V središču / Posmeh boju proti korupciji

Ko se bodo poslanke in poslanci septembra vrnili na delo, jih čakajo številni zakonodajni ukrepi, ki jih je vložila bodisi vlada bodisi vladna koalicija strank na čelu z bistveno koalicijsko partnerico Resnico. Med temi zakoni je kar nekaj takih, v katerih so z vidika ustave in človekovih pravic vprašljive ali celo očitno protiustavne novosti. A med doslej vloženimi je verjetno najbolj trumpovsko-orbanovsko-janševski ukrep poseg v neodvisnost tožilstva. S tako imenovanim zakonom o Skoku (zakon o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala) se obeta politični prevzem tožilstva, organa z najusodnejšo vlogo v pravosodju. Tožilstvo namreč odloča, kdo bo moral pred kazenskega sodnika in komu ne bo treba, in ne nazadnje, kdo bo moral v zapor in kdo ne. Zakon je zdaj kot neprimeren, nevaren in škodljiv utemeljeno raztrgala tudi akademska stroka. »Zakonodajalca pozivamo, da predlaganega zakona v tej obliki ne sprejme,« mnenje zaključujejo združeni profesorji in raziskovalci s katedre za kazensko pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Inštituta za kriminologijo pri tej fakulteti. A pojdimo po vrsti. V razmerje med politiko in stroko v pravosodju je nazadnje resneje posegla vlada, ki jo je vodil Borut Pahor, minister za pravosodje pa je bil Aleš Zalar. Tedaj se je zmanjšal vpliv politike, predvsem ministra za pravosodje in vlade, na kadrovanje v sodstvu in na tožilstvu. Dotlej so strokovni, kolegijski in heterogeni organi, kot sta sodni in državnotožilski svet, podajali mnenje, končno kadrovsko odločitev pa je sprejela politika, odtlej so vloge zamenjane.

Politika, recimo pravosodni minister, ima pri imenovanju neko vlogo, a končno besedo ima vedno strokovni organ. Poldrugo desetletje kasneje smo prvič po dolgem času priča nedvomnemu, neposrednemu in odločnemu nasprotnemu procesu – povečevanju vloge politike pri kadrovanju v pravosodju.

Nasprotujejo čisto vsi Strokovnjaki za kazensko pravo na čelu s prvopodpisano dr. Mojco Mihelj Plesničar so povsem jasni glede odprave strokovnega sita pri imenovanju slehernega novega tožilca, ki zagotavlja popolnoma prosto (politično) presojo pravosodnemu ministru in vladi. »Takšnega predloga ni mogoče razumeti drugače kot zmanjševanje samostojnosti in neodvisnosti državnih tožilcev in povečevanje vpliva politike pri kadrovanju v državnotožilsko organizacijo. Skoraj odveč je poudariti, da je takšna sprememba sporna tako s stališča ustave, ki tožilcem zagotavlja samostojnost in neodvisnost, kot tudi mednarodnih standardov, ki spoštujejo vladavino prava,« pravijo profesorji in raziskovalci kazenskega prava in dodajajo, da bi si zakon, če ima iskren namen boja proti korupciji, »moral prizadevati za zmanjševanje vpliva politike in vsakokratne vladajoče oblasti na kadrovanje v tožilstvu. Znano je namreč, da sta sistemsko najbolj nevarna korupcija in organizirani kriminal v vseh državah vezana na centre finančne, odločevalske in politične moči.« Povečevanje vpliva izvršilne veje oblasti na organe, ki ta dejanja preganjajo, je zato po njihovem mnenju »svojevrsten posmeh boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu«.

Tega ni mogoče razumeti drugače kot zmanjševanje samostojnosti in neodvisnosti državnih tožilcev in povečevanje vpliva politike pri kadrovanju v državnotožilsko organizacijo.

Odzvali so se sicer tudi na drugo najspornejšo novost, uvedbo tožilske preiskave namesto sodne v zadevah, ki jih bodo obravnavali tožilci Skoka. Za vsa druga kazniva dejanja bodo še naprej preiskavo vodili preiskovalni sodniki, (politično izbrani) tožilci Skoka pa bodo v svojih zadevah imeli skoraj povsem proste roke glede tega, koga in kako bodo preganjali in koga ne. Kazenskopravni strokovnjaki opozarjajo, da takšne spremembe in na ta način ni mogoče uvesti in da so se proti njej jasno izrekli tudi vsi organi, ki jo bodo morali izvajati, na čelu s sodstvom in tožilstvom. Ti povrhu vsega v pripravo zakonodaje sploh niso bili vključeni. Predlog uvedbe tožilske preiskave za postopke iz pristojnosti Skoka je zato po njihovem mnenju »povsem nepremišljen iz več razlogov«. Med temi sta tudi tajno pisanje reforme kazenskega prava in njena uzakonitev po nujnem postopku: »Pri reformi kazenskega pravosodja hitrost sprejetja ne more biti merilo učinkovitosti. Prav nasprotno: čim globlji je poseg v obstoječo procesno in institucionalno ureditev, tem večje je tveganje nepredvidenih posledic in tem pomembnejši so premišljena priprava, preverjanje medsebojnih učinkov rešitev ter ustrezno prehodno obdobje.« Kdo je pisal zakon?

