Intervju / »Največja zapuščina politika ni to, da ga ljudje dolgo pomnijo, ampak da skupnost deluje dobro tudi takrat, ko njega ni več«

Ni dvoma, volivci so bili zavedeni. Lagali so Demokrati in Resnica, v SDS so pripravili manipulativno kampanjo proti koaliciji Roberta Goloba ob pomoči Izraela, kar je po vsebini ravnanje, ki ga slovenska ustava jasno prepoveduje. Vse to so vprašanja, na katera v prvem povolilnem intervjuju za Mladino odgovarja Robert Golob. A poleg teh tem obstaja še eno pomembno vprašanje: Kaj pa, če so si volivci tega v resnici želeli? Slovenijo več kot očitno vodi predsednik vlade, ki je za del volivcev nadčlovek, ima stranko, ki deluje kot verska skupnost in vanj želijo mnogi verovati. Levoliberalna stran česa primerljivega nima in morda niti ne more imeti: liberalizem je edini politični nauk, ki ne želi odgovoriti na vprašanje, kako naj človek živi. To je nemara njegova vrlina, a hkrati mobilizacijska nemoč. Zato v tem pogovoru Goloba nismo spraševali le kot politika, ampak konec koncev tudi kot človeka, za katerega politika ni zgolj poklic in ki mora drugi pol v Sloveniji prepričati, da mu bo verjel, čeprav sam nima nadnaravnih moči.

Ko so razglasili izide volitev, sem bil v isti dvorani kot vi. Številni smo že tedaj vedeli, da je konec, vi pa ste iskreno verjeli, da boste lahko sestavili vlado. Kako to?

Ko se je pokazalo, da je Svoboda že drugič zapored dobila največje zaupanje volivcev, sem v to dejansko začel verjeti. Če pa danes volilni izid z distance zelo na grobo razčlenim: desni blok, torej SDS in NSi, je obdržal približno enako število glasov kot v prejšnjem mandatu. Levi blok pa je izgubil 11 poslancev, ki so se pomaknili na sredino, k strankama, ki sta v predvolilni kampanji ves čas poudarjali, da v desno vlado ne bosta šli, ena od njiju pa je celo večkrat javno dejala, da vlade pod vodstvom Janeza Janše ne bo podprla. Zato sem verjel, da bo po volitvah mogoče oblikovati drugačno parlamentarno večino. Kasnejši razvoj dogodkov je pokazal, da predvolilne izjave niso v celoti napovedale ravnanja po volitvah. Žal so takrat tudi mediji verjeli, da Logar in Stevanović govorita resnico.

Pri Mladini smo ponavljali in ponavljali, da to ne drži.

Govorim o širši medijski javnosti. Morda sem bil tudi sam preveč optimističen in sem verjel, da bodo javno dane zaveze po volitvah obveljale. Verjel sem, da lahko tudi po volitvah gradimo odnose na zaupanju in spoštovanju javno izrečenih zavez. Kasnejši razvoj dogodkov je pokazal, da ni bilo tako. To je bilo zame, verjamem pa, da tudi za celotno slovensko javnost, pomembno politično spoznanje.

Zakaj vam ni uspelo prepričati Demokratov in kaj konkretno ste ponudili Logarju?

Do pogajanj z njimi v resnici nikoli ni prišlo, ker z njihove strani ni bilo pripravljenosti za vsebinske pogovore. To se je pokazalo tudi v nadaljnjem razvoju dogodkov. Gospod Logar je večkrat kot najboljšo rešitev omenjal širšo koalicijo, ki bi vključevala SDS, vendar za nas takšna možnost nikoli ni bila sprejemljiva. Kasnejši dogodki so potrdili, da so bili Demokrati ves čas politično usmerjeni v oblikovanje koalicije s SDS.

Kdaj ste se potem tega zavedeli?

Pravzaprav zelo hitro. V nekem trenutku sem komunikacijo z gospodom Logarjem prepustil stranki, saj so nekateri moji sodelavci še vedno verjeli, da je dogovor mogoče doseči. Generalni sekretar in podpredsednik sta še naprej pošiljala vsebinske predloge za pogovore, vendar nanje ni bilo odziva. V javnosti so se medtem pojavljala sporočila o pripravljenosti na dialog, dejanski razvoj dogodkov pa je šel v drugo smer. Kasneje se je pokazalo, da so vzporedno potekali tajni dogovori o oblikovanju koalicije s SDS. Ko je to postalo jasno, sem o tem najprej obvestil predsednico republike, da za sestavo vlade nimamo dovolj glasov.

