V središču / Razklani

Ko danes, torej leta 2026, razmišljamo o svobodi, Sloveniji, razkolu, pravi in napačni strani zgodovine, je treba že v prvem stavku zapisati nekaj, kar bo na prvi pogled zvenelo presenetljivo: da, ločitev cerkve od države je nujna. In to ne v preteklosti, danes je nujna. Historični razkol slovenstva je namreč, in na to se ves čas pozablja, morda pa se tudi raje odriva, rezultat politike rimskokatoliške cerkve. Kolektivno identiteto slovenstva je oblikovala ravno ta politika. Prav tako cerkev kot glavna zatiralka svobode slovenstva sodi na napačno stran zgodovine. Erozija demokracije, tudi zaradi klerikalizacije, slovenstvo spet vodi v stanje, da »ni pomembno, kaj drugi počnejo z nami, pomembno je, kaj počnemo sami s seboj,« kot je rekel literarni zgodovinar Dušan Pirjevec. Znova postajamo nevarni drug drugemu.

Ko ljubljanski nadškof Stanislav Zore trdi, da cerkev oznanja Resnico – kot je to izrekel na TV Slovenija v Odmevih 16. decembra 2025 – je treba povedati, da imajo te cerkvene Resnice značilnost: zelo škodijo demokraciji. Zato demokracije praviloma ustavno, torej na najvišji politični ravni, izločajo cerkve iz državne oblasti, religije iz politike in religiozni argument iz javnega diskurza republike. Za demokracije torej cerkve niso legitimne v sferi političnega. Razlog je jasen: gre za nepomirljivost demokratične in avtonomne morale na eni strani in cerkvene oziroma klerikalne morale na drugi.

Zato je leta 2026 ločitev držav od cerkva še nujnejša, kot je bila nekdaj. Na Zahodu je vedno več cerkva, kultov, denominacij, identitet – kristjanov, judov, muslimanov, hinduistov, budistov, šintoistov. Ob tem pa prav povsod raste religiozno nasilje, ki na Zahodu in v svetu ustvarja nerešljive težave. Zgolj v demokraciji, katere del je tudi ločitev države in cerkve, religije sobivajo v miru.

Razkol slovenstva je rezultat politike rimskokatoliške cerkve.

Zakaj? In zakaj je to tako pomembno še danes? Francoski sekularizem, znan kot »laïcité«, je princip, formaliziran v zakonu o ločitvi cerkve od države. V zahodni tradiciji je demokracija mogoča samo v laični oziroma sekularni državi. Princip laičnosti je torej princip demokracije. »Laičnost je demokratična … ni samo element, ampak utripajoče srce demokratične kulture« (B. H. Lévy). Nerazvezljivi binom »demos in laïkós« – ljudstvo in laičnost – je v temelju ideje o suverenosti nas samih, ki se ne podrejamo nobeni oblasti, ki ne izhaja iz nas – le takó ljudstvo izvaja oblast nad seboj. Oblast torej postavlja svobodna oseba, ki odloča o svojem življenju od rojstva do smrti, pa tudi o pogojih oblikovanja in končanja življenja. »Posameznikova izbira mora biti svobodna. Sama odločam, s kom se bom ljubila, v kaj bom verovala, četudi v nič, kako bom ravnala s svojim telesom, kako bom preživela in kako končala svoje življenje,« pravi slovenska pisateljica Tanja Tuma. Prav to in táko svobodo duha in delovanja – iz sebe za skupnost – pa RKC zatira.

Naj ostanemo še nekaj odstavkov pri izvornih mislih o ločitvi države in cerkve. Samo »svobodni posamezniki« oblikujejo etiko, moralo, vrednote in prakse demokratične družbe. Oseba nima pravic zaradi sebe, ampak zaradi življenja v družbi in pa zato, ker se ideje še vedno rojevajo v posameznikovi glavi – ta mora uživati svobodo, ki jo varuje in zagotavlja oblast (država). Živeti pomeni biti med ljudmi, zato so pravice predvsem dolžnosti in odgovornosti za skupnost različnih. Svoboda, ki izhaja iz moči ljudstva, je torej individualna in temelj zahodne demokracije. Da, prav iz nje izhaja pravica do upora za svobodo.

