Naslovna tema / Marija, pomagaj!

Tudi letos so se pred baziliko Marije Pomagaj na Brezjah, ob velikem šmarnu ali Marijinem vnebovzetju, zbrali številni romarji, osrednjo mašo pa je znova vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki se je v pridigi o presežnem precej hitro spustil k bolj zemeljskim temam – med drugim k vprašanju splava. »V našem svetu otroci umirajo: umirajo ne samo v divjanju vojnih sovražnosti, ampak umirajo tudi v sterilnih sobah ustanov za jemanje življenja, ki jih zavijamo v slepeče besede ’moje odločitve’,« je povedal. »Smrt, ki jo povzroči morilec z rokavicami, kakor je temu rekel papež Frančišek, ni nič manj kruta kot smrt, ki jo povzroči bomba ali raketa.« Takšen poudarek seveda ni presenetljiv: katoliška cerkev življenje razume kot sveto, rojstvo otroka pa kot dar. A zato se njen pogled ne ustavi samo pri nasprotovanju splavu – slovenska cerkev že leta svari pred »demografsko zimo« in politike poziva k ukrepom za več rojstev. Zore sam na Brezjah sicer ni razgrinjal demografskih projekcij ali računal rodnostnih količnikov. Je pa ob precej temačnem opisu »ustanov za jemanje življenja« ponudil tudi vedrejšo podobo številne družine. Povedal je, kako je nekoč krstil osmega otroka v družini, v kateri naj bi mu oče že po tretjem zatrjeval, da bo naslednji zadnji, nato pa so z veseljem sprejeli še četrtega, petega in tako vse do osmega. »Ljudje moji, koliko veselja je žuborelo v tej družini in koliko veselja se je pretakalo skozi igro otrok na dvorišču!« je dejal zbranim.

V tej skrbi cerkev seveda ni sama. Nizka rodnost, staranje prebivalstva in krčenje delovne sile so že dolgo predmet razprav ekonomistov, delodajalcev in političnih strank skoraj vseh barv, še posebej močno pa je demografijo v svoj politični besednjak vključila desnica. Tudi premier Janez Janša je na julijskem tradicionalnem srečanju SDS v Bovcu demografijo označil za »ključen izziv«, ki ga lahko »strnemo v vprašanje, kaj bo v prihodnosti z našo domovino«. Kot enega od dokazov, da se njegova vlada tega vprašanja zaveda, je navedel novo ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve, v okviru katerega deluje direktorat za demografijo. Na njegovo čelo je vlada julija imenovala Aleša Primca, dolgoletnega borca za »prave družine«, ki ga je tretja Janševa vlada že leta 2022 postavila za vodjo sektorja za demografijo na takratnem, pozneje ukinjenem uradu za demografijo.

Pogled katoliške cerkve se ne ustavi pri nasprotovanju splavu – slovenska cerkev že leta svari pred »demografsko zimo« in poziva k ukrepom za več rojstev.

Toda že v nadaljevanju Janševega govora je hitro postalo jasno, da ga ne skrbi zgolj število prebivalcev, temveč predvsem to, kdo prebivalstvo sestavlja. Čeprav število ljudi v Sloveniji narašča, se po njegovih besedah »ljudstvo v Sloveniji nekako ne spreminja na bolje, ker tisti, ki se priseljujejo, so gostje«, iz države pa se izseljujejo predvsem mladi in izobraženi Slovenci. Demografsko vprašanje je tako neposredno povezal z ohranjanjem naroda in njegove identitete. »Slovenska demokratska stranka je poleg tega, da je demokratska, tudi slovenska,« je poudaril in SDS predstavil kot nadaljevanje tistega, »kar je Slovenijo ali pa Slovence ohranilo kot narod in ga na koncu pred tremi desetletji in pol vzpostavilo kot nacijo«.

Janša je bil v svojem govoru v resnici presenetljivo zadržan – vsaj v primerjavi z nekaterimi preteklimi nastopi. Denimo dve leti prej je na konservativni konferenci CPAC v Budimpešti razlagal, da »nič bolj radikalno ne spreminja navad, običajev, kulture in identitete našega okolja kot menjava prebivalstva«. Za takšno »menjavo« naj bi si z liberalnejšim odnosom do migracij in politikami odprtih meja prizadevale »radikalne, progresivne, levo liberalne, socialistične paradigme« in politične sile, ki si želijo »razgraditi vrednotne temelje zahodne civilizacije« in si ob tem zagotoviti »nove volivce oziroma podpornike«. Velja omeniti, da je podobno zarotniško logiko SDS uporabljala že pred leti, ko je šlo za vprašanje izbrisanih.

