Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Sama sebi največji sovražnik

Oboroževanje postaja danes tako samoumevna sodobna političnoekonomska institucija kot nekdaj zlati institucionalni trikotnik socialne države, liberalne demokracije in tržne globalizacije. Evropa, ta samooklicani civilizacijski popek sveta, je po drugi svetovni vojni razglašala svetovni mir kot edini mogoči imperativ človeštva. Mirovniška politična mitologija je tedaj ustrezala ekonomskim interesom ZDA, edini veliki zmagovalki dveh svetovnih vojn. Toda mirovniško naravnane mednarodne institucije niso onemogočile nastanka novih vojaških povezav Nata (1949) in Varšavskega pakta (1955). Nekdanji zavezniki so v nekaj letih postali zagrizeni nasprotniki, hladna vojna je Evropo in svet razdvojila za več kot 40 let. Zadnja desetletja nas preganjajo ameriške vojne v boju za ohranitev globalne hegemonije. Militarizacija sveta nikoli ni zamrla, občasno se je zgolj potuhnila. Poganja jo preveč ekonomskih, političnih in geostrateških interesov. Njen algoritem je vseskozi oženje obzorja duha in raznovrstna produkcija kriz. Militarizem je vedno unovčil nezadovoljstvo in strah ljudi, trguje z utvarami, lažmi in propagando. Svetovni mir zato ni več nekaj samoumevnega, hibridna svetovna vojna velesil dejansko že poteka. Mi zgolj doživljamo sindrom kuhane žabe.

Militarizacija je proces, pri katerem vojska, vojaška industrija in varnostne institucije postajajo način življenja ljudi in družbe. Ne gre zgolj za povečanje vojaških izdatkov, temveč za način razmišljanja, upravljanja in vodenja držav. Vse politične težave in ves ekonomski kvas razvoja se začnejo vrteti okoli varnostnih groženj in sovražnikov države. To se časovno ujema z erozijo globalnih političnoekonomskih institucij in mednarodnega prava. Vzpon sodobnega militarizma je rezultat globoke strukturne krize neoliberalne družbe in razkroja mednarodnega reda. Očitno mu danes namenjajo tudi vlogo ekonomskega vzvoda nove industrijske politike – vojaškoindustrijski kompleks kot gonilo produktivnosti in konkurenčnosti držav. Strah in nezaupanje pa je danes lažje politično unovčiti kot benigno mirovno politiko namišljenih prijateljev. Strateško zaupanje med velikimi globalnimi silami je porušeno. ZDA želijo ohraniti strateški položaj, Rusija globalni vpliv, Kitajska zahteva globalno enakovrednost, EU pa bi rada postala geopolitični akter. In vsi, tudi drugi, vidijo v militarizaciji najboljšo pot do rešitve.

Globalni izdatki za oboroževanje se zato povečujejo že dobro desetletje. Leta 2025 so dosegli 2980 milijard dolarjev, 2,5 odstotka globalnega BDP. Najhitreje rastejo v Evropi in Aziji, tri največje vojaške proračune, dobro polovico vseh izdatkov, imajo ZDA, Kitajska in Rusija, evropske članice Nata so lani porabile 559 milijard. Toda v osemdesetih letih je med ZDA in SZ zaživelo več sporazumov o omejevanju oboroževanja (SALT I in II, ABM, START I in II …). Prevladalo je spoznanje, da jedrska tekma in vojna nimata zmagovalca, da strateška stabilnost koristi vsem. Toda ZDA so notranji razpad SZ po letu 1990 doživele kot lastno zmago in dokončno ustoličenje svojega neoliberalnega projekta. Po letu 2000 so se sporazumi o nadzoru orožja začeli razdirati, zastoj diplomatskih rešitev je skoraj popoln. Začarani krog nezaupanja terja večje oboroževanje, več orožja vodi v nove grožnje in vojne in vice versa. Vsi proti vsem: Nato proti Rusiji, ZDA proti Kitajski, Rusija proti Zahodu in Kitajska proti ameriškemu unilateralizmu … Demilitarizacija je danes izgubljena stvar.

EU je dejansko njen edini zgodovinski projekt. Povezala je nekdanje velike politične in vojaške tekmece, vojna med članicami EU je danes praktično nepredstavljiva. Toda EU ni niti politična niti fiskalna entiteta, zato tudi nima klasične vojske, z oboroženimi članicami je vpeta v Nato. EU je zgrajena na formuli, da njena moč izhaja iz moči članic. Če želi postati geopolitični akter z večjo lastno vojsko, mora krepiti evropski proračun. Toda fiskalna unija v nasprotju z monetarno zahteva politično unijo in tu se zgodba z EU in avtonomno vojsko konča. EU se hitreje birokratizira, kot demokratizira, sedaj tudi militarizira namesto liberalizira. Spomladi 2026 je polovica Evropejcev izrazila zaupanje v EU, največjo težavo vidijo v šibki legitimnosti njenih institucij. EU je desetletja gradila na enotnem trgu, državi blaginje in pravni državi, danes pa bi to rada nadomestila z oboroževanjem in skupno obrambno politiko. To podpira 81 odstotkov Evropejcev, toda hkrati navzven nasprotujejo večjemu proračunu EU, doma pa vojaškim izdatkom na račun socialne države. Nemčija je dober primer tega protislovja.

Militarizacija je torej leseno železo EU, demilitarizacija brez globalnega sporazuma G 4 (ZDA, Kitajske, Rusije in EU) ne more uspeti. EU potrebuje tudi novo politično pogodbo, ki bi tesneje povezala njene institucije s strateško vojaško avtonomijo. Evropske vojske brez socialne države ni, skupne obrambne industrije brez demokratičnega ustroja EU pa tudi ne. Oboroževanje EU je tvegan projekt. Odpira poti desnega političnega suverenizma in ekonomskega nacionalizma. Orožarska industrija zahteva trg in lahko vodi do vojaškega spopada članic. EU ne potrebuje ruskega napada, sama sebi je največji sovražnik. Zato jo militarizacija bolj ogroža, kot rešuje. Nova vojna za stari mir bo sesula EU.