Demokracija seveda zahteva delitev med seboj uravnoteženih oblasti – znotraj držav in med njimi. In oblast je dolžna uporabiti silo (zakonov, vladavine prava) proti rušilcem ravnotežja. Spomnimo se: RKC s klerikalizacijo družbe, torej z vdorom cerkvenosti v institucije republike, vnaša svoje interese, čeprav RKC država izloča iz oblasti. Tako si je RKC, ob pomoči samooklicanih »laičnih« klerikalcev, izsilila status splošno koristne organizacije. A to je protiustavno, saj takega statusa ne more imeti »ustanova«, ki jo demokracija izloča, niti ji ga ne more dodeliti parlamentarna večina. A ta status je preračunan tako, da vsi davkoplačevalci – verni in neverni – vzdržujejo vse cerkveno: kler, imetje, socialo.

Demokracija torej predpostavlja in zahteva pravno državo, ki jo oblikuje sekularna morala in ne verska. Klerikalna RKC je proti taki pravni državi.

Francoski zakon o ločitvi cerkve od države iz leta 1905 in sodobne ustave postavljajo dva principa: svobodo vesti, torej »svobodno izražanje, prakticiranje vere« skladno s pravno državo in javnim redom, pri tem pa tudi nevtralnost države do vseh religij in cerkva. Republika niti ne podpira niti ne financira cerkve. Zato je ta francoski zakon iz leta 1905 o ločitvi cerkve od države princip demokracije – je načelo, ne pa vrednota oziroma morala, o kateri lahko mislimo različno. Zakaj? Ker pač nobena cerkev na oblasti nikoli in nikjer ne omogoča svobode vere, torej svobode vesti, ki izenačuje pravice vernikov, ateistov, agnostikov. Zato republikanski princip ne privilegira niti vere niti cerkve.

Zgolj v demokraciji, katere del je tudi ločitev države in cerkve, religije sobivajo v miru.

Princip nevtralnosti varuje svobodo misli, vesti in vere, jamči, da nihče ne bo diskriminiran zaradi religije. Za to pa je seveda nujno, da država ne tolerira ničesar, kar ruši svobodo in varnost vseh – torej demokracijo.

Pa se tega cerkev drži? Mar ni svobode vere očitno zlorabil škof Anton Jamnik, ki je pri maši decembra 2025 oznanil: »Želim, da državljani … prihodnje leto na volitvah … odgovorno oddajo svoj glas.« Ali pa že omenjeni škof Zore, ki je izdal navodilo katoličanom, »… da se 23. nov. 2025 udeležite referenduma in glasujete proti zakonu o predčasnem končanju življenja«?

Take zlorabe – predstavniki slovenske RKC so jih dejavno izvajali do parlamentarnih volitev – mora država ustaviti. Kler, ki s prižnic zahteva, koga voliti in kako glasovati na referendumu, zlorablja svobodo vere, briše ustavno ločitev, predvsem pa poglablja razkol v slovenstvu.

Razkol je dejstvo. Vsi se ga zavedamo. Vsi ga čutimo.

Demokracija ne poglablja razkola, zloraba demokracije pa ga. Ker je historična izkušnja slovenstva z RKC zelo slaba, je današnja »uporaba« demokracije za klerikalizacijo družbe skrajno neodgovorna. RKC svojih interesov nikoli ne podreja skupnosti, tudi če – kot tokrat – škodijo demokraciji in slovenstvu.

Svoboda za vse deluje samo, če je svoboda vseh omejena; zato demokracija nikomur ne daje takih pravic, ki bi jo rušile. Ločitev cerkve od države ni izraz tolerance do nekaterih, ampak je izraz svobode za državljane vseh ras, prepričanj, spolnih usmeritev. Sekularnost implicira versko svobodo, nazorski pluralizem in nevtralnost – česar abrahamske cerkve, posebno RKC, ne zmorejo.