Težko bi si sicer izmislili bolj učbeniški primer teorije zarote o »veliki zamenjavi«, v skladu s katero naj bi pospešeno potekala načrtna zamenjava »avtohtonih«, »belih« in »pravovernih« Evropejcev z muslimanskimi in drugimi priseljenci iz Afrike in z Bližnjega vzhoda. Scenarij naj bi šel v grobem nekako takole: Evropejke rojevajo vse manj, priseljenke vse več, nekje v ozadju pa liberalne elite, Bruselj, globalisti in veliki kapital skrbijo, da bodo manjkajoče Evropejce, potrebno delovno silo, nadomestili tujci. Nekaj generacij kasneje naj bi se nekdanja večina prebudila kot manjšina v lastni domovini, cerkvene zvonove pa bo zamenjal islamski klic k molitvi. Izraz je na začetku prejšnjega desetletja sicer populariziral francoski pisatelj Renaud Camus, njegov besednjak pa so hitro pograbila evropska identitarna, skrajno desna gibanja in za njimi tudi politično etablirana radikalna desnica – od francoskega Nacionalnega zbora, nemške Alternative za Nemčijo, italijanskih Bratov Italije, madžarskega Fidesza pa vse do slovenske SDS.

Teorija o »veliki zamenjavi«, tesno povezana z demografskimi strahovi, se je v resnici samo pripela na precej starejšo protimuslimansko propagando desnice. Morda celo lažje v državah, kot je Slovenija, kjer so bile nekatere demografske spremembe vidnejše. Država, ki je bila še nedavno etnično in zlasti rasno precej homogena, se je ob pomanjkanju delovne sile v nekaj letih znašla v podobnem položaju kot številne druge: fizično zahtevnejša, slabše plačana in negotova dela – v gradbeništvu, skladiščih, gostinstvu, hotelirstvu, oskrbi starejših, dostavi hrane in prevozih – vse pogosteje opravljajo ljudje iz precej bolj oddaljenih delov sveta, ki že na prvi pogled ne ustrezajo tradicionalni predstavi o »avtohtonem«, »belem« in »pravovernem« Evropejcu. Stvar morda zveni banalno, toda človek, ki je bil še do pred kratkim navajen, da mu pico dostavi študent iz sosednjega bloka, se je moral privaditi, da mu jo danes pripelje Nepalec ali Indijec. Ob tem pa je marsikdo občutil nelagodje, negotovost ali zgolj dobil občutek, da svet okoli njega ni več povsem enak. In prav na to nelagodje se je uspelo uspešno obesiti desnici in ga s pridom izkoristiti za nabiranje političnih točk.

Desnici je uspelo v razpravo o sicer zapletenih demografskih izzivih spustiti množico samooklicanih poznavalcev, kvaziznanstvenikov in celo čistih šarlatanov.

A s tem je dosegla še nekaj: v razpravo o sicer zapletenih demografskih izzivih je spustila množico samooklicanih poznavalcev, kvaziznanstvenikov in celo čistih šarlatanov. Tako je novembra v državnem svetu (že drugič) na pobudo računalnikarja dr. Matjaža Gamsa potekal posvet z naslovom Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda, na katerem je bilo med drugim mogoče slišati trditve, da smo se oddaljili od »normalne reprodukcije preko družine in normalnih odnosov med moškimi in ženskami« ter da zaradi prizadevanj za enakost med spoloma med njima ni več dovolj privlačnosti, »zato je tudi rodnost manjša«, je pojasnil Gams. Nekdanji predsednik državnega sveta Alojz Kovšca je nizko rodnost denimo pripisal pomanjkanju narodnega ponosa med mladimi. Nekdanji politik dr. Žiga Turk pa je ob opozorilu, da Slovenija prebivalstvo povečuje predvsem s priseljevanjem, napotke za ravnanje s prišleki iskal kar v Svetem pismu: »V Mojzesovi knjigi so krasni recepti, kako ravnati s tujci. Tujec ne sme vsiljevati tuje vere, da te ne zapelje k služenju svojim bogovom. Poglavar ljudstva prav tako ne sme biti tujec, ampak nekdo, ki je vpet v skupnost, njene zakone.« Obenem pa so vzniknili tudi kvaziznanstveni zavodi, kot je Inštitut za demografsko prihodnost, katerega oglase je kdo morda pred kratkim opazil na oglasnih zaslonih LPP, izjave njegovih predstavnikov pa nedavno prebiral v Delu. Inštitut, ustanovljen marca letos, se predstavlja kot »neodvisni raziskovalni inštitut«, a se je pri prebiranju gradiv inštituta težko znebiti vtisa, da so pri njihovem nastajanju precej dela opravila orodja umetne inteligence. Pomenljiva je recimo metodološka opomba v eni od objavljenih »raziskav« inštituta, kjer piše, da »literatura v tem poglavju temelji na uveljavljenem strokovnem znanju«, »natančne bibliografske navedbe pa bodo pred morebitno nadaljnjo akademsko uporabo predmet dodatnega neodvisnega preverjanja«. Inštitut svoje programe trži tudi izobraževalnim ustanovam in mladinskim organizacijam, kjer mladim, tako lahko preberemo na njihovi spletni strani, predstavljajo »mite«, ki naj bi jih vodili v napačne odločitve, denimo tega, da »otroci omejujejo kariero in osebno svobodo«, in na drugi strani »realnosti«, kot je ta, da »biološka ura pri ženskah ne čaka na karierne dosežke – to je biološko dejstvo«. Po navedbah inštituta so maja izvedli prvo pilotno delavnico z 22 dijaki v Mladinskem centru Celje, junija pa še štiri delavnice v Mladinskem kulturnem centru Ptuj s 73 udeleženci.

