Intervju / »Sem le orožje, ki ga uporabljajo zoper Natašo«

Prometna nesreča, v katero je bila vpletena predsednica države Nataša Pirc Musar, je spremenila vse. To, da predsednica in njena prijateljica Viktorija Krivolucka na zadnjem sedežu kombija nista bili pripeti in da sta bili obe v nesreči tudi poškodovani, je le manjši del zgodbe. Govorice, špekulacije in ugibanja o tem, kaj naj bi se dogajalo, so iz družbenih omrežij preskočili v klasične medije, vse skupaj pa je začelo spominjati na politični pogrom.

Na koncu se je celotna os kritike ustavila pri Viktoriji Krivolucki. Njen izvorni greh je bil, da je Rusinja. In Rusinje so seveda sumljive. Ko se je k razpravi o njeni narodnosti priključilo še razkritje novinarjev Dnevnika in avstrijske APA, češ da je nekdanji namestnik direktorja takratne Varnostno-informativne službe Roman Jeglič – v času odmiranja socializma je bil tudi vodja ljubljanskih kriminalistov – nekoč živel v Krasnojarsku, in to na istem naslovu kot Viktorija Krivolucka, pa je vse skupaj dobilo še dodatni pospešek. Viktorija Krivolucka je postala vohunka, predsednica Nataša Pirc Musar pa izdajalka domovine, ki bi ji morala vlada omejiti dostop do zaupnih dokumentov in gradiv.

Pravijo, da v politiki ni naključij, to morda drži, a naključja se dogajajo povsod, vsakemu izmed nas.

Zgodba je res neverjetna. Najboljša prijateljica predsednice države je bila pred desetletji partnerica Romana Jegliča, človeka, ki se je leta 1988 formalno podpisal pod dokument, ki je pripeljal do aretacije Janeza Janše, a hkrati je po demokratičnih spremembah postal namestnik direktorja nove demokratične obveščevalne službe – nato pa zaradi ovadb v Sloveniji odšel v Rusijo. Preveč podatkov, da se ne bi zdelo, da je vse narobe.

A četudi bi vse držalo, to avtomatsko ne pomeni, da je Viktorija Krivolucka vohunka, da je podtaknjenka in da bo morala morda Nataša Pirc Musar zaradi nje odstopiti. Za zdaj namreč ni javno objavljenega dokaza, da bi Viktorija Krivolucka kadarkoli delala za katero od obveščevalnih služb.

Lahko pa vse skupaj zapišemo še drugače. Anže Logar in Janez Janša sta se na uradnih obiskih srečevala s Petrom Szijjártóm, nekdanjim zunanjim ministrom Madžarske. Danes proti Szijjártu poteka uradna preiskava, ker naj bi med sestanki EU komuniciral z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom in mu skorajda v živo posredoval vsebino pogovorov. Je Logar vse to vedel? Je to vedel tudi Janša? Zakaj nista ničesar storila? Sta tudi onadva del ruske zarote? Seveda nista, ampak, saj veste, kjer je dim, je morda tudi ogenj.

Viktorija Krivolucka je spregovorila za Mladino. V intervjuju pojasnjuje svojo življenjsko zgodbo, njeno prijateljstvo s predsednico Natašo Pirc Musar in ostro zanika, da bi bila kakorkoli in kadarkoli povezana z obveščevalno dejavnostjo. Med pogovorom se je večkrat ustavila, zelo je prizadeta in ne ve, kako naj se ubrani pred špekulacijami in obtožbami.

Zgodilo se mi je to, kar se velikokrat zgodi mladim puncam. Roman Jeglič, človek, kakršen je on, človek, ki je bil očitno profesionalno izurjen, zna ljudem prati možgane, še posebno, če so to mlada dekleta.

Rodili ste se v mestu Krasnojarsk, ki leži daleč za Uralom, sredi Sibirije. Stari ste ravno prav, da se spomnite Sovjetske zveze in njenega sistema, pa tudi tega, kar je sledilo. Ko ste bili stari okoli 20 let, je Rusija zašla v gospodarske težave. Kakšno je bilo takrat življenje v Rusiji?

Res ni bilo enostavno. Veliko je bilo kriminala, trgovine so bile prazne, zelo težko si prišel do službe. Takrat sem bila mlado dekle in zelo sem morala biti previdna, kaj delam, s kom se družim, a smo preživeli. Še zdaj me mama včasih vpraša, kako smo sploh zmogli, a je nekako šlo.

Takrat ste študirali ekonomijo.

Res je, na fakulteto sem se vpisala leta 1995. Ob delu sem diplomirala leta 2000. Večino časa med študijem sem delala, saj denarja ni bilo ravno na pretek. Leta 1994 sem se v Krasnojarsku zaposlila v trgovini, v kateri je bilo veliko slovenskih proizvodov, lahko si kupil gospodinjske aparate Gorenje ali stvari, ki so jih delali v Iskri, pa še veliko drugih slovenskih izdelkov. In tam sem začela delati kot prodajalka.

