Kolumna / Vlado Miheljak: Epitaf za kulturo

»Izkušnja, da ležiš na domačem kavču in ti država plačuje prispevke, zagotovo ni neka eksistencialna izkušnja, iz katere bi lahko dosegel neko spoznanje, umetniško občutenje … Če boš socialno poskrbel za umetnike, boš imel neko vrhunsko kakovostno umetnost? Mislim, da je ravno nasprotno.«

— Ignacija Fridl Jarc je že pred časom v dveh nastopih sestavila osnutek epitafa za kulturo (cit. po N1, 11. 8. 2026)

»Pojasnila je, da kulturnikov nikoli ni označila za parazite ali izjavila, da ležijo na kavču. … Njeno takratno sporočilo se je po njenih navedbah nanašalo izključno na pomen različnih življenjskih izkušenj za umetniško ustvarjanje. Kot primer je izpostavila ameriškega avtorja Kurta Vonneguta, ki je bil med drugim taksist, kar mu je prineslo pomembno izkušnjo za njegovo pisanje.«

— Ministrica Fridl Jarc je na tiskovni konferenci relativizirala svoje nekdanje izjave kot vzete iz konteksta (Svet 24.Si, 11. 8. 2026)

Mah, Slovenija je res eno selo. Zdaj bi že vsak minister preselil sedež skupaj z armado uslužbencev v domači kraj ali kar na svoj skedenj. Denimo, minister Rončević jih namerava vsak dan voziti v Novo mesto. Že, že regionalna razpršenost, ampak celotna Slovenija ima vendar manj prebivalcev, kot jih je v posameznih večjih okrožjih New Yorka! Ampak če že, zakaj potem ravno Novo mesto, zakaj ne Maribor, Celje, Kranj, Koper …? No, še dobro, da ni Kangler notranji minister, sicer bi imeli sedež MNZ in kar še po novem spada zraven v Dupleku!?

Sicer pa so v teh pasje vročih dneh mediji polni raznih stevanovićev, milićev, kokotov in drugih petelinov. Ampak to so kvečjemu obstranski in epizodni liki, kakršni nastopajo v prigodah slovenske šank kulture pisatelja Petra Božiča. Resnično zle namere so se ugnezdile v koaliciji in zlasti v vladi. Izstopa predvsem ministrica za kulturo, ki bolj ko poskuša prikriti in relativizirati, bolj razgalja svojo zlo misijo zombizacije kulture. Zavržne besede je dvakrat (14. 2. 2025 in 7. 5. 2025) skoraj identično izgovorila za isti medij (Nova24TV), zato ne more biti nobenega dvoma: ni drugega konteksta! In ministrica očitno ni usvojila temeljnega aksioma političnega komuniciranja: »Ko zaserješ, molči in se pritaji; vsak demanti problem praviloma še poslabša!« Tako je, ko je poskušala sprevrženo pojasniti dobrobit pomanjkanja za umetniško ustvarjanje, dala primer Kurta Vonneguta, ki da je bil prisiljen voziti taksi. No, Vonnegut je imel več čisto solidnih služb. In ne iz eksistenčne stiske ne za zabavo nikoli ni vozil taksija. Se je pa s taksijem vozil. Denimo, ko se je po vojni vračal na »kraj zločina« iskat stavbo Schlachthof 5 v Dresdnu. Vozil ga je dotični Gerhard Müller, s katerim sta stkala tako prisrčne odnose, da mu je posvetil svoj roman Klavnica pet.

Ampak še preden sem slišal za ponesrečeno argumentacijo domnevno inspirativne eksistenčne stiske, sem se tudi sam spomnil na Vonneguta in na njegovo Klavnico pet. S svojimi zmedenimi nastopi, napadi in grožnjami ministrica spominja na osrednji lik Vonnegutovega romana. Billyja Pilgrima. Le da je Billy »iztaknjen iz časa« in skupaj s seksapilno starleto Montano ugrabljen in teleportiran na daljni planet Tralfamador, kjer sta postavljena v živalski vrt na ogled. Ignacija pa obratno, skupaj z manj seksapilnim Janezom, teleportirana v aktualno Slovenijo iz civilizacije, ki sosledje časa dojema drugače: prihodnost je hkratna s sedanjostjo in preteklostjo. A prihodnost je premočrtna in nespremenljiva, sedanjost in še bolj preteklost pa se dasta spreminjati. Kolaboracija, upor, povojni poboji, pot v Jajce, partijski aktivizem, prekupčevanje z orožjem, Black Cube, leto 1988 in 2026 … vse se dogaja hkrati, tukaj in zdaj. In zato ima muzej osamosvojitve v Sloveniji enako funkcijo kot živalski vrt z bitji iz tujih svetov na planetu Tralfamador.

In kako naj ustvarjalci to novo percepcijo in časovno dimenzijo kulture preživijo? Pesnik jim polaga na srce in dušo svojo novo pisarijo: »Poj rajši to, kar treba je pri hiši, za hleve treba, treba je na polji, poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši!« Če tega nočejo, pa naj se sprijaznijo z bridkim koncem in za slovo nabijejo na pročelje klavnice na Maistrovi deset citirane ministričine besede kot zlovešč epitaf za kulturo. No, vsekakor pa bi v duhu ministričine globoke misli o »eksistencialni izkušnji« bilo smiselno, da bi tudi ona vsaj eno leto živela v enakih razmerah kot »njeni varovanci«, samozaposleni v kulturi: naj ji ministrstvo plačuje minimalne prispevke in naj dobiva njihov povprečni mesečni prihodek. Če ne bo preživela, ima njej in meni ljubi Vonnegut tudi za njo pripravljen epitaf: »Vse je bilo lepo in nič ni bolelo.« P. S. Omenjeni pisatelj Peter Božič je kot deček v nemškem izgnanstvu, podobno kot Vonnegut, preživel uničujoče bombardiranje Dresdna. Če ga ne bi dohitela naravna smrt, bi gotovo preživel tudi ministričino bombardiranje kulture. In ji jih napel kot še nihče! Če ne verjame, naj ga kar pokliče. Lahko ji posredujem številko, ki jo še vedno hranim v svojem mobilcu.