Tudi strokovni pedigre predstavnikov zavoda je najmanj nenavaden. Pri direktorju Aleksandru Uglješiću inštitut na spletni strani ni navedel njegove formalne izobrazbe niti predhodne raziskovalne kariere, temveč le, da deluje »na presečišču demografije, psihologije in razumevanja človeških potencialov«. Z družbenih omrežij je sicer mogoče razbrati, da deluje kot motivacijski govorec. Morda še najbolj nekonvencionalna pa je pot soustanovitelja zavoda Žige Florjana Sedevčiča. Širša javnost ga je lahko letos spoznala kot tekmovalca resničnostnega šova Kmetija na POP TV, kjer so ga predstavili kot varnostnega tehnika, kuharja in arhivarja. Vendar je to le skromen povzetek njegove poklicne poti. Kot pripoveduje sam, ima več let izkušenj dela v pornografski industriji. Bil naj bi menedžer »večini porno igralk v Sloveniji«, režiral pornografske filme in v njih nastopal, deloval kot žigolo in tantrični maser (prepričan je denimo, da je pri masaži mogoče priti do točke, ko v človeka »pihaš od daleč« in ta doživlja »multiorgazme«), ukvarja pa se tudi s »hobi psihoanalizo«. To seveda še ne pomeni, da ne sme izražati mnenj o demografiji. Je pa za zavod, ki se predstavlja kot raziskovalna ustanova, pripravlja analize in z njimi želi vstopati v šole in mladinske centre, izbor strokovnega kadra najmanj – interdisciplinaren.

Ko nekdo opozarja, da zaradi nizke rodnosti »izginjamo«, priseljence pa predstavlja kot nevarnost, problem ni več premalo ljudi, ampak napačni ljudje.

Takšne ideološke, kulturnobojne ali preprosto kvaziznanstvene razprave v resnici zgolj zamegljujejo dejanski demografski izziv. Drži, da v razvitih družbah rodnost že desetletja ostaja nizka, prebivalstvo pa se stara. Med letoma 2004 in 2024 se je mediana starosti prebivalstva EU zvišala z 39,3 na 44,7 leta, stopnja rodnosti pa je zdrsnila z 1,46 na 1,34 otroka na žensko. Če je dlje časa manj rojstev in ljudje hkrati živijo dlje, se spreminja razmerje med delovno aktivnimi in starejšimi, s tem pa se odpirajo povsem konkretna vprašanja trga dela ter dolgoročne vzdržnosti pokojninskega, zdravstvenega in drugih sistemov socialne države.