V tistem času ste spoznali Romana Jegliča.

On je delal v tej trgovini kot nekakšen nadzornik. Morda sem bila res mlada in naivna, Jeglič je bil bistveno starejši od mene, a postala sva par. Pač, sanje mlade punce, kaj naj rečem … Nekaj časa sva bila skupaj, on je imel službeno stanovanje, ko se je posel tega podjetja s Slovenijo prekinil, pa se je preselil v naše družinsko stanovanje, v katerem sem živela z mamo. Ni imel kje živeti, in seveda sem mu rekla, da se lahko preseli v naše štirisobno stanovanje. In potem je nekaj časa bival pri naju z mamo.

Kaj ste vedeli o njem? Gotovo to, da je Slovenec, ampak ali ste vedeli, da je delal za obveščevalno službo, da je bil policist, da se je v Sloveniji zapletel v posle, povezane s piramidnimi shemami in izkoriščanjem naivnih vlagateljev?

Ne, nič od tega. Seveda sem ga spraševala, kaj je počel, pa mi je enkrat rekel, da je bil šef ljubljanske policije. In tu sva končala. O njegovi službi v obveščevalni službi se mi takrat ni niti sanjalo. Naj skrajšam to dolgo zgodbo – zgodilo se mi je to, kar se velikokrat zgodi mladim puncam. Človek, kakršen je on, človek, ki je bil očitno profesionalno izurjen, zna ljudem prati možgane, še posebno, če so to mlada dekleta. Preden sva bila skupaj, sem bila družabna, mladi smo bili, veliko smo se družili, zabavali smo se, hodili smo naokoli, nato se je moje življenje drastično spremenilo. Ostala sem sama, odrezal me je od mojega socialnega kroga, ampak tega takrat nisem bila sposobna prepoznati. Za nazaj je vedno lahko biti pameten ...

Naj jasno povem, nisem delala in ne delam ne za ruske obveščevalne službe, ne za slovenske, ne za katerekoli druge tuje obveščevalne službe.

Potem ste vendarle odšli v Slovenijo.

Ne takoj. Po nekaj letih se je pokazala možnost, da bi se začasno preselila v Slovenijo, on pa je ostal v Rusiji. Takrat se je tudi odselil iz našega stanovanja, še kar nekaj časa pa sva komunicirala. Ampak jaz z njim nisem hotela imeti nič več.

Zakaj ravno Slovenija?

Med delom v tej trgovini sem spoznala veliko ljudi. Prej niti nisem vedela, da Slovenija obstaja, kakšna država je to, kako v njej delujejo stvari, kakšno zgodovino ima. Poklicali so me predstavniki podjetja Svea, da v Zagorju potrebujejo človeka, ki bi jim pomagal pri vstopu na ruski trg. Šlo je za podjetje, ki je prodajalo kuhinje. Ponudili so mi službo in nekaj časa sem skrbela za poslovne povezave med Zasavjem in Rusijo. Kupci so v Rusiji naročili kuhinjo, tam je imela Svea razstavni salon, jaz pa sem bila odgovorna, da je bilo njihovo naročilo sprejeto, obdelano in izvedeno. V tistem času sem nekajkrat prepotovala pot med Moskvo in Ljubljano. Spomnim se, da je bilo nekaj težav z dobavnimi roki, jaz pa sem jih na obeh straneh reševala. Vse to je nekako dobro delovalo, dokler se ni zgodila nesreča.

Mislite prometno nesrečo leta 2007, ki ste jo zakrivili in v kateri je umrl motorist?

Ja, ta nesreča je usoden dogodek v mojem življenju, obžalovala ga bom vse življenje. Zelo žal mi je, da je do nje prišlo, vse skupaj je bilo zelo grozno in s to krivdo bom morala živeti do konca svojih dni. Na sodišču sem bila spoznana za krivo, potem sem bila tudi v zaporu in v nekem trenutku, ko je proces sicer še potekal, me je sodnica vprašala, kako to, da nisem pobegnila v Rusijo, saj sem imela to možnost, ker sem bila takrat začasno na prostosti. Če bi storila kaj takega, ne bi bilo prav, želela sem si, da se ta zgodba konča na sodišču, da se nesrečni dogodek nekako zapre. Tega težkega obdobja pa mi ne bi uspelo preživeti brez Nataše (predsednice Nataša Pirc Musar, op. a.), ogromno mi je pomagala.

Ste jo spoznali v času sodnega procesa?