Načelno država nima svoje religije niti nobeni ne pripada. Ampak bolje je reči, da je demokratična ustava njena religija, saj povezuje različne. Ker je država prva dolžna varovati ustavo, pa seveda ni nevtralna do vsega »neustavnega«. Na primer do klerikalizma, ki zanika enakopravnost, ker zanika enakovrednost – recimo ljudi različnih spolnih usmeritev, ki so po ustavi enakopravni, ker so za demokracijo enakovredni. Zato načelna ustavna nevtralnost države

ni nevtralizacija družbe, ampak nasprotno: demokratična družba ni nevtralna, saj pluralno misli, deluje in prepozna, da cerkvenizacija uničuje demokracijo.

Še več: nič cerkvenega ni nevtralno. To velja za maše, pridige, spovedi, odpuščanje, pogrebe, poroke, krste, romanja, katehezo pa cerkvene fakultete, šole, vrtce, medije, celo Karitas. Vse je v rokah klera, ki je po sebi – moralno in praktično – antidemokratičen. Pomislite samo na domnevno oblast cerkve nad smrtjo – na eshatologijo poslednje sodbe, večnega pogubljenja ali odrešenja.

Kaj je klerikalizacija? Gre za podrejanje ljudstva vnaprej znanim interesom. V imenu svobode vere cerkev oznanja biblične, teološke in mistične Resnice, ki so dejansko proti etiki in morali pluralnosti. Zato uničuje družbo različnih. Cerkve so prazne tudi zato, ker je prepad med tem, kar oznanja in počne RKC, prevelik, vse skupaj je intelektualno in moralno podcenjujoče do vernikov in ateistov. RKC, obsedena z oblastjo in lastjo, ne zmore narediti nič dobrega z Jezusom, človekom, ki nahrani, napoji in obleče reveža. Današnji cerkveni oznanjevalci so z vidika Kristusa in njegovega nauka le manipulativni mistiki, katerih cenenost kaže liturgični in oblačilni kič.

Za demokracijo je zatiranje liberalne svoboščine – na primer pravice do splava – zloraba svobode vere.

Pred našimi očmi sesuva tako imenovano pozitivno laičnost, ki jamči za svobodo vesti, z izgovorom, da danes religije niso več nevarne. Nasprotno je res: vsak dan se ubija v imenu bogov in religij vseh celin, ras, spolov. Največ seveda v imenu Alaha, Jahveja in Troedinca kristjanov. Pri tem je vseeno, ali vojne sprožijo politične oblasti ali pa jih zahtevajo cerkve.

A to še ni vse. Tudi današnja cerkev ne tolerira drugačnih in nepodredljivih. Zato je dolžnost demokratične države netolerantnost. Paradoks strpnosti Karl Popper izraža s kvaziparadoksom: »Da bi ohranili strpno družbo, mora biti družba nestrpna do nestrpnosti.« Klerikalizacija je namreč vdor nestrpnosti v družbo različnih. Uničevanje različnosti je prvi znak uničevanja svobode – to je RKC počela vedno in počne še danes. V praksi gre za diskriminacijo, zatiranje, zaničevanje – nezakonskih mater in otrok, nekrščenih, tretjega spola, istospolno usmerjenih, nebinarnih, LGBTQ+, drugovercev. Za RKC to niso »osebe«, vredne enakega spoštovanja, dostojanstva kot mi »normalni«. Kako nepresenetljivo, našim klerikalcem so blizu sodobni zatiralci: populisti, identitarci, suverenisti.

