Plošča / Charli XCX: Music, Fashion, Film

+ + + +

Charli XCX je projekcija, ki temelji na piarovskih pasteh, v katere se ujamemo vsi. Britansko pop avtorico pred svetom varuje oklep samoironije, s proizvajanjem protislovnih diskurzov pa nam zastira pogled na bistveno. Le nekaj dni po objavi frišnega albuma sta denimo izšla paket spremljevalnih skladb in film v njeni režiji. Preveč, da bi dohajali. Kot kraljica vague postinga – spletnih objav, ki z nejasnostjo in skrivnostnostjo spodbujajo razprave v nedogled, četudi za njimi ni substance – pritiska na prave sprožilce. V dobi ekonomije pozornosti bi lahko bila častna profesorica digitalnega oglaševanja.

Njena uspešnica Brat (2024) je bila oglaševalski gesamtkunstwerk in tudi tokrat promocija ni zaostajala: nova era, nov zvok, pojem slave, razčlenjen na prafaktorje, predvsem pa – kitare so nazaj. Da, kitare in ne rock, ki je zadnja leta redno na tnalu. Charli ne rešuje rocka, kvečjemu izkorišča trenutno zanimanje za distorzijo. S singlom Rock Music, prežetim s srednješolsko navihanostjo v slogu njenega albuma Sucker (2014), je nakazala smernice. S singlom SS26 je kontekstualizirala naslovne teme. Naslovnica z Martinom Scorsesejem, Johnom Calom in Marcom Jacobsom je povzročila ogorčenje. Sami dedci!? Njen osmi album, radikalen odmik od predhodnika, je zrela reinvencija sound-

trackov pohotnih milenijskih klasik kalibra Eurotrip (2004). Skratka, elementi pop punka, power popa, emo in alt rocka, speštani skozi studijsko konzolo dolgoletnega sodelavca A. G. Cooka. Njegove elektronske barve in kitare – čudno skompresirane, digitalizirane, saturirane – ne zvenijo kaj prida rockersko. Zvenijo kot Charlijina fantazija o »emo rocku« iz obdobja Tumblrja, potem ko je že obdelala hyperpop. Cookove domiselne zvočne barve razmeroma retro komadom vdahnejo zaglitchan, postinternetni karakter, najlepše v epilogu No One Lasts Forever z monologom mojstra telesnih grozljivk Davida Cronenberga, parafrazo biblijske mantre: »Prah si in v prah se povrneš.«

S polurno dolžino album zadosti sodobnim motnjam pozornosti. Poslušalska izkušnja je kompaktna, brez odvečnega polnila, a tudi brez eksplicitnih vrhuncev oziroma singlov kot bodočih klasik. Posebej nagovarja milenijce, ki se ere tako imenovanega indie sleaza spominjajo z nostalgijo, a se trenutno ukvarjajo z eksistencialnimi vprašanji, ki jih prinesejo leta po tridesetem. Toda brez pretresov! Charli je pri obravnavi zvezdništva, prijateljstva, umetnosti in minljivosti lahkotna, pogosto banalna. Kot bi se pri triintridesetih letih zadovoljila s prvimi rimami, asociacijami in poceni provokacijami, ki so ji med ustvarjanjem padale na pamet: »And maybe I fucked your dad. Just kidding, I’m only saying that for effect.«