Kaj pa Resnica? Tudi z njo ste skušali vzpostaviti stik, drži?

Drugače kot z gospodom Logarjem so z gospodom Stevanovićem pogovori dejansko potekali. Prišli pa smo do točke, ko smo ugotovili, da se naši pogledi na način oblikovanja prihodnje vlade razlikujejo. Res je, gospod Stevanović je tudi meni izrazil pripravljenost prevzeti funkcijo predsednika državnega zbora v zameno za eventualno podporo naši vladi, v kateri pa ne bi smelo biti Levice. To ponudbo sem zavrnil in bi jo zavrnil tudi danes. Ne zaradi oseb, ampak zato, ker verjamem, da mora sodelovanje temeljiti na skupnih vrednotah, zaupanju in jasnih programskih ciljih. Če teh temeljev ni, funkcije same po sebi ne morejo biti razlog za politični dogovor. Morda zveni idealistično, vendar verjamem, da mora politika tudi v najtežjih trenutkih ohraniti vrednotno sidrišče. In te črte nisem želel prestopiti in je tudi v bodoče ne bom.

Takrat, v času koalicijskih pogajanj, sicer še niso izbruhnile vse afere, v katere je vpletena Resnica in ki jih poznamo danes, zato je tedaj marsikdo dejansko pričakoval, da boste sklenili neki dogovor.

Zdaj pa vi gledate na svet skozi rožnata očala. Oba, Logar in Stevanović, sta ves čas izključevala sodelovanje z Levico. Si predstavljate, da bi imeli manjšinsko vlado z 41 poslanci in petimi poslanci Resnice, hkrati pa bi za predsednika državnega zbora podprli predstavnika stranke, ki v koalicijo sploh ni želela vstopiti? Zame takšen način ni bil sprejemljiv. Za prevzem odgovornosti mora biti najprej pripravljenost na skupno delo in skupne cilje. Res je, vseh okoliščin, ki so se kasneje razkrile, takrat še nismo poznali. Smo pa že tedaj ocenjevali, da na takšnih temeljih ni mogoče graditi stabilne vlade. Razumem vaše vprašanje. Radi bi odgovor, ali bi bilo mogoče preprečiti Janševo vlado. Toda tudi v takšnih okoliščinah nisem bil pripravljen povoziti svojih načel.

Zakaj pa ste potem navezovali stike s poslanci Resnice, če bi lahko tako preprosto dobili celotno stranko?

Tukaj vas bom ustavil. Neresnic in laži, ki jih je bila javnost iz te stranke deležna v zadnjih dveh mesecih, je toliko, da jim noben normalen človek ne bi smel verjeti niti besede. Zgodba o domnevnem

podkupovanju njihovih poslancev je popolna laž in je samo način, kako so želeli pred javnostjo prikriti, da so prelomili prav vse obljube, ki so jih dali pred volitvami. Več od tega pa ne nameravam komentirati. Dušana Kondo sem osebno poznal skoraj trideset let. Bil je izjemen človek, ki je vse svoje življenje posvetil delovanju v skupnosti. Bil je srce in duša Špice in Kajak-kanu kluba Nivo Celje. Samo zaradi njega imajo danes v Celju svetovne prvake v kajaku na divjih vodah. Vsi, ki so umazali njegovo ime zaradi teh gnusnih laži, so sokrivi njegove prezgodnje smrti. Iz pietete in spoštovanja do Dušana in njegove Jelene o tem ne želim polemizirati v javnosti.

Ker so bili volivci preslepljeni, ste ponudili tudi možnost tehničnega mandatarja. Ta ponudba še velja?

Da. V tej sestavi parlamenta ne vidim stabilne rešitve in po mojem mnenju nima smisla iskati vedno novih kombinacij. Bolj pošteno do ljudi bi bilo, da se na predčasnih volitvah znova jasno izrečejo, komu želijo zaupati vodenje države. Če bi prišlo do takšnega dogovora, pa 

menim, da bi bilo odgovorno, da v vmesnem obdobju vlado vodi tehnični mandatar, ki ga predlaga predsednica republike v skladu s svojimi pristojnostmi.