Pri tem staranja samega po sebi ne gre razumeti kot slabo novico, je v julijskem pogovoru za Radio Slovenija poudaril ekonomist dr. Andraž Rangus z Inštituta za ekonomska raziskovanja. »Živimo dlje, predvsem pa dlje ostajamo zdravi in sposobni biti aktivni,« je povedal. Težava nastane na drugi strani enačbe: ob dolgoletni nizki rodnosti se krči delovno sposobni del prebivalstva, število starejših pa narašča. Število prebivalcev med 20. in 64. letom v Sloveniji naj bi se tako v prihodnjih približno dveh desetletjih zmanjšalo za okoli 150 tisoč, delovno aktivnih pa naj bi bilo okoli 80 tisoč manj kot danes. Po projekcijah evropske komisije naj bi se do leta 2070 slovenski izdatki, povezani s staranjem prebivalstva, povečali precej bolj od evropskega povprečja. Gre za izračune, ki še niso upoštevali zadnje pokojninske reforme. Največji del dodatnega bremena bo predvidoma padel na pokojnine, pritisk pa bo naraščal tudi na zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. Ob tem je Rangus opozoril, da demografske spremembe niso nenaden prelom, temveč počasen in razmeroma predvidljiv proces. »Demografija se ne zgodi čez noč. Ne pademo v prepad, ne da bi ga prej videli. To je počasen proces, kot plima: vidimo, kako se dviguje, in v tem času imamo možnost ukrepati.« A od premišljenih analiz in ukrepov do teorij o »izumiranju naroda«, »zablodah feminizma« in »razpadu tradicionalne družine« je seveda precej velik korak. »To preprosto niso znanstveno relevantne kategorije oziroma domnevni dejavniki rodnostnega vedênja,« pravi sociologinja družin dr. Alenka Švab z ljubljanske Fakultete za družbene vede. Po njenem je demografija predvsem za desnico postala priročno politično orodje: namesto razprave o stanovanjih, zaposlitveni negotovosti, otroškem varstvu, delovnem času ali neenaki delitvi skrbstvenega dela se pozornost preusmerja k »domnevnim ideološkim sovražnikom« – feminizmu, progresivni politiki, spolnim manjšinam in migrantom.

Prav pri migracijah postane protislovje najočitnejše. Če je temeljna skrb zmanjševanje prebivalstva, je nenavadno, da se priseljevanje predstavlja kot grožnjo. Migracije staranja prebivalstva ne morejo odpraviti, lahko pa blažijo posledice. Priseljeni delavci imajo že danes pomembno vlogo na slovenskem trgu dela in pri financiranju sistemov socialne varnosti. O ekonomskih, socialnih, kulturnih in integracijskih učinkih priseljevanja je seveda mogoče razpravljati. Kot je opozoril tudi Rangus, »tisoč novih ljudi ne pomeni tisoč novih zaposlitev« – zato je bistvenega pomena premišljena migracijska politika, ki bi poleg privabljanja delavcev vključevala učenje jezika, priznavanje izobrazbe in znanj ter možnosti, da priseljenci ta znanja dejansko uporabijo. Toda ko nekdo opozarja, da zaradi nizke rodnosti »izginjamo«, priseljence pa predstavlja kot nevarnost, problem ni več premalo ljudi, ampak napačni ljudje.

Nazoren primer takšnega razvrščanja na »klene« Slovence in vse druge najdemo denimo v razmišljanju bivšega politika Lojzeta Peterleta. »Ljudje se ne zavedajo, da je bilo v zadnjih dveh letih rojenih samo okrog devet tisoč Slovencev, z drugimi vred pa 16.700,« je povedal v julijskem pogovoru za konservativni spletni portal Domovina. »In devet tisoč pomeni približno 4500 potencialnih mater. Vemo tudi, da je vsaj en odstotek, ki ne more roditi, in tako naprej. Čez 25 let se bo ta številka prepolovila, bo samo še 2250 mater. Mi lahko biološko zmrznemo, če se ne bomo zbudili do konca tega stoletja.« A številke, s katerimi Peterle riše skoraj katastrofično demografsko sliko, dejansko nimajo opore v uradni statistiki. Res se je v Sloveniji rodilo v vsakem od zadnjih dveh let približno 16.700 otrok, povsem drugače pa je s podatkom, da naj bi se med njimi skrivalo zgolj devet tisoč »Slovencev«. Lani so slovenske državljanke namreč rodile 13.707 od skupno 16.961 otrok, poleg tega pa je slovensko državljanstvo po očetu dobilo še 23 odstotkov otrok, ki so jih rodile tuje državljanke. Če je torej s »Slovenci« mislil slovenske državljane, jih je bilo med novorojenimi precej več. Če pa je imel v mislih etnično pripadnost, je težava še bolj osnovna, saj državni statistični urad teh podatkov ne zbira. Nič bolj utemeljen ni niti njegov nadaljnji izračun o številu potencialnih mater.