Smo morda s temi tezami trčili ob svobodo vere? Svoboda vere ni neka temeljna nadpravica, ki bi prevladovala nad drugimi ustavnimi pravicami. Kot za vse pravice tudi za svobodo vere velja, da jo omejujejo pravice drugih. Ne gre samo za to, da svoboda biti kristjan pomeni tudi svobodo biti ateist, niti za to, da svoboda oznanjanja vere pomeni tudi pravico kritike oznanjanja. Ne, na tej točki je treba opozoriti na spolne zlorabe. Gre za to, da svoboda vere staršev ni nad pravico telesne nedotakljivosti otrok. Enako velja za pohabljanje spolnih organov deklic na zahtevo staršev muslimanov, kar počno v 30 afriških državah. Duhovniki trdijo, da ne razumejo, zakaj v demokraciji ženska odloča o sebi in plodu (in splavu!). In ne razumejo, zakaj naj zakon prepoveduje, da starši v imenu svobode vere ogrožajo telesno in duševno integriteto otrok. In kadar kler z navedki iz Svetega pisma zatira kogarkoli iz skupine LGBTQ+, gre za sovražni govor, diskriminacijo, kaznivo dejanje. Ko kardinal Franc Rode napada »sramotni« 55. člen ustave ali škof Zore oznanja, da »splav je smrtno nevaren«, kot je dejal decembra 2025, je s tem slovenska cerkev proti ustavi.

Če demokracija stoji na »ideji suverenosti samih sebe, ki se ne podrejamo nobeni oblasti, ki ne izhaja iz nas samih«, kakšna je potem suverenost onih, ki imajo nad seboj boga v rokah klera?

Za kler je srž religije vbijanje prepričanja in vere, da je nekaj pomembnejšega, kot sem jaz, kot so moji bližnji, ljudje kot taki in vse vrste življenja, z naravo vred. Nekaj je torej nad mano, nekomu moram služiti, k njemu moliti, ga slaviti. Vse to počne kler v jeziku abotnih superlativov – bog je vsemogočen, vseveden, veličasten, skrivnosten, večen, neskončen v nebesih, peklu in vicah. Ta kler sebi nadeva nazive ekscelenca, eminenca, reverenca itd. – s pozicij te oblastne nadutosti zatira vse avtonomne misli, posebno osebe svobodnega duha in delovanja. Ne prenese vernih mislecev, kot sta Edvard Kocbek in Peter Kovačič Peršin.

Ideja boga, ki je nad nami, je ideja proti posameznikovi avtonomiji, ki je nujna za demokratično misel in odgovornost. S stališča demokratične etike več svobode pomeni več odgovornosti. Demokratična svoboda nastaja iz volje državljanov, horizontalno. Koncepti religiozne svobode so nasprotni, nastajajo iz poljubne teološke interpretacije svetih knjig, kar se družbi kaže kot klerikalizem. Zato je koncept »verske svobode« absurden, nastaja od zgoraj navzdol po oktroiranih pravilih kaste. Ko pa se boga polasti kler, ga zlorablja. Tako je denimo pri vprašanju ustavne pravice do proste izbire pri rojstvu otrok. Kler lahko v slavo boga zavrne vsak zakon republike. Po drugi strani pa republika zavrača božje zakone, še bolj pa kanonsko in cerkveno moralo. Ni božjega zakona, ki prepoveduje splav, so samo zakoni cerkve.

Tudi papež Leon XIV. obskurno sodi o pobudi EU za varen in dostopen splav za vse ženske v EU. Ne bog nad njim, tako sodi poglavar cerkvene institucije in vladar Vatikana. Akcija Inštituta 8. marec »Moj glas, moja odločitev« je tako velika zmaga demokracije. To je edini in največji prispevek Slovenije k omiki Evrope.

Za republiko bi moral biti papež samo »duhovni« vodja RKC. To pomeni, da je RKC dolžna spoštovati zakone republike in sodelovati z državo pri pregonu kaznivih dejanj – kar počne samo, če je v to prisiljena, prostovoljno nikoli. Praviloma – laže, potvarja, skriva, ne samo glede spolnih zlorab otrok – dokler le more.

