomeni eksistencialno grožnjo. Zato je bilo jasno, da ga ne smemo zgolj opazovati, temveč moramo razviti tudi metode, s katerimi ga bomo ustavili,« je pojasnila Sima Šine, ki je bila v tistem času kot prva ženska vodja raziskovalnega oddelka Mosada. Zato so morali biti vedno korak pred nasprotnikom. »Vsaka operacija se začne z določenim podatkom, do katerega se prikopljemo, ali ko opazimo nekaj nenavadnega.«

Pred napadi s pozivniki, v katerih je bil podtaknjen eksploziv, so v Mosadu ugotovili, da Hezbolah išče varen način za sporazumevanje. Mosad je nato ustanovil navidezna podjetja, razvil prirejene naprave, objavljal oglase in poskrbel, da se je Hezbolah odločil za nakup – več let prej, preden jih je nato dejansko začel uporabljati, in brez zagotovila, da bodo sploh kdaj prišle v poštev. Po nekaterih navedbah naj bi na sedežu Mosada celo izpraznili pisarne, da bi lahko pripravili tako veliko količino naprav, kot jih je naročil Hezbolah.

»Tehnologija se je iz pomožnega sredstva razvila v osrednji del našega delovanja,« je povedal tudi Ejal Hulata, ki je v Mosadu služil 23 let, med drugim kot vodja tehnološkega oddelka. Izrael naj bi bil na področju inovacij edinstven, ker bi sicer doživel poraz, če bi stvari počeli tako kot vsi drugi. Mosad je pred približno desetimi leti celo ustanovil sklad za tvegane naložbe v zagonska podjetja, da bi spodbujal razvoj in si zgodaj zagotovil dostop do novih tehnologij, denimo na področjih robotike, analize podatkov, profiliranja in brezpilotnih letalnikov. Vse to je pripomoglo, da je Izrael postal druga najpomembnejša kibernetska velesila za Združenimi državami Amerike.

V zadnjih dveh desetletjih so v Iranu centrifuge za bogatenje urana večkrat ušle izpod nadzora, v jedrskih objektih in tovarnah pa so izbruhnili požari. Fizika, ki je veljal za vodjo iranskega jedrskega programa, so ubili z daljinsko vodenim mitraljezom, orožje in vozilo, na katerem je bilo nameščeno, pa sta se nato sama uničila. Mosad je v vojni v senci žel uspehe in Iran se dolgo časa ni pomembno približal izdelavi lastne jedrske bombe.

Pri tem je sodeloval tudi Nizozemec, ki se je spreobrnil v judovstvo in postal izraelski državljan – bil je fant s podeželja, ki je hlepel po pustolovščinah in nečem izjemnem. Iz varnostnih razlogov v članku ni omenjeno niti njegovo ime niti sredozemsko mesto, v katerem se je sestal z novinarji. Vojaški rok je začel v izraelski vojski, tam ga je opazila vojaška obveščevalna služba, nato pa leta 2001 še Mosad.
Nizozemec se je včasih predstavljal kot južnoafriški poslovnež, drugič kot nizozemski hotelir, tretjič kot nemški vlagatelj. Ljudi je sprejemal na jahtah, v vilah, seks klubih in restavracijah z Michelinovimi zvezdicami, vedno v elegantni obleki in z drago uro na zapestju. Bil je strokovnjak za vzpostavljanje odnosov z ljudmi, da bi jih pridobil za obveščevalne vire in pomočnike.

Kot je navedel, je bil v teh letih pooblaščen za več kot petdeset tarč: znanstvenike, vojaške častnike in diplomate. Sam postopek novačenja je trajal več mesecev, pogosto celo leto ali dve. Vsaka tarča je bila naložba, brez zagotovila za uspeh. Večini ljudi, ki jih je pridobil kot vohune ali pomočnike, je natvezel, da delajo za druge obveščevalne službe, denimo ameriško, britansko ali nemško. Nekateri celo niso imeli zadržkov glede vohunjenja za Izrael. Zanje je bil iranski režim sovražnik. In Izrael, sovražnik njihovega sovražnika, je bil prijatelj.

Za Mosad je delal skoraj dvajset let. Zdaj je upokojen in je svoje izkušnje popisal s pomočjo novinarja nizozemskega časnika De Telegraaf. Knjiga je pred kratkim izšla na Nizozemskem, njegove navedbe pa so bile pred objavo preverjene. Tudi reviji Spiegel je predložil dokumente; poleg tega je nekdanji pripadnik Mosada potrdil, da je Nizozemec opravljal opisano funkcijo. Posameznih operacij sicer ni bilo mogoče preveriti, vendar ustrezajo značilnim operativnim metodam Mosada.

