Ko se prometna nesreča spremeni v politično obračunavanje

Spoštovana gospa predsednica, spoštovana Nataša Pirc Musar,

vaš zapis po prometni nesreči sem prebrala z občutkom, ki ga težko strnem v nekaj besed. Najprej sem začutila sočutje. Predsednica države ste, vendar ste pred vsem tem tudi človek – žena, mama, hči, sestra, prijateljica. Človek, ki se mu je zgodila nesreča, ki je utrpel poškodbe in ki se mora poleg fizičnega okrevanja spopadati še z vsem, kar je sledilo v javnosti.

Zato vam želim čimprejšnje in čim bolj popolno okrevanje. Enako vašima prijateljicama, sopotnicama, in vsem, ki so bili v nesreči kakorkoli prizadeti.

Toda vaš zapis je v meni poleg sočutja pustil tudi zaskrbljenost. Kam smo kot družba prišli. Razumem, da je funkcija predsednice republike javna funkcija in da z njo pridejo odgovornost, vprašanja, nadzor in kritika. Svojo napako ste priznali in zanjo prevzeli odgovornost. Toda eno je odgovornost. Nekaj povsem drugega pa je razčlovečenje.

Ko se prometna nesreča spremeni v politično obračunavanje, ko se iz prijateljstva ustvarja sum, ko se človeka presoja po državljanstvu njegove prijateljice in ko se celo namiguje na ustavno obtožbo, se moramo vprašati, ali smo še sposobni ločiti med legitimnim javnim interesom in političnim pogromom. Ko postane pomembnejše, s kom se človek druži, katerega državljanstva je njegov prijatelj ali prijateljica in kaj bi lahko iz tega politično izpeljali, kot pa dejstvo, da se je zgodila prometna nesreča in da so bili v njej poškodovani ljudje.

Seveda morajo novinarji spraševati. Državljani imamo pravico dvomiti. O oblasti je treba govoriti tudi ostro, kadar je to potrebno. Toda javni interes ne more biti izgovor za vse. Kritika ni dovoljenje za poniževanje, vprašanje ni dovoljenje za insinuacijo in politično nestrinjanje ni dovoljenje za gonjo.

Vaš zapis se me je dotaknil kot človeka. Želim si, da bi znali v naši družbi ohraniti nekaj, kar se zdi vse bolj redko, mero. Mero v besedah. Mero v sodbah. Mero v poseganju v zasebnost. In predvsem mero v tem, kako ravnamo z drugim človekom.

In morda je prav ta nesreča priložnost, da se vsi skupaj za trenutek ustavimo.