Verjetno se strinjate z mnenjem, da je Janševa vlada, čeprav manjšinska, postala zelo trdna prav zato, ker so se Demokrati in Resnica razkrili in stranki nimata več druge možnosti, kot da vztrajata z Janšo?

Tukaj sta dve različni zgodbi. Pri Demokratih se je s povolilnim dogajanjem pokazalo, da nikoli niso bili politična alternativa, kakršno so napovedovali pred volitvami. Druga zgodba pa je Resnica in način politike, ki ga uveljavlja. V zadnjem obdobju smo bili priča ravnanju, ki po mojem prepričanju znižuje standarde politične kulture in spoštovanja institucij. Zato sem danes še toliko bolj prepričan, da je bila odločitev, da takrat nismo sklenili dogovora, pravilna. Lahko pa se strinjam z vašo oceno, da so v tem trenutku brez aktivacije širše družbe možnosti za predčasne volitve majhne.

Marsikdo še vedno upa, da bo ta vlada relativno zmerna. Zdaj smo imeli primer Tanje Fajon. Nazadnje je bila celo sama prepričana, da bi jo utegnil v dobro Slovenije Janša podpreti pri kandidaturi za posebno odposlanko EU za Sahel.

Danes se je izkazalo, koliko neresnic o postopku njenega imenovanja so iz sedanje vlade lansirali v javnosti. Bruselj jih je v celoti demantiral, Slovenija pa je žal, ne glede na to, ostala brez najpomembnejše diplomatske funkcije, ki nam je bila ponujena. Sicer pa je stranka SDS že desetletja stalnica slovenske politike in njeno politično delovanje dobro poznamo. Drugače je bilo z novimi političnimi projekti, ki so na teh volitvah nastopali kot sredinska alternativa. Danes je tudi glede njih slika popolnoma jasna. Ko bodo prišle naslednje volitve, bo pomembno, da bodo volivke in volivci lahko izbirali med jasno opredeljenimi političnimi programi in vrednotami, med različnima pogledoma na razvoj države, ne pa med navideznimi alternativami, ki po volitvah ravnajo drugače, kot so napovedovale pred njimi. Dobro je, da se predvolilne zaveze ujemajo z ravnanjem po volitvah, saj to krepi zaupanje ljudi v politiko. Verjamem, da je to ena ključnih lekcij teh volitev. Ljudje si zaslužijo pregledno politiko, jasne izbire in spoštovanje dane besede.

Kaj pa NSi?

NSi se je od prvega dne jasno postavila na stališče, da ne želi sodelovati v vladi, v kateri bi bile stranke leve sredine, in da vidi svojo prihodnost v vladi pod vodstvom Janeza Janše. To je zame legitimna politična odločitev. Z njenimi programskimi usmeritvami se ne strinjam, vendar je bila glede svojih namenov v odnosu do volivcev jasna in dosledna. Mislim, da si takšno transparentnost v politiki velja zapomniti in jo spoštovati.

Stevanović je izrazil pripravljenost prevzeti funkcijo predsednika državnega zbora v zameno za eventualno podporo naši vladi, v kateri pa ne bi smelo biti levice.

Največji očitek nove vlade je, da ste pustili ogromno luknjo v proračunu. Da je stanje grozno. Kakšen je vaš odgovor?

Zavračam te očitke v celoti, nobene luknje ni. Sicer pa se končne ocene javnih financ delajo ob zaključku proračunskega leta, zato so očitki še ena njihova politična manipulacija. Še pomembneje pa je: štiri leta smo vodili državo skozi izjemno zahtevne razmere, od energetske krize do draginje in poplave avgusta 2023, in nam je kljub temu uspelo ohraniti javne finance v stanju, ki so ga mednarodne institucije ves čas ocenjevale kot stabilno in verodostojno. Tudi zato se je bonitetna ocena Slovenije v tem obdobju izboljšala. Res je, da je bil letošnji proračun načrtovan z višjim primanjkljajem, vendar smo pred predajo poslov pripravili tudi nabor ukrepov, s katerimi bi do konca leta dosegli zastavljene javnofinančne cilje.