Nelojalnost domovini RKC je vertikalno ustrojena organizacija, ni podrejena »njemu nad njo«, ampak kuriji, hierarhiji, karieri, denarju, spletkam. Zato slovenski nadškof Anton Stres uči, da je treba poslušati Sveti sedež. Želim povedati, da bo med zakoni republike in ukazom Vatikana RKC vedno ubogala Vatikan. Govorim o sistemski nelojalnosti lokalne RKC domovini, ljudstvu, govorim o kolaboraciji z vsemi »okupatorji«, saj za »našo« lokalno RKC vedno »misli nekdo nad njo in namesto nje«.

Zato je tudi medvojni škof Gregorij Rožman maja 1941 poslal posebno poslanico Benitu Mussoliniju, v

kateri med drugim piše takole: »Duče, z velikim veseljem smo izvedeli, da je slovensko ozemlje zdaj vključeno v italijansko kraljestvo, in prosimo, da sprejmete najglobljo zahvalo … duhovščine škofije … in izraze brezpogojne vdanosti.« Dve leti kasneje, leta 1943, pa je generalu SS Erwinu Rösenerju sporočil, da se bo slovensko domobranstvo skupaj z enotami SS borilo za »svobodno in čisto Evropo«.

S tem ko RKC svoj interes – ker ne pozna kompromisa, ga vedno izsiljuje za vsako ceno – veže na verske temelje, ustvarja recept za državljansko vojno katoličanov proti drugim. Če to ne zveni preveč pretenciozno, bi rekel, da je danes nujno biti prerok za nazaj. Dejstva – da je RKC razlog za večni razkol slovenstva; da je kot zatiralka vseh oblik svobode na napačni strani zgodovine slovenstva; da svojih interesov ni nikoli podrejala skupnosti – zahtevajo sklep, da bodo RKC in klerikalci na oblasti svobodo znova zatirali.

Obeti nasilja Krščanstvo kot oblast, cerkev (z RKC na vrhu) ustvarja družbe nasilja navznoter in navzven. Dejstvo, da danes Putina in Trumpa odločno podpirajo njune cerkve, obeta le več nasilja – v državah in med njimi. Z evangeličani je Trump nacionalist, rasist, zaščitnik kristjanov po svetu in rešitelj »bele rase«. Zato je vlado Južne Afrike obtožil za genocid nad belimi farmarji in raketiral Boko Haram in Islamsko državo v Nigeriji. Ker je bog kristjanov historično najnasilnejši v svetu, tudi kristjane v svetu najbolj sovražijo. Katoličani, pravoslavci in protestanti se eshatološko sovražijo, zato njihove cerkve bijejo svete vojne. Za pravoslavca, moskovskega patriarha Kirila, Rusija bije sveto vojno z Ukrajino, katoliški škof Maksim Rjabuha (Doneck) pa želi z besedami »naše molitve so bile uslišane in Kramatorsk ostaja v naših rokah« reči, da je katoliški bog močnejši od pravoslavnega. Dejstvo, da je razkol med cerkvami kristjanov večen, razkriva mizerijo kleriške etike, da je bog samo zlo in nikoli dobro.

Paradoks strpnosti Karl Popper izraža s kvaziparadoksom: »Da bi ohranili strpno družbo, mora biti družba nestrpna do nestrpnosti.«

Svete vojne bijejo tudi jugocerkve. Danes slovenska RKC rehabilitira domobranstvo, hrvaška ustaštvo, srbska cerkev četništvo, islamska nacista velikega muftija Al Huseinija. Vse jugocerkve enega boga želijo »revidirati« sramoto kolaborantstva z okupatorji. A ne bo jim uspelo, ker fenomen izdajalca, kot izhaja iz etike grške antike, tako razumeta moderna morala in pravo Zahoda. Zato so danes antični Efialt, sodobni Quisling in vrh »naše« RKC izdajalci. Jasno, da to ni »vojska kmečkih fantov«, domobrancev, ki sta jo bežeča škof Rožman in general prezident Leon Rupnik prepustila Angležem, oni pa Josipu Brozu Titu. Skratka, »slovenska« RKC naj se ne spreneveda, klerikalizem vodi v državljansko vojno. Saj klerikalizacija uničuje demokracijo, edini način skupnega življenja različnih. Zato znova: demokracija cerkve tolerira za zidovi. In ker vse monoteistične religije podpirajo nasilje političnih oblasti, mir med klerom treh bogov judov, kristjanov in muslimanov ni mogoč!

