Teden / Domoljubje in Marija

Daleč v preteklosti, pred dobrim tisočletjem ali še več, v časih, ko je v teh krajih kraljeval črni panter, tu nekje pa je cvetelo tudi Noriško kraljestvo, so domačini verjeli v druge bogove, katerih nauk je bil drugačen od nauka današnjih. Verovanje v Noriku je bilo politeizem, ki se je premešal še z rimskim panteonom. Nato so privihrale skupine Gotov, Hunov, Langobardov, Slovanov, vsako ljudstvo je častilo svoje bogove. Če niti ne omenjamo starih verstev domačinov, katerih pripadniki so bili tisti, ki so izvorno živeli v teh krajih, in prvih poganjkov krščanske vere, ki se je širila po rimskem imperiju. Kaj se je zgodilo pozneje, vemo. Valjhun je Črtomirja, kot pravi Prešeren, in njegove vojščake pregnal na Ajdovski gradec, umrli so prav vsi razen Črtomirja, ta pa je na koncu v imenu ljubezni pokorno sprejel krščansko vero. Tako so »Slovence« – tudi z ognjem in mečem – pokristjanili.

V soboto, 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, je predsednik vlade Janez Janša državi in državljanom poslal praznično poslanico. V njej je zapisal, da je »veliki šmaren že stoletja del naše duhovne in kulturne dediščine ter s tem slovenske narodne identitete«. To drži, a z eno opombo – katoliška cerkev je čaščenje Marije spodbujala, vendar je hkrati nadzorovala njegovo vsebino. Avgustovsko praznovanje je povezano s starejšimi obredi na praznik žetve. Glede Marije so stoletja potekali teološki spori, Marijino brezmadežno spočetje je postalo dogma šele leta 1854, njeno vnebovzetje, torej dogma, da je Marija odšla v nebesa s telesom in dušo hkrati, pa šele leta 1950.

Nato je Janša v poslanici nadaljeval, da naj bi bila Marija od nekdaj pomagala naši deželi, zato ima »praznovanje velikega šmarna tudi domoljubno noto. Spodbuja nas, da ohranimo upanje, pogum in zvestobo krščanskim vrednotam, ki so naš civilizacijski temelj.« Sklenil je, da moč naroda izvira iz povezanosti, spoštovanja tradicije in »odločenosti graditi skupno prihodnost na vrednotnih temeljih krščanstva«.Janševe prijazne besede so izključujoče, nedržavniške. V Sloveniji ne živijo samo katoličani in pravoslavci, ki tako ali drugače slavijo Marijo, živijo tudi protestanti, ki so zavrnili katoliške oblike Marijinega čaščenja, živijo tudi pripadniki številnih drugih ver in ateisti.

In kaj vse je narobe z vrednotami krščanstva? Z vrednotami ne veliko, težava je v tem, da jih ne spoštujejo tisti, ki radi govorijo o njih. Če preskočimo katoliške požige slovenskih knjig v času škofa Tomaža Hrena, podpornika širitve Marijinega kulta, ki ga je razumel kot orodje za prevlado katolištva, se je treba vprašati, kaj krščanske vrednote pravijo o genocidu v Gazi, za katerega je odgovoren Benjamin Netanjahu, prijatelj Janeza Janše. Kaj krščanske vrednote govorijo o hipokriziji nekaterih katoliških duhovnikov in Vatikana, ki se niso iskreno lotili preganjanja spolnih zlorab. In ne nazadnje, kaj krščanske vrednote govorijo o lažeh, na podlagi katerih je nastala ta koalicija.

Temelj države niso samo vrednote krščanstva. Seveda so tudi te, a temelj je hkrati ustavna demokracija, ki je zgrajena na laičnosti sodobne države, temelji naše državnosti so narodnoosvobodilni boj, razsvetljenstvo, humanizem, temelj so oblikovali tudi tisti, ki so živeli in delali v tej državi, pa niso verjeli v »pravega boga«.

Evropska unija je v eni izmed svojih kriz skušala napisati ustavo. Modri politiki so se sprli zaradi vprašanja, kakšne korenine ima Evropa. Ali so samo krščanske, ali je kakšna veja judovska, ali morda sega celo tja daleč v antične čase? Po sporih o izrecni omembi krščanskih korenin je v preambuli ostala formulacija o »kulturnem, verskem in humanističnem izročilu Evrope«. Ustava nazadnje – zaradi drugih razlogov – ni bila sprejeta.

Pri sklicevanju na krščanske korenine bi moral biti najbolj užaljen župan Vrhnike Daniel Cukjati. V grbu Vrhnike je namreč upodobljena bajeslovna ladja Argo, s katero so, tako nas učijo miti in legende, do tja pripluli Jazonovi argonavti. In ni vrag, da so tudi oni v tej Sloveniji pustili kakšne korenine …