Prava vojna

Nekdo pa vendarle ni verjel, da bo vojna v senci teheranski režim odvrnila od izdelave jedrske bombe: to je bil Benjamin Netanjahu. Ko je leta 2009 drugič postal predsednik vlade, je vojski in obveščevalnim službam ukazal, naj začnejo priprave na vojaški napad. Takratni direktor Mosada Dagan je po koncu svojega mandata napad na jedrske objekte označil za najbolj neumno zamisel, kar jih pozna. Menil je, da objektov ni mogoče trajno uničiti, hkrati pa se je bal, da bi Iran prav zaradi napada še odločneje pospešil razvoj jedrskega orožja. Enakega mnenja je bil tudi njegov naslednik, pa tudi takratni ameriški predsednik Barack Obama. Do napada zato ni prišlo.

Leta 2016 je Netanjahu za direktorja Mosada imenoval Josija Kohena, legendarnega operativnega vodja službe, pozneje tudi premierovega svetovalca za nacionalno varnost. Kmalu zatem ga je poklical k sebi in mu dejal: »Ni dovolj, če svet prepričamo, da je Iran lagal o svojem programu jedrskega orožja – to moramo tudi dokazati.« Tako pišeta izraelska novinarja Jonah Jeremi Bob in Ilan Evjatar v knjigi Tarča Teheran. Malo pred tem je bil podpisan jedrski sporazum z Iranom, ki ga je Netanjahu imel za veliko napako. Mosad naj bi mu pomagal, da bi sporazum propadel.

Obveščevalna služba je zato pripravila načrt za krajo iranskega jedrskega arhiva. Dve leti pozneje je izraelskim agentom skupaj s posebej izurjenimi Iranci dejansko uspelo iz države pretihotapiti pol tone fasciklov in nosilcev podatkov. To je bila verjetno največja in najdrznejša kraja obveščevalnega gradiva na sovražnem ozemlju.

Čez nekaj mesecev je Netanjahu dokumente predstavil v televizijskem nagovoru, pripravljenem do zadnje podrobnosti in predvajanem v najbolj gledanem večernem terminu. »Iran je lagal. In to na veliko,« je dejal. V resnici pa so bili najnovejši dokumenti iz leta 2003, zato niso dokazovali nobenih kršitev tedanjega jedrskega sporazuma; večina vsebine je bila Mosadu že znana, kar so za Spiegel potrdili tudi dobro obveščeni viri.

Kljub temu je približno teden dni pozneje Donald Trump, med svojim prvim predsedniškim mandatom, odstopil od jedrskega sporazuma z Iranom. S tem je bil dogovor dejansko mrtev. Iran je leta 2019 znova začel bogatiti uran. Od tistega trenutka je Izrael skoraj neizogibno drsel v vojno z Iranom.
Služba je odtlej verjetno množično novačila Irance kot obveščevalce, pomočnike in borce; osredotočala se je na pripadnike manjšin in opozicije, med prebežniki pa naj bi bili tudi člani režima. »V Iranu si sploh ne predstavljajo, koliko njegovih državljanov – celo pripadnikov revolucionarne garde – sta zmamila Mosad in Cia,« je povedal nekdanji nizozemski agent. Nekateri zato, ker so bili nezadovoljni, drugi zaradi denarja, iz maščevanja ali zato, ker so upali, da bodo ob morebitni zamenjavi režima dobili pomemben položaj. Medtem ko so jih v času njegovega delovanja novačili še z dolgotrajnimi osebnimi postopki, naj bi danes prvi stik in predizbor potekala prek sistemov, podprtih z umetno inteligenco.

Nekateri izmed tako pridobljenih sodelavcev naj bi sodelovali tudi v diverzantski akciji v zgodnjih jutranjih urah 13. junija 2025, ko so z orožjem in brezpilotnimi letalniki, ki naj bi jih pred tem pretihotapili v kovčkih, onesposobili protiraketno in zračno obrambo režima. Kmalu zatem je več kot dvesto izraelskih bojnih letal napadlo cilje v Iranu, ubilo vojaške poveljnike, obveščevalce in jedrske znanstvenike ter uničilo vojaška oporišča. To je bil začetek prve velike vojne proti Iranu.
Dvanajsti dan je Donald Trump ukazal napad z manevrirnimi raketami in bombami za uničevanje podzemnih bunkerjev na tri iranske jedrske objekte. Nato je razglasil konec vojne. Toda kmalu je postalo jasno, da so bili objekti sicer močno poškodovani, visoko obogateni uran pa ni bil uničen. Začele so se priprave na drugo vojno. Tokrat je bil cilj strmoglavljenje režima, in sicer na izrecno željo Benjamina Netanjahuja, ki naj bi pri tem prezrl vsa opozorila svojih svetovalcev, vojske in obveščevalnih služb, je poročal izraelski časopis Harec. Ključno vlogo pri tem naj bi odigral prav eden največjih sovražnikov Izraela Mahmud Ahmadinedžad.

