Film / Spider-Man: Nov dan Spider-Man

zadržan +

Samuraj. Alain Delon je v Melvillovem Bledoličnem ubijalcu (1967) igral Jefa Costella, brezizraznega, redkobesednega, samurajskega poklicnega morilca, ki se po vsaki misiji – no, vsakem umoru – vrne domov, v svoje prazno, samotno, skoraj golo, pusto, špartansko, meniško stanovanje. Nikogar nima. Nobene interakcije. Costello je bad guy. In Peter Parker (Tom Holland) alias Spider-Man je videti kot Costellova reimaginacija: po vsaki misiji – vsakem obračunu s kriminalci, ki terorizirajo New York – se vrne domov, v svoje prazno, samotno, meniško stanovanje, v katerem se prepušča samurajski tišini in tesnobi. Toda: Parker – ki tako gara, da v New Yorku rekordno zniža stopnjo kriminala – je good guy. Pa je res? Ne nujno. Za začetek, Parkerja, malega človeka, ki je v resnici superjunak (ali pa si to le domišlja), muči tako huda kriza identitete, tako huda »shizofrenija« (Parker/Spidey), da postane nevaren za najbližje (navsezadnje, v tistem samotnem, glavobolnem, paralizirajočem stanovanju sploh ni videti kot samuraj, temveč bolj kot incel, prostovoljni celibater), zato sklene, da bo šel vase. Da je dr. Strange na koncu prejšnjega dela, Vrnitve domov, vsem – tudi njegovima najbližjima, MJ (Zendaya), punci njegovega življenja, in Nedu (Jacob Batalon), njegovemu najboljšemu prijatelju – izbrisal spomin nanj, toliko slabše. Kajti to, da se ga nihče več ne spominja, da torej nihče več ne ve, da je Peter Parker v resnici Spider-Man, superjunaški rešitelj New Yorka, ga očitno vendarle žre in ubija. Spider-Man sije, Peter Parker zahaja. Spider-Man se vzpenja, Peter Parker izginja. Zato se utaplja v nelagodju in spominih, glavobolu in depresiji, spleenu in mutacijah. Njegov narcizem strada in trpi. In dalje, Spider-Man je saga o fantu, ki se mu zdi, da ne more več izživeti svoje moškosti oziroma jo lahko izživlja le skrivaj, pod krinko, pod masko, zato so fantazije, strahovi, tesnoba in travme, ki jih kanalizira Marvelovo kinematično vesolje (v Nov dan, del sage o Spider-Manu, vdirajo Maščevalci, Možje X ipd.), videti kot fantazije, strahovi, tesnoba in travme, ki jih razširja antiwoke vesolje. Nov dan, ki – tudi zaradi prisotnosti Toma »Telemaha« Hollanda, »Atene« Zendaye in Jona »Menelaja« Bernthala – malce vleče na Nolanovo Odisejo, namreč nenehno niza, našteva, fetišizira, spektakularizira Spider-Manove vrtoglave akrobacije, akcije in misije (okej, Spidey je včasih videti kot high-tech šofer Uberja ali napol telepatski dostavljavec hrane), kot da bi hotel reči: »No, a vidite, kaj vse mora početi sodobni moški, da bi pritegnil pozornost sodobne – emancipirane, opolnomočene, feministične – ženske! Vidite, koliko ’pravih’ moških – kot je recimo diabolični, mutantski Škorpijon (Michael Mando) ali brezobzirni, gangsterski Tombstone (Marvin Jones III) – mora likvidirati, odstraniti, pobiti, uničiti!« Kar pa je povsem res: fant, ki hoče osvojiti srce sodobnega dekleta, mora najprej ubiti in pokončati svojega notranjega toksičnega moškega, svojega notranjega kriminalca, svojo notranjo pošast, relikt tistih mutantskih patriarhalnih mišic, ki se jih ni in ni mogoče znebiti (Spider-Man je Škorpijona v Vrnitvi domov že odstranil, a se je ta vrnil). Zato niti ne preseneča, da se govor, ki ga je Parker pripravil za ponovno srečanje z MJ, začne z besedami: »Nekoč sva se poznala.« (kino)