Zakon, ki vse to uvaja, je nastal v strogi tajnosti. Minister za pravosodje Mihael Zupančič je ob njegovi predstavitvi zgolj dejal, da so se na ministrstvu pri pisanju novosti posvetovali z »relevantnimi deležniki« oziroma »pravnimi strokovnjaki«. Ker pa v predlogu zakona piše, da pri njegovi pripravi »ni sodeloval zunanji strokovnjak oziroma pravna oseba«, je minister na to temo prejel poslansko vprašanje poslancev SD. Vprašanje je bilo zelo konkretno: »Kdo konkretno so bili ’relevantni deležniki’ oziroma ’pravni strokovnjaki’, s katerimi je bila vsebina predloga zakona usklajevana? Prosimo za seznam vseh posameznikov, institucij, organov, organizacij in drugih subjektov, ki so sodelovali pri pripravi vsebine zakona oziroma podajali pripombe ali predloge.«

Minister se je odzval z daljšim odgovorom, v katerem piše, da se je »sestajal s predstavniki ključnih pravosodnih institucij in s številnimi uradniki, odvetniki, tožilci in strokovnjaki iz akademskega sveta«, da je besedilo predloga zakona »nastajalo v ožjem krogu ministra« in da je bilo tudi dokončno pripravljeno »v kabinetu ministra«. Imena ponovno ni razkril nobenega, čeprav gre (zagotovo vsaj pri zunanjih sodelavcih) brez dvoma za informacijo javnega značaja.

Po naših informacijah so na ministrstvu zakon res pripravljali v zelo zelo ozkem krogu ljudi, pri čemer je imel minister še najmanjšo vlogo. Ministrstvo po naših informacijah operativno vodita njegova državna sekretarja Gašper Dovžan in Barbara Levstik Šega ob pomoči še nekaj zaposlenih v kabinetu. Enako je bilo tudi pri nastanku tega zakona. Čeprav minister o tem molči, je po naših informacijah glavnina vsebine novega zakona dejansko nastala zunaj ministrstva.

Globlji ko je poseg v neko zakonodajno ureditev, dlje bi se morale novosti pripravljati in usklajevati. Zdaj se zdi, da vlad

Še preden je zakon ugledal luč sveta, se je kot avtor posameznih rešitev recimo omenjal Franci Matoz, tedanji odvetnik Janeza Janše, ki je potem postal notranji minister v vladi svojega klienta. Pa tudi predavatelj na zasebni Evropski pravni fakulteti Matej Avbelj, ki je bil celo označen za idejnega očeta sprememb na področju boja proti korupciji. Ta postopka nastajanja zakona ni želel komentirati, dejal je le, da so za pojasnila pristojni tisti, »ki so v tem primeru imeli v rokah škarje in platno«, iz česar je mogoče sklepati, da sam vsaj pri končni različici ni imel odločilnega vpliva.

V primerno obliko za vložitev zakona v vladno obravnavo in zakonodajni postopek naj bi potem vse to pretvorile tri strokovne sodelavke na ministrstvu, ki so delovale ločeno od siceršnjih struktur na ministrstvu in neposredno pod pokroviteljstvom ministrovega kabineta. Po naših informacijah so bile to Aleksandra Spasojević, Evelin Tratar Pristavec in Ana Testen, sicer dodeljena sodnica, ki na ministrstvu vodi službo za nadzor organizacije poslovanja sodišč. Na ministrstvu tega niso ne potrdili in tudi ne zanikali in še naprej vztrajajo, da »prispevkov posameznikov ne izpostavljamo in ne komentiramo«. Idejni očetje in pisci v zadnjih dveh desetletjih največjega, dejansko reformnega in v več pogledih ustavno spornega posega v kazensko pravo in pregon korupcije naj bi torej za vedno ostali skrivnost? Resno?