V času svojega predsedniškega mandata v Iranu med letoma 2005 in 2013 je zanikal holokavst in grozil z uničenjem Izraela. V zadnjem času naj bi se sprl s teheranskim režimom, pristal v hišnem priporu in Mosad ga je začel obravnavati kot primernega kandidata za prevzem oblasti, kot je razkril The New York Times. Ko sta vodja Mosada David Barnea in Netanjahu na začetku letošnjega leta načrt predstavila Donaldu Trumpu, naj bi bil ameriški predsednik nad zamislijo z Ahmadinedžadom naravnost navdušen, je povedal strokovnjak za obveščevalne službe Ronen Bergman, soavtor raziskave. Trump je prižgal zeleno luč za skupni napad, čeprav naj bi bili podpredsednik JD Vance, zunanji minister Marco Rubio in direktor Cie zelo skeptični. Zdi se, da sta v načrt zares verjela predvsem dva politika: Netanjahu in Trump.

Mosad je zaradi dolgoletne infiltracije in kibernetskega vohunjenja natančno vedel, kje se zadržuje iransko vodstvo. Zato so Izrael in ZDA 28. februarja vojno začeli z bombardiranjem rezidence vrhovnega voditelja Alija Hameneja, ki je bil pri tem ubit skupaj s skoraj celotnim državnim vrhom. Toda režim se ni zrušil. Ahmadinedžadu, ki so ga med drugim bombnim napadom osvobodili, je v zadnjem trenutku upadel pogum.

Močno orodje v rokah napačnega človeka

Trenutno kaže, da je Mosad z neuspelim načrtom za strmoglavljenje režima soodgovoren za enega največjih strateških polomov v zgodovini judovske države. Vojna z Iranom je zahtevala na tisoče življenj in povzročila ogromno razdejanje, poleg tega pa je okrepila režim v Teheranu in razmere na svetu so zaradi nje še bolj negotove. Toda Mosad se ni zgolj zmotil v svojih izračunih. Postal je tudi orodje za omogočanje vojne, za katero si je Netanjahu prizadeval že dolgo.

Mosad je bil od nekdaj neposredno podrejen predsedniku vlade, a pod Netanjahujem se je politični vpliv nanj še povečal. Obveščevalna služba ne skrbi več samo za varnost Izraela, temveč jo premier izkorišča tudi za uresničevanje svojih političnih ciljev, denimo pri nasprotovanju rešitvi dveh držav. Tako je Mosad od leta 2015 več let nadzoroval in ustrahoval člane Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, bral njihovo elektronsko pošto in prisluškoval njihovim pogovorom, kot je pred dvema letoma razkril The Guardian. Cilj je bil preprečiti preiskave zaradi domnevnih vojnih zločinov na palestinskih ozemljih.

»Mosad zagotovo nima vloge treznega razuma v Izraelu,« je prepričan tudi nekdanji neimenovani obveščevalec iz Nizozemske. Iz varnostnih ocen in poročil naj bi bilo vidno, da premier vse bolj vpliva na delo obveščevalnih služb; po obveščevalčevem mnenju je to zelo neugoden trend, zaradi katerega so zaskrbljeni predvsem Izraelci, med njimi tudi nekdanji visoki uslužbenci Mosada.

Ram Ben Barak je vojno v senci vodil z enega najvišjih položajev in jo še danes ocenjuje kot uspešno. »Njen namen je bil upočasniti iransko pot do jedrske bombe in ustvariti razmere za sporazum, ki bi režim trajno oddaljil od jedrskega orožja.« Ben Barak je v Mosadu preživel tri deset-
letja, nazadnje kot namestnik direktorja, pred tem pa je bil vodja oddelka Caesarea. Jedrski sporazum sicer ni bil idealen, vendar danes 68-letni Ben Barak, ki mu glede na prijazen obraz ne bi pripisovali tako neizprosne službe, meni, da je bil izstop iz njega velika napaka. Iranci so ga do Trumpovega umika spoštovali. V naslednjih letih so se močno približali jedrski bombi – alternativnega načrta pa ni bilo. Po izraelskih ocenah je bil čas, potreben za izdelavo dovolj visoko obogatenega urana za eno jedrsko bombo, tako imenovani breakout time, konec leta 2024 domnevno krajši od enega tedna. Ben Barak pri tej oceni ni osamljen – z njim se strinjajo tudi drugi nekdanji vodilni možje Mosada. Eden od njih je novinarjem Spiegla povedal, da je obveščevalna služba s krajo iranskega jedrskega arhiva po svoje celo prispevala k temu, da je Izrael danes manj varen.