Ste pa tudi vi takoj po volitvah začeli pozivati organe, naj iščejo rezerve.

Pred volitvami. Pri tem smo bili ves čas popolnoma transparentni. Ministrstvo za finance je že pred volitvami ugotovilo, da prihaja do razlik med načrtovanimi odhodki in dejanskim stanjem, kar ni nič neobičajnega. Enaki postopki so potekali tudi v preteklosti ne glede na to, ali je bilo volilno leto ali ne. Ministrstvo v takšnih primerih proračunske uporabnike pozove, naj pripravijo izravnalne ukrepe, s katerimi se javne finance ohranijo v zastavljenih okvirih. Enako smo ravnali leta 2022, ko smo prevzeli vlado in morali z rebalansom sestaviti proračun. Tega nismo predstavljali kot izredno stanje, ampak smo preprosto prevzeli odgovornost in opravili svoje delo.

Zgodba o domnevnem podkupovanju poslancev Resnice je popolna laž in je samo način, kako so želeli pred javnostjo prikriti, da so prelomili prav vse obljube, ki so jih dali pred volitvami.

Ena od novih postavk, ki slabšajo sliko, so obrambni izdatki. Vlada Janeza Janše pravi, da bo zdaj morala dati dodaten denar za orožje, ker ste med obrambne stroške šteli investicijo v ljubljansko železniško postajo, v drugi tir in podobno. Vi pa ste dejali, da bi znali Nato prepričati, da so to obrambne investicije. Zakaj ste tako prepričani, da bi vam uspelo?

Zato, ker je bilo naše stališče ves čas konsistentno. Državni zbor je sprejel resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, enaka izhodišča pa smo dosledno zagovarjali tudi na vrhu Nata in v vseh pogovorih z zavezništvom. Med Natovimi prednostnimi nalogami je že dlje tudi vojaška mobilnost. To ni slovenska posebnost, ampak ena od ključnih prioritet zavezništva. Skupaj z Natovimi strokovnimi službami so bile opravljene analize ključnih prometnih koridorjev in opredeljena njihova ozka grla. Prav odpravi teh ozkih grl so bile namenjene številne investicije v zadnjih dveh letih, med drugim v železniško infrastrukturo, Luko Koper in druge prometne povezave. Vloga Slovenije v zavezništvu ni predvsem v številu vojaških enot, ampak v njeni logistični in geostrateški legi. Zato sem še danes prepričan, da je mogoče tudi takšne investicije utemeljeno obravnavati kot prispevek h krepitvi obrambnih zmogljivosti zavezništva.

Ampak očitno so v Natu spremenili mnenje in zdaj pravijo, da to niso naložbe v obrambo.

V zavezništvu so se v tem času zamenjala vodstva in z novo ameriško administracijo so se spremenili tudi nekateri politični poudarki. Danes je žal edini poudarek samo še na oboroževanju, v prejšnjem obdobju je bilo več prostora tudi za širše razumevanje vojaške mobilnosti in podporne infrastrukture. Mi smo ves čas zagovarjali enako stališče in ostali dosledno zvesti načrtom, ki smo jih skupaj z zavezništvom oblikovali v tistem obdobju. Še danes menim, da so bile te investicije pomemben prispevek h krepitvi skupne varnosti.

S temi utemeljitvami bi vam kljub zamenjavi poveljnikov uspelo?

Absolutno . Slo ve nija je e nako vr e -dna članica Nata in tudi sama soustvarja odločitve zavezništva. Zato bi vztrajali pri stališčih in usmeritvah, ki smo jih skupaj oblikovali v preteklih letih. Menim pa, da obstaja nevarnost, da bo zdaj bistveno več sredstev namenjenih klasičnim nakupom oborožitve namesto razvoju zmogljivosti, ki so zaradi sodobnih varnostnih izzivov dejansko potrebne. Izkušnje iz Ukrajine so jasno pokazale, da imajo brezpilotni sistemi, elektronsko bojevanje in sposobnost lastnega razvoja obrambnih tehnologij vse pomembnejšo vlogo. Zato sem prepričan, da bi morala Slovenija bistveno več vlagati v domače znanje, razvoj in obrambno industrijo. To ni pomembno le z vidika naše varnosti, ampak tudi z vidika tehnološkega razvoja in gospodarske odpornosti države.

