Knjiga / Anders Totland: V prah se povrneš

+ + + +

Reševanje živih na račun vseh drugih. Že začetek romana V prah se povrneš je dramatičen; na hišnem pragu možak s puško, iz katere se še kadi, pred njim nasilnež umira in se grabi za srce, potem ko so ga popikale čebele v zimskem razpoloženju, ko je iskal denar v panjih. Drugi nekaj psuje in se dere in drži za koleno, na katerem je strelna rana, in jo potem s kamnom v roki dobi še med oči. Napovedana je socialna delavka, da bo tistemu s puško pripeljala vnukinjo, ki je še ni videl in zanjo ne vedel, ker s sinom ni imel stikov. Pa še žena umre na isti dan, v negovalnem domu. Veliko dogodkov naenkrat, že na prvih straneh, posebej nenavadno živahnih so tudi zato, ker je tisti s puško pastor Jakob, ki se nekako prebija skozi razmeroma monoton upokojenski vsakdanjik v predbožičnem razpoloženju in ga zadeve z obiski, in teh ni malo, v hipu spravijo na visoke obrate.

Anders Totland (1986), norveški pripovednik, ne spiše srhljivke o mafijskem mobiranju duhovnika. V prah se povrneš je roman z veliko krvi, vendar duhovito spisan v maniri spravljivega in z vsem sprijaznjenega možaka, pastorja upokojenca, ki pač v sleherni stvari vidi božjo voljo. Ko je pred najhujšimi odločitvami, mu vrhovni šef pošlje kakšno lepo evangelijsko misel ali sončne žarke, večje težave ima z nadrejenim, s škofom, ki ga ima sam Totland kvečjemu za nekakšnega poslovodjo, za posrednika. Čeprav hkrati za nekoga, katerega naukom in pridigam je včasih modro prisluhniti, četudi kakšno stvar nemara razume malo po svoje, drugače, kot je bila mišljena. Nasvet, naj se čim bolj vključi v tesno prepleteno skupnost, naj se približa faranom, po nekaj neuspešnih poskusih z rovtarsko govorico pade na plodna tla, poskusi se obrnejo v pravo smer in pastor se odloči za tradicijo, za čebelarstvo in žganjekuho. To tam počnejo vsi, prvo bolj dovoljeno, drugo pač bolj diskretno in za zraven, za nekakšno žepnino oziroma za sklad po upokojitvi.

Totlandovo pisanje sledi tisti meji med absurdnostjo in zafrkljivostjo, ki jo poznamo recimo od Paasilinne naprej in je dobila precej (scela nekreativnih) posnemovalcev, vendar je bolj zaostren, tudi dileme niso več zgoščene okoli zajca, ki mu vsi nenadoma sledijo, vse je bolj krvavo. Božični čas, čas upanja in novega rojstva, pa sneg, ki popivna in prekrije krvave madeže, vse skupaj priduši in omili. Tudi Jakobova figura, prav tako figura njegove naslednice, katere partnerka je noseča in utegne biti poroka težava za škofa, vse to postavlja njegovo lojalnost pred bridko preizkušnjo. Vendar mu vere ne zmanjka, sprotnih provizoričnih rešitev, kako se izvleči iz pretečih položajev, pa tudi ne.