Po mnenju kritikov je novi direktor Mosada Roman Gofman Netanjahujeva lutka, skrajni desničar brez izkušenj, ki komaj tolče angleščino.

Bena Baraka razburja predvsem, da je za operacijo izvedela javnost. »To je bila velika napaka.« Iranski režim je po Netanjahujevi televizijski predstavi ukazal prijeti ogromno ljudi in odtlej je deloval precej previdneje. »To nam je močno otežilo delo v Iranu.« Toda Netanjahuja to ni zanimalo. »Naredi vse, kar koristi njemu osebno.« Premier je po njegovem mnenju velik manipulator.

Prav ta izkušnja je Bena Baraka verjetno spodbudila k spremembi poklicne poti: od leta 2019 sedi kot poslanec opozicijske stranke Ješ Atid v knesetu. Njegov nekdanji tekmec iz Mosada Josi Kohen velja za enega od morebitnih Netanjahujevih naslednikov. Verjetno v nobeni drugi zahodni državi ni toliko vodilnih politikov, ki so nekoč delovali v obveščevalnih službah oziroma elitnih vojaških enotah.
Tudi Ehuda Olmerta skrbi vse večji vpliv premiera Netanjahuja na Mosad. Na okenski polici njegove pisarne v Tel Avivu leži krmilna palica izraelskega bojnega letala, ki je leta 2007 bombardiralo še nedokončani jedrski reaktor v vzhodni Siriji – tajni projekt, ki ga je odkril Mosad. Takrat je bil Olmert predsednik vlade. On je izdal ukaz za napad in molčal o njem. Več kot deset let Izrael napada ni ne potrdil ne zanikal, šele leta 2018 ga je uradno priznal.

Olmert meni, da je napaka, ker Mosad ob izrecni podpori predsednika vlade javnosti razkriva toliko o svojih operacijah, ker agenti v televizijskih studiih govorijo o podrobnostih in ker se posnetki akcij širijo po družbenih omrežjih. Netanjahuju očita, da ga ženejo politične koristi. »Mosad je precej manj nadzorovan kot katerikoli drug državni organ, zato je toliko pomembneje, kdo ga vodi,« pravi Olmert. Ker je Mosad odgovoren samo predsedniku vlade, ni ovir za zlorabe. Oziroma kot je izjavil nekdanji vodja enega od oddelkov Mosada: »Kdor dela brez zakonskih omejitev, se mora toliko bolj ravnati po lastni morali in mora znati razlikovati, kaj je prav in kaj narobe.«

To velja še toliko bolj zdaj, ko je položaj prevzel novi direktor Mosada, čigar imenovanje je sprožilo več polemik kot katerokoli doslej. Po mnenju kritikov je Roman Gofman Netanjahujeva lutka, desničar brez izkušenj v Mosadu, ki komaj tolče angleščino in je bil nazadnje premierov vojaški sekretar. Skratka, takšna oseba po njihovem mnenju nikoli ne bi smela zasesti tega položaja, ne nazadnje tudi zaradi ene od operacij, namenjene vplivanju, ki jo je izvedla vojaška enota pod njegovim poveljstvom: najstniku so predali zaupne informacije, ki naj bi jih razširil naprej. Notranja varnostna služba, ki o nalogi ni vedela ničesar, je fanta nato za več kot leto dni zaprla. Pred Gofmanovim imenovanjem je svaril celo njegov predhodnik na čelu Mosada. Toda premiera vsi ti ugovori niso zanimali in imenoval je svojega kandidata, tako kot je že nekoč storil v notranji varnostni službi, v kateri je za direktorja postavil sebi zvestega ultradesničarskega naseljenca.

»Mosad je imel boljše in slabše direktorje,« je sklenil Olmert. »Toda nikoli ni bilo razloga za pomisleke, da bi bil direktor Mosada bolj predan predsedniku vlade kot državi.« Iz njegovih besed je mogoče razbrati, da ni več prepričan, ali to še vedno drži.