Kako trdne so zdaj vaše povezave na levici? Vesna ne želi več sodelovati z Levico, SD ne želi v vašo vlado v senci – zdi se, da se je začelo drobljenje.

Ko smo se sestali na neformalnem kosilu, sem zelo jasno povedal, da si želim vsebinskega sodelovanja in da so vrata odprta za vse, ki z nami delijo vrednote in želijo prispevati k alternativi sedanji oblasti. Povedal pa sem tudi, da ne bom v imenu navidezne enotnosti privolil v to, da bi se delo ustavljalo ali upočasnjevalo. Naša naloga je, da pripravimo prepričljivo alternativo, zato tudi ustanavljamo vlado v senci. Ta je namenjena temu, da v njej sodeluje čim širši nabor strokovnjakov ne glede na to, ali prihajajo iz politike ali ne. K sodelovanju smo povabili vse sorodne politične stranke. Nekatere so se odločile, da za zdaj ne bodo sodelovale. To spoštujem. Naša vrata ostajajo odprta in prepričan sem, da bomo priložnosti za sodelovanje iskali tudi v prihodnje. Edini način, da zgradimo široko alternativo, je, da ljudi ves čas vabimo k sodelovanju.

Kako enotni ste?

V opoziciji v državnem zboru delujemo enotno. Skupaj smo denimo vložili predlog za razrešitev predsednika državnega zbora. Hkrati je treba ločiti med parlamentarnim opozicijskim delovanjem in delom strokovne ekipe vlade v senci. Želim si, da bi se vlada v senci čim manj ukvarjala z vsakodnevno politiko sedanje vlade in čim več s prihodnostjo oziroma z ukrepi in rešitvami, ki jih bo treba začeti uresničevati takoj, ko bomo ponovno prevzeli odgovornost za vodenje države. To je njen osnovni namen.

Oktobra bomo imeli več referendumov. Bi morali na seznam dodati še katerega – recimo o demografskem skladu ali Skoku?

Opozicija ima na voljo omejeno število demokratičnih orodij, s katerimi lahko opozori na poteze oblasti, za katere meni, da niso dobre. Med njimi sta najpomembnejši ustavna presoja in referendum kot neposredno odločanje ljudi. Trenutno je razpisan referendum, za katerega menim, da je izjemno pomemben, ker presega posamezen zakon. Gre za referendum proti politični policiji. V resnici gre za vprašanje, kakšno ravnovesje želimo med pristojnostmi države in varovanjem pravic posameznika. Zato bomo v Svobodi ves trud usmerili v to, da se ljudje referenduma udeležijo in zakon zavrnejo. Prepričan sem, da bo izid pomembno vplival tudi na nadaljnji politični razvoj države.

Dobro je, da se predvolilne zaveze ujemajo z ravnanjem po volitvah, saj to krepi zaupanje ljudi v politiko. Verjamem, da je to ena od ključnih lekcij teh volitev.

Morda pa bodo ljudje rekli: Če ureditev obvelja, bodo kvečjemu nezakonito razkrili občutljive osebne podatke kakšnega novinarja, kakšnega nevladnika, morda še kakšnega politika – to pa nam je celo všeč.

Na prvi pogled se morda zdi, da se to dotika le peščice posameznikov. A to ne drži. Funkcionarji smo za svoje delo politično odgovorni in moramo sprejeti tudi višjo stopnjo javnega nadzora. Težava politične policije je drugje. Ne posega le v položaj preiskovanca, ampak tudi vseh ljudi okoli njega. Kdor vodi takšno komisijo, lahko kot pričo povabi praktično kogarkoli: sodelavce, novinarje ali druge ljudi, za katere politik sam presodi, da je to oportuno. Prav v tem je nevarnost. Ne gre več zgolj za nadzor nad politiki, ampak za ustvarjanje ozračja, v katerem se lahko pod pritiskom znajde vsak, ki se znajde v njihovi bližini. Takšne pristojnosti morajo biti zato omejene z zelo jasnimi varovalkami.

