Prava zgodovina

Dr. Bogomir Kovač v svojem komentarju upravičeno opozarja na komaj dojemljivo prevzetnost naših samozvanih ’’osamosvojiteljev’’ ob odkritju novega Maistrovega spomenika v Pivki. Ta dogodek je ponovno razgalil, kako preračunljivo si desna politična elita s Peterletom in Janšo na čelu prisvaja in instrumentalizira lik in delo generala Rudolfa Maistra. Njegov nesporni zgodovinski pomen se danes načrtno mitologizira z enim samim namenom: da bi se nanj projicirala podoba prvega junaka osamosvojitve, hkrati pa se monumentalna epopeja NOB zreducira zgolj na malovredno ’’komunistično epizodo’’. Takšna politična delitev zgodovine pa je v očitnem nasprotju z neizpodbitnimi geografskimi in zgodovinskimi dejstvi. Peterle in Janša sta danes največja krivca za razkol Slovencev (prosto po Možini) in tudi najbolj dosledna in vztrajna arhitekta tega razkola.

Največja zgodovinska hinavščina te mitologizacije se skriva v dejstvu, da si Maistra danes prilaščajo ravno tiste politične opcije, katerih ideološki predhodniki so generalu v usodnih trenutkih metali polena pod noge. Ko je Rudolf Maister novembra 1918 v Mariboru z vojaško akcijo odločno prevzel oblast, je to storil v neposrednem nasprotju z navodili tedanje klerikalne Slovenske ljudske stranke (SLS) in Narodne vlade v Ljubljani. Ljubljanski politiki so bili prestrašeni, zato so Maistrovo radikalno vojaško intervencijo krčevito zavračali.

Ta oportunistični in hlapčevski gen desnih strank se je v polni meri razgalil tik pred začetkom in med drugo svetovno vojno. Ne smemo pozabiti zgodovinske izdaje in kolaboracije predhodnikov današnje NSi. Ko je delegacija pod vodstvom SLS-ovega prvaka Marka Natlačena odšla na sprejem k Mussoliniju v Kačji vasi, se mu je Natlačen priklonil skoraj do tal. Leta 1941 sta Natlačen in Pucelj ponovno vodila delegacijo v Rim ter okupatorju sramotno predala prošnjo za združitev vseh slovenskih ozemelj pod – italijansko fašistično oblastjo! To so bili temelji, ki so kasneje spodbudili nastanek domobranstva in povečali narodni upor in odpor. Desnica skupaj s slovensko RKC, ki je slovensko mladino popeljala v izdajstvo in hlapčevstvo tujcem, danes zaničuje in pomanjšuje zgodovinski boj partizanov, s katerim je Slovenija v okviru NOB z odločitvami Kočevskega zbora ter mirovnih konferenc pridobila in za vedno zavarovala celotno Primorsko s Tržaškim zaledjem, severni del Istre, Reko in Prekmurje. Ozemeljsko gledano je NOB Sloveniji zagotovil več kot dve tretjini današnjega državnega ozemlja – to je štirikrat več od Maistrovega doprinosa, brez katerega današnja Slovenija sploh ne bi imela izhoda na odprto morje. Že samo zaradi tega bi moral biti nazaj postavljen spomenik Tita na Brdo.

Podoben vzorec spreminjanja zgodovine in kraje politične doktrine se je ponovil po osamosvojitvi. Medtem ko so dejanske temelje samostojne države po diplomatski poti v največji meri dosegli politiki, kot so Milan Kučan, Ciril Ribičič in Dimitrij Rupel s predhodnim aktivizmom intelektualcev, zbranih v okviru Nove revije in Mladine in seveda tako rekoč 100% podporo vseh prebivalcev Slovenije, si je Janez Janša po osamosvojitvi brutalno prisvojil doktrino in lik dr. Jožeta Pučnika. Pri tem on in vsi na desnici zavestno zamolčijo, da je bil Pučnik deklariran socialdemokrat, čigar politični vzornik je bil nemški socialdemokratski kancler Gerhard Schröder. Pučnikov sin Gorazd je večkrat javno opozoril na to manipulacijo z izjavo, da bi bil njegov oče, če bi danes živel, opozicija Janezu Janši in celotni NSi.

Zgodovina nas uči, da slovenska desnica nikoli ni bila resnična sila osamosvojitve ali napredka, temveč stranka kapitulacije in oportunizma. Ponujati danes v Pivki Maistra kot ekskluzivnega borca za meje izpod rok tistih, ki so lastno državo ponujali Mussoliniju in uničevali Pučnikov socialdemokratski koncept, je nedopustno potvarjanje zgodovinske resnice, na kar je treba vedno glasno opozoriti.