Religije torej omogočajo razlago abrahamskih civilizacij, saj trije bogovi enotnosti stopnjujejo zlo, kjerkoli so. Na Zahodu, kjer so trije bogovi non stop v zasedi, se torej demokracija kaže kot edini izhod.

Misliti slovenstvo brez boga Vrnimo se k bistvu. Za škofa Antona Jamnika »imajo vrednote, na katerih temelji demokracija, krščanske korenine«. To ni res. Demokracija ima grško-rimske korenine, cerkev pa judovsko-krščanske. Gre za dva nezdružljiva sistema etik, moral, vrednot in ravnanja – torej organizacij družbe, zakonov, običajev. Ko pa obe tradiciji uporabljata iste pojme – človekovo dostojanstvo, svoboda, enakost, enakovrednost, poštenost, pravičnost, solidarnost, naravno pravo – jih oblikujeta v enem ali drugem sistemu, zato ti pojmi dobijo različne vsebine in posledice. Zaradi tega se demokratična svoboda in vse drugo z ustavo vred nepomirljivo razlikuje od religiozne. Sodobna demokracija ni nastala iz sekularizacije srednjeveških teoloških vrednot, ampak iz prepričanja o avtonomni in laični osebi, ki sebe in svet misli racionalno, ne pa iracionalno, po kleriško božje.

Demokracija torej misli slovenstvo brez boga; življenje mora organizirati tako, da boga in kler tolerira samo za zidovi. Za demokracijo je zatiranje liberalne svoboščine – na primer pravice do splava – zloraba svobode vere. Demokracija misli Evropo ali slovenstvo, tako kot so Grki mislili polis in Rimljani republiko. EU dokazuje, da svoboda povezuje nacionalno in nadnacionalno – torej je Slovenija varnejša v nadnacionalni EU kot zunaj nje. Tudi zato je EU največji dosežek zahodne politične misli in prakse. Svoboda, ki jo hočemo živeti, ne nastaja iz bogov in cerkva.

Širitev svobode kot odgovornosti jamči dobro prihodnost Zahoda. Zato naj Zahod koncepte prihodnosti oblikuje tako kot Ustanovno listino OZN, Splošno deklaracijo človekovih pravic, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in ves preostali korpus mednarodnega prava. Koncepti skupne prihodnosti morajo izražati credo Zahoda – demokracijo, solidarnost, soodgovornost. V oblikovanju racionalnih temeljev zahodne in globalne družbe lahko sodelujejo vse države in kulture, saj ti temelji – svoboda, pluralizem, odprtost – niso nikoli dokončno definirani, ampak so spremenljivi, izboljšljivi in brez verskih absolutov.

Sprava in mir Sinonima spravo in mir demokracija in cerkev razumeta različno. Slovenci smo dobili demokracijo skupaj z državo – ta pozni zgodovinski dosežek nam je zelo koristil. V 35 letih smo o sebi izvedeli več kot kadarkoli prej – predvsem to, koliko zla smo sposobni med seboj. Večni razkol je previsoka cena, ki jo slovenstvo plačuje bogu v rokah RKC. S tem, kar je RKC historično prizadela slovenstvu, ni sprave.

Za sam človekov etos sta preteklost in prihodnost enako pomembni. Demokracija se kaže kot edini legitimni način dobrega življenja različnih. Demokracija ni končna forma zahodne svobode in lahko se spremeni v formo, katere imena še ne vemo, vemo pa, da klerikalizem vrha RKC uničuje demokracijo. Resnica, nujna za demokracijo, izhaja iz iste avtonomne misli kot svoboda – torej ne iz katoliške, kleriške, klerikalne. Zato je tudi (iz)ločitev cerkve od države nujni samoobrambni akt demokracije.