Ampak ljudje bodo rekli, da je to kršenje človekovih pravic s pinceto.

Ravno v tem je težava. Ne gre za en sam poseg v človekove pravice, ampak za učinek, ki ga takšna ureditev ustvari. Če lahko politika brez učinkovitih varovalk posega tudi v položaj prič in drugih ljudi, ki s preiskavo niso neposredno povezani, se začne ustvarjati ozračje zastraševanja. Ljudje se začnejo spraševati, ali se sploh še splača javno izpostaviti, če lahko zaradi tega pod drobnogled pridejo tudi njihovi bližnji. To ni več vprašanje posameznega primera, ampak vprašanje delovanja demokracije. Ključni problem je, da danes niti preiskovanci niti priče nimajo učinkovitega sodnega varstva, s katerim bi lahko izpodbijali neupravičene posege. Prav zato govorimo o politični policiji. Z referendumom se zavzemamo za to, da se vrne ustavna varovalka, po kateri ustavno sodišče presodi, ali je posameznik sploh lahko predmet parlamentarne preiskave. Institucije morajo služiti iskanju resnice, ne pa ustvarjanju pritiska ali občutka maščevanja.

Del režima politične policije je tudi zdajšnji predlog boja proti korupciji, institucija, imenovana Skok, ki politizacijo širi na pravosodje in tožilstvo. V povolilnih pogajanjih ste z Logarjem tudi vi želeli govoriti o vzpostavljanju Skoka. Kakšna je bila vaša zamisel?

Najprej moram zavrniti samo izhodišče vprašanja. Nikoli se nismo pogajali o vzpostavitvi institucije, kakršna je danes po načinu delovanja predlagani Skok. To sta dve različni stvari. V pogovorih je bil govor o tem, kako okrepiti učinkovitost pregona korupcije in gospodarskega kriminala ob polnem spoštovanju načel pravne države ter neodvisnosti tožilstva in sodstva, govora o političnem imenovanju tožilcev ni bilo. To je bistvena razlika. Sam nikoli ne bi privolil v politično imenovanje tožilcev.

Kako si predstavljate boj proti korupciji? Če bi Skok postavili vi: kakšen bi moral biti, če ne takšen, kot je zdaj?

Temeljno vprašanje je, kakšno vlogo v pravni državi pripišemo politiki. Sam nikoli ne bom privolil v to, da bi politika odločala, kdo je kriv in kdo nedolžen, ali da bi prevzemala vlogo neodvisnih institucij. To je naloga policije, tožilstva in predvsem neodvisnega sodstva. Boj proti korupciji mora biti odločen in učinkovit, vendar mora vedno potekati znotraj okvirov pravne države in ob polnem spoštovanju neodvisnosti pravosodja. Tudi takrat, ko nam posamezne odločitve niso všeč. Mi smo to načelo vedno spoštovali in verjamem, da je to edina prava pot. In preden vprašate, KPK ni sodna institucija, zato gre za povsem drugo vprašanje.

Ampak pogajati ste se o Skoku vendarle želeli?

Pogajanj o Skoku ni bilo. Kot je za javnost že večkrat pojasnil generalni sekretar Svobode, smo se na prvem sestanku z Demokrati dogovorili, da bo ena od delovnih skupin namenjena boju proti korupciji. To delovno skupino smo tudi sklicali, vendar predstavnikov Demokratov ni bilo. Sestanka se je udeležila Resnica. S tem se je zgodba tudi končala. O tem, da bi politika imenovala tožilce ali posegala v neodvisnost pravosodja, ni bilo nikoli govora. Prav nasprotno. Naše izhodišče je bilo, da je treba okrepiti učinkovitost pregona korupcije, ne da bi pri tem kakorkoli posegali v neodvisnost tožilstva in sodstva. Boj proti korupciji je bistveno širše vprašanje od organizacijske oblike posamezne institucije. Zahteva močne in neodvisne institucije, predvsem pa politično kulturo, v kateri se spoštuje pravna država. Prav afera Black Cube je pokazala, kako hitro lahko politični ali medijski konstrukti ustvarijo vtis korupcije, še preden o tem odločijo pristojne institucije. Zato sem še toliko bolj prepričan, da mora biti pregon korupcije vedno v rokah neodvisnih institucij, nikoli pa politike.