Lahko bi seveda dobronamerno sklepali, da je šlo pri Peterletovi interpretaciji zgolj za pomoto ali površno branje številk. A Peterle je po izobrazbi med drugim geograf, torej bi od njega vendarle pričakovali, da zna brati statistične podatke in se zaveda pomembnosti njihovega natančnega branja. Zato se je težko izogniti vtisu, da pri takšnem obračanju številk ni šlo za pomoto, temveč za namerno zavajanje.

Če želimo demografsko vprašanje vzeti resno, je smiselno za trenutek odmisliti kulturnobojni hrup in pogledati nekoliko širšo sliko. V Sloveniji se je lani rodilo 16.961 otrok, umrlo je 21.223 ljudi. Naravni prirast je bil tako že deveto leto zapored negativen. Brez migracij bi se število prebivalcev zmanjšalo za 4262. Toda v Slovenijo se je priselilo 8519 ljudi več, kot se jih je iz nje odselilo. Med tujimi priseljenci jih je največ prišlo iz Bosne in Hercegovine, sledili so priseljenci iz Srbije, s Kosova, iz Severne Makedonije in Ukrajine. Zato je bil skupni prirast vendarle pozitiven in je znašal 4257 ljudi. V zadnjih letih je skupni prirast kljub negativnemu naravnemu prirastu večinoma ostal pozitiven, predvsem zaradi priseljevanja. Tudi po stopnji rodnosti je Slovenija v evropskem merilu razmeroma visoko: leta 2024 je ta znašala 1,52 otroka na žensko, precej nad povprečjem EU, ki je bilo 1,34, in je bila tretja najvišja v Uniji – za Bolgarijo in Francijo.

Migracije staranja prebivalstva ne morejo odpraviti, lahko pa blažijo posledice. Priseljeni delavci imajo že danes pomembno vlogo pri financiranju sistemov socialne varnosti.

Toda tudi te številke zahtevajo širši kontekst. To lepo pokaže prav Bolgarija, ki je bila leta 2024 z 1,72 otroka na žensko že drugo leto zapored na prvem mestu v EU, a se njeno prebivalstvo kljub temu zmanjšuje. Na gibanje prebivalstva poleg rojstev vplivajo smrti in migracije, pomembna je starostna struktura – kako številne so posamezne generacije, koliko je žensk v rodni dobi in pri kateri starosti rojevajo. Bolgarija izstopa predvsem po slednjem: Bolgarke so bile ob prvem porodu v povprečju stare 26,9 leta, najmanj v Uniji.

Demografija je skratka precej bolj kompleksna, kot sugerirajo politični slogani o »izumiranju« ali posamezne številke, iztrgane iz statističnih tabel. Prav zato je še posebej problematično, da javno razpravo o demografiji pogosto določajo šarlatani ali politični akterji, ki jih pri izbiri in interpretaciji podatkov vodijo predvsem ideološki, politični motivi. Selektivno izbiranje posameznih demografskih podatkov je namreč učinkovito politično orodje: številke je zlahka mogoče iztrgati iz širšega konteksta in jih vpeti v že pripravljen narativ.

Takšen primer je bila rast rodnosti v času prve Janševe vlade med letoma 2004 in 2008, ki jo v SDS še danes radi povezujejo z uspešnostjo takratnih politik. Vendar Alenka Švab to razlago zavrača in rast povezuje predvsem s tako imenovanim tempo učinkom. »Predhodno upadanje rodnosti namreč ni bilo toliko posledica tega, da bi se ženske odločale za manj otrok ali pa da se sploh ne bi odločale zanje, temveč tega, da so v predhodnih desetletjih zamikale odločitev za otroka na kasnejša leta.« Ko so se ta odložena rojstva pozneje začela realizirati, se je stopnja rodnosti začasno zvišala. »Ta učinek je bil torej zgolj začasen.« Ob tem je pomembno vprašanje, koliko je sploh mogoče rodnost načrtno usmerjati z državno politiko. To je mogoče preveriti na primerih držav, ki so v spodbujanje rojstev vložile ogromno denarja in politične energije.

Med izrazitejšimi evropskimi primeri je Madžarska, kjer je (zdaj že nekdanja) vlada Viktorja Orbána ob vrnitvi na oblast leta 2010 vprašanje demografije postavila med svoje politične prioritete. Že zelo kmalu je uvedla nov družinski davčni sistem z olajšavami za družine z več otroki, sistem pa je nato skozi leta še širila. Toda do trajnega demografskega obrata ni prišlo. Stopnja rodnosti se je na Madžarskem sicer z 1,23 otroka na žensko leta 2011 dvignila na 1,61 leta 2021, nato pa znova padla – na 1,31 leta 2025, ko se je rodilo dobrih 21.000 otrok manj kot štiri leta prej.

