Film / Zasebno življenje Vie privée

zadržan +

Kot bi hotel Hitchcock. Gotovo ste kdaj videli Uročenega (1945), Hitchcockovo klasiko, v kateri skuša psihoanalitičarka (Ingrid Bergman) – z majhno pomočjo uvidov svojega nekdanjega mentorja (Michael Chekhov) – ugotoviti, kdo je mladi dr. Edwardes (Gregory Peck), novi direktor psihiatrične bolnišnice, in kaj skriva prejšnji direktor, dr. Murchison (Leo G. Carroll). Francosko Zasebno življenje ni ravno rimejk ali reimaginacija Uročenega, toda povsem očitno – vendar obenem nežno, diskretno, sramežljivo – se spogleduje z njim, posebej z njegovim profiliranjem hithcockovskega občutka krivde. No, hithcockovski suspenz mu je bolj ko ne španska vas, je pa res, da se zaveda, da je suspenz v resnici nekaj komičnega, da meji na komedijo, da torej v suspenzu straši komedija. Doktorico Lilian Steiner (Jodie Foster), ameriško psihiatrinjo, ki dela v Franciji (in ki nadomešča Ingrid Bergman), obišče Pierre (Noam Morgensztern), njen dolgoletni pacient, in ji pove, da se je končno odvadil kajenja, toda ne zaradi njenih terapij, temveč s hipnozo – v pol ure je bilo konec njegove zasvojenosti. Leta in leta je hodil na seanse, vendar te niso pomagale. Zdaj jo bo tožil – zaradi jalovih, neučinkovitih seans, za katere je v vseh teh letih zagonil ogromno denarja. Še preden pa se Lilian dobro zgrozi, izve še slabšo novico – Paula (Virginie Efira),

njena dolgoletna pacientka, je na lepem umrla. Morda so jo pokopale tablete, ki ji jih je predpisala Lilian. Morda je res naredila samomor, a Lilian – ki seanse snema, ne pa tudi zares posluša – njenih samomorilnih vzgibov, poganjkov njene agonične depresije, ni pravočasno zaznala. In kot da to še ni dovolj, se Lilian – ločenka, ki ima težaven odnos s sinom Julienom (Vincent Lacoste) in ki jo pikantne freudovske sanje med hipnozo preselijo v nacistični Pariz – zazdi, da je Paulo nekdo umoril. Kdo? Njen mož Simon (Mathieu Amalric)? Njena hči Valérie (Luàna Bajrami)? Morda Pierre? Ali Julien, ki v njenih sanjah kolaborira z nacističnim režimom. Otroci so takšni »morilci«. Družinske vezi so past. Itak nikoli ne veš, kdo je kdo. Zasebno življenje je film o zasebnih življenjih, o nevrotičnih zasebnostih, o malih velikih interesih, tako da ni nihče čist, tudi Lilian, ki se prelevi v precej nerodno, manično, paranoidno detektivko, ne, zato nas niti ne bi presenetilo, če bi se na koncu izkazalo, da smo gledali reimaginacijo Umora Rogerja Ackroyda. Ne da bi nas to ravno prebudilo: številne digresije – ljubezenske težave, družinska drama, boj za dediščino, medicinska etika, oftalmologija, misticizem, polpečeni eksistencializem – namreč tale vljudni, ne ravno urgentni film noir, v katerem Michaela Chekhova nadomešča Frederick Wiseman, sloviti dokumentarist (ki je vmes umrl), najprej utrudijo in upognejo ter potem potopijo v nelagodno kontempliranje. (art)