Kult osebnosti začneš graditi takrat, ko svoj resnični jaz, predvsem takrat, ko ti ta škodi, zamenjaš z javno podobo, ki jo ustvarjaš za druge.

Če smo že pri tem: jeseni bodo tudi lokalne volitve. Boste Jankovića še naprej podpirali?

Župana Zorana Jankovića izjemno cenim, je tudi moj prijatelj in sem že večkrat javno povedal, da ga podpiram. To pa ne pomeni, da se z njim vedno strinjam. Kadar menim drugače, mu to tudi povem, tudi javno. Če pogledamo njegovo delo kot celoto, je v zadnjih dvajsetih letih odločilno zaznamoval razvoj Ljubljane. To je dejstvo, ki ga je težko prezreti. Zato ima kot župan mojo podporo. O podpori Svobode pa bodo, tako kot vedno, odločali pristojni organi stranke.

Morda pa se je Janković izpel?

V demokraciji se na koncu vedno odločamo med alternativami. Če kdo meni, da lahko Ljubljani ponudi boljšo vizijo razvoja, je prav, da to predstavi volivkam in volivcem. Na koncu bodo odločili volivci.

Prejšnji teden se je v Bovcu po navedbah SDS zbralo več kot deset tisoč podpornikov stranke. Zbor je trajal štirinajst dni; imeli so kulturne večere, dan mladine, pohode. To ni strankarsko srečanje, to je skupnost. V svetu, v katerem številni ljudje ne najdejo globine, je SDS za marsikoga postala smisel življenja. Kaj ima liberalna Slovenija, kar bi bilo temu vsaj približno enakovredno?

Vsaka skupnost ima svojo energijo. Jaz pa verjamem, da se njena globina na koncu meri po tem, kaj naredi za ljudi.

Da, a v Bovcu smo videli tudi gibanje. V preteklosti so bila takšna gibanja značilna za levico, zdaj so za desnico.

Ko se politika začne graditi okoli kulta osebnosti, se takšne zgodbe praviloma ne končajo dobro. Gradnja kulta osebnosti je vedno nevarna stvar. Liberalna demokracija, kamor spada tudi Svoboda, temelji na nečem drugem, in sicer na enakopravnosti, demokraciji in spoštovanju pravne države. To pomeni, da je vsak od nas enak drugemu in da sem tudi sam samo prvi med enakimi. Pri nas mora vsak razmišljati s svojo glavo. Prav v tem vidim največjo moč naše politike, saj lahko zato ponudimo najboljše rešitve. Morda so bolj kompleksne, a zaobjamejo vse perspektive.

Tudi vi boste imeli piknik. Bo na njem mogoče začutiti takšnega skupnega duha?

Imeli ga bomo in verjamem, da bo na njem veliko globine. Le da pri nas ne bo samo ena. Verjamem namreč, da se skupnost gradi iz različnih ljudi in različnih pogledov, ne iz ene same resnice.

Ampak tudi vi ste trdno prepričani o ustreznosti liberalnih vrednot, liberalne politike, kajne?

Da. Verjamem v svobodnega človeka, ki razmišlja s svojo glavo in se mu ni treba nikomur podrejati. Hkrati pa globoko verjamem v slovenski model socialne države, ki takšno svobodo omogoča. Tudi meni je ta država omogočila, da sem se šolal, razvil svoje potenciale in si ustvaril življenje, na katero sem ponosen. Prav zato si želim, da bi imela enake možnosti tudi vsaka Slovenka in vsak Slovenec, danes in čez sto let. Da se lahko vsak izobražuje, dostopa do kakovostnega zdravstva, si ustvari dom, družino in prihodnost. Verjamem, da prav v tem tiči bistvo slovenske politične skupnosti in liberalne demokracije: v svobodi posameznika, ki jo omogoča močna in solidarna družba.

Marsikdo danes govori o krizi liberalne demokracije v svetu.