Podoben primer je Poljska s programom 800+, ki družinam za vsakega otroka do 18. leta ne glede na dohodek družine izplačuje 800 zlotov (nekaj manj kot 190 evrov) na mesec. Program, sprva imenovan 500+, so uvedli leta 2016, pozneje pa ga razširili in zvišali znesek, a kljub letom takšne podpore do želenih trajnih sprememb ni prišlo: poljska stopnja rodnosti je leta 2024 znašala približno 1,1 in je bila med najnižjimi v EU. Poljska pa je pomenljiva še iz drugega razloga. Njena zakonodaja o splavu je namreč med najstrožjimi v Evropi. Podobno velja za Malto, ki je imela leta 2024 z 1,01 otroka na žensko najnižjo stopnjo rodnosti v Uniji. Iz tega ni mogoče neposredno sklepati, da omejevanje dostopa do splava znižuje rodnost. Kaže pa, da omejevanje reproduktivne avtonomije žensk – v nasprotju s prepričanji nekaterih konservativcev – samo po sebi ne zagotavlja več rojstev.

Če torej niti obsežne denarne spodbude niti omejevanje reproduktivne avtonomije žensk ne zagotavljajo več rojstev, kaj lahko razberemo iz primerov držav z razmeroma visoko rodnostjo in držav, ki veljajo za zgled družinskih politik? Primerjalne analize kažejo predvsem na pozitivne povezave med rodnostjo ter zmožnostjo žensk in moških, da združujejo zaposlitev in družinsko življenje, starševskimi dopusti ter dostopnim varstvom predšolskih otrok. Francija je imela leta 2024 drugo najvišjo stopnjo rodnosti v EU, skandinavske države pa že desetletja izstopajo predvsem po razvitih sistemih podpore družinam.

V veliki meri se v ta model uvršča tudi Slovenija. Kot je poudarila Alenka Švab, nam je uspelo »ohraniti eksplicitno družinsko politiko, ki je usmerjena v zagotavljanje kvalitete življenja družin in podporo pri usklajevanju obveznosti v sferah dela in družine ter temelji na enakosti spolov«. To se kaže v precej konkretnih pravicah. Vsak od staršev ima 160 dni starševskega dopusta, od tega 60 neprenosljivih, mati 105 dni materinskega, oče pa še 15 dni očetovskega dopusta. Nadomestilo med starševskim dopustom znaša 100 odstotkov osnove do zakonsko določene zgornje meje. Pomemben del podpore so subvencionirani vrtci, pri katerih lahko starši uveljavljajo znižano plačilo.

Tudi takšni ukrepi seveda ne zagotavljajo določene stopnje rodnosti, lahko pa zmanjšujejo ovire, zaradi katerih se ljudje težje odločajo za otroke. A družinska politika v osnovi »ne more, niti ni to njen namen, zviševati rodnosti, je pa nujni pogoj, ki ustvarja okoliščine, v katerih se ljudje lahko odločajo o otrocih«, pravi Alenka Švab. »S slabimi in nepremišljenimi in na kratkoročne cilje hitrega dviga rodnosti usmerjenimi ali pa celo ideološko obremenjenimi ukrepi se lahko situacija samo poslabša, nikakor ne izboljša.« Vprašanje, kako »obnoviti narod« z dvigom rodnosti, je tako že v osnovi zgrešeno. Ljudje se za otroke praviloma ne odločajo zato, da bi popravljali demografsko statistiko ali zagotavljali prihodnost naroda. Odločajo se glede na to, kakšno življenje si želijo in kakšno si v danih razmerah lahko ustvarijo. Naloga države pa ni, da ljudem predpisuje, koliko otrok naj imajo, temveč da jim pri tem omogoča čim bolj svobodno izbiro. Konservativne politike si prizadevajo za vse drugo. In migranti, »tujci« oziroma »prišleki«? Ti so zgolj kolateralna škoda in priročno orodje, s katerim desnica širi svojo propagando. Razprava o domnevnem »izumiranju naroda« ni zares razprava o tem, koliko ljudi bo čez nekaj desetletij živelo v Sloveniji. Je predvsem razprava o tem, kdo naj bi imel takrat pravico biti štet med Slovence – in kdo naj bi, morebiti tudi po več letih življenja tukaj, če si sposodimo besede Janeza Janše, ostal samo gost.