O krizi liberalne demokracije poslušamo že desetletja. Če pa pogledate raziskave javnega mnenja, boste videli, da si ljudje v resnici želijo predvsem normalnega življenja. Tudi v Sloveniji je bilo, kljub številnim kritikam, zadovoljstvo z življenjem v času naše vlade v porastu. Verjamem, da si ljudje želijo države, ki jim daje občutek varnosti, predvidljivosti in svobode, ne pa države, v kateri politika vsak dan vstopa v njihovo življenje. To je zame bistvo liberalne demokracije: da politika ljudem omogoča, da živijo svoje življenje, ne da ga živi namesto njih.

Če desnica ljudi dobesedno grabi za vrat s svojo vseprežemajočo politiko, se je temu težko upreti z medlim odgovorom: želimo zgolj normalnost, naj se vsak sam odloči, kako bo živel, ne želimo, da politika vstopa v vaše življenje.

Morda sem bil nejasen. Spoštovanje individualnosti in svobode razmišljanja ne pomeni šibkosti. Ravno nasprotno. Pomeni, da znaš svobodne posameznike povezati v skupnost, ki je zaradi različnih pogledov in talentov močnejša od sistema, kjer vsi sledijo eni sami resnici ali enemu samemu voditelju. To je v resnici star civilizacijski spor: med družbo, ki zaupa svobodnim ljudem, in družbo, ki zaupa avtoriteti. Da, občutek pripadnosti veliki skupini je lahko zelo privlačen. A zgodovina nas uči, da so družbe, ki spoštujejo posameznikovo svobodo, pluralnost in odprto razpravo, dolgoročno uspešnejše, ustvarjalnejše in odpornejše. Prav zato verjamem v liberalno demokracijo. Ne zato, ker je lažja, ampak zato, ker od vsakega posameznika zahteva več odgovornosti.

Zdi se mi spodbudno, da tudi v vaših očeh vidim žar. Pa bi naredil še korak naprej: takšno politično prepričanje navadno ni stvar teorije, ampak življenjskih izkušenj. Kakšne so vaše?

Če želite zelo osebno: ob rojstvu drugega otroka sem spoznal, da ni dovolj razmišljati samo o sebi. Takrat sem zares razumel, kako pomembna je skupnost in kako hitro se lahko vsak od nas znajde v položaju, ko sam ne zmore in potrebuje pomoč drugih. To je bila največja prelomnica v mojem življenju. Od takrat na svet gledam drugače. Še bolj verjamem, da moč družbe ni v tem, kako uspešni smo takrat, ko nam gre dobro, ampak v tem, kako znamo poskrbeti drug za drugega, ko je najtežje.

Prosim, nadaljujte.

Ta prelom je pri meni pomenil predvsem to, da sem začel verjeti v moč skupnosti. Zato sem se tudi politično najprej aktiviral v krajevni skupnosti. Tam nimaš ne denarja, ne funkcij, ne vzvodov moči. Imaš samo svojo besedo, svoje argumente in zaupanje ljudi. Prepričati

moraš sosede in someščane, ki se med seboj poznajo in se včasih tudi ne strinjajo. Prav tam sem se naučil, da ljudi ne povežeš tako, da jim govoriš, kaj morajo misliti. Povežeš jih tako, da spoštuješ njihovo različnost in jih prepričaš, da verjamejo v skupen cilj. Na to obdobje sem še danes zelo ponosen, ker so ljudje, ki smo jih takrat povezali, ostali povezani tudi po tem, ko mene tam ni bilo več. To je zame bistvo demokracije. Institucije, skupnosti in tudi politične stranke morajo biti močnejše od posameznika. Največja zapuščina politika ni to, da ga ljudje dolgo pomnijo, ampak da skupnost deluje dobro tudi takrat, ko njega ni več.

Ste prvi liberalec v državi, a hkrati ne želite zasenčiti vseh drugih. Kako lahko rešite to napetost? 

Kult osebnosti začneš graditi takrat, ko svoj resnični jaz, predvsem takrat, ko ti ta škodi, zamenjaš z javno podobo, ki jo ustvarjaš za druge. Takšna politika me nikoli ni zanimala. Rad bi ostal enak človek v javnosti in zasebno. Tak, kot sem danes z vami: da delim iste misli, ki jih delim tudi sicer, in da živim v skladu z vrednotami, o katerih govorim. Vem, da to ni vedno najlažja pot, je pa edina, v katero zares verjamem.