Ni bila moja odvetnica ali kaj podobnega. Od preiskovalnega zapora do končne razsodbe je minilo nekaj let, vmes sem bila na prostosti, očitno so prepoznali, da nisem begosumna, ampak v tistem času sem izgubila delovno dovoljenje, izgubila sem tudi dovoljenje za bivanje, zato so me poslali v postojnski Center za tujce. Ko so tam spoznali, da ne delam težav in da nameravam ostati v Sloveniji, so mi dali dovoljenje, s katerim sem se lahko gibala po Sloveniji, vsake toliko časa pa sem se morala zglasiti v Postojni. Bil je to težek čas, znašla sem se v veliki psihični stiski, saj sem izgubila praktično vse … V poskusu, da bi vendarle nekako sestavila svoje življenje, sem začela igrati bowling, tako sem se želela vrniti v družbo.

Igrali ste ga že prej v Rusiji, v Krasnojarsku ste bili podpredsednica mestne zveze za bowling.

Res je. V Sloveniji sem najprej igrala v Litiji, potem pa mi je neka Ukrajinka rekla, naj pridem v Ljubljano, v klub Triglav, ker je bilo tam več igralk. Takrat sem se začela učiti tudi slovenskega jezika in na bowlingu spoznala Natašo. Nataša je seveda opazila, da z menoj ni vse v redu, da sem v veliki stiski. Ko sem ji povedala vso svojo zgodbo, mi je rekla, da mi bo pomagala. In res mi je.

Kako, na kakšen način? Tako, da vam je pomagala najti službo?

Najprej me je psihično podprla in mi celo posojala denar za hrano, saj sem bila dobesedno brez vsega. Stala mi je ob strani, poslušala me je, pomagala mi je pri vsem, od najpreprostejših nasvetov, kako naj se prebijem skozi krizo, kako naj nadaljujem svoje življenje, do pravnih vprašanj, kako naj si uredim status tujca. Najprej mi je pomagala Nataša, potem pa še njen mož.

Kaj se je zgodilo z Romanom Jegličem?

Naj najprej povem, da mi je kljub najini težki zvezi in razhodu finančno pomagal tudi Roman. To je bilo do leta 2010. Po tem pa res ne vem, kaj se je dogajalo z njim, nekaj let je še prihajal v Slovenijo, takrat je še poskušal priti v stik z mano. Ko pa sem ga zavrnila, mi je še kar nekaj časa pošiljal tudi številne SMSe. A tudi to se je nehalo. Romana Jegliča nisem videla od leta 2010, ne vem, kje je zdaj, vem le, da do leta 2010 še ni imel ruskega državljanstva. Kako je zdaj, ne vem. Naj se vrnem k prejšnjemu vprašanju. Rada bi še povedala, da takrat, ko sem prišla iz zapora, nekaj časa nisem mogla delati, ker nisem imela delovnega dovoljenja, potem pa sem delala pri Nataši in njenem možu. Prek njunega podjetja sem pogodbeno delala v gospodinjski službi v enem izmed ljubljanskih hotelov, še prej sem delala v neki pralnici, to je bilo res težko, fizično delo. Ko sem končno dobila osebno delovno dovoljenje, pa sem najprej delala v nekem podjetju, ki izdeluje dvigala in jih je želelo prodajati tudi v Rusiji. Ruski partnerji so prihajali v Slovenijo in gledali, kakšno proizvodnjo imamo.

V resnici sta se s predsednico tako povezali, da že od leta 2012 živite v njenem stanovanju.

Nataši in Alešu se je takrat ponudila priložnost kupiti stanovanje za Bežigradom. Iskala sta dolgoročnega najemnika in mi ponudila, da začnem plačevati najemnino takoj, ko bom to finančno sposobna. Stroške stanovanja sem plačevala ves čas, najemnino pa v skladu z dolgoročno pogodbo od leta 2015 pravni osebi Ruska dača, ki je takrat postala lastnica stanovanja.

Kaj pravzaprav delate? To podjetje se je nekoč ukvarjalo tudi z organiziranjem turističnih popotovanj, tudi tistih v Rusijo.

Zdaj sem zaposlena kot računovodja pri Zvezi svobodnih sindikatov. Pri Ruski dači pa sem še vedno prokuristka. Naše sodelovanje se je začelo najprej v bowling klubu Feniks, potem pa v podjetju NET PRO SHOP, kjer prodajamo opremo za bowling. Ta hobi imam zelo rada. Med drugim vrtam luknje v krogle za profesionalne tekmovalce, vsaka roka namreč potrebuje svoje krogle. Samo dve ženski sva v Evropi usposobljeni za to delo. A zdaj tega nekaj časa ne bom mogla početi zaradi poškodbe, ki sem jo dobila v prometni nesreči v predoru Kastelec. Zlomila sem si nadlaket, zdravniki so s ploščicami poravnali kosti, a od nesreče je minilo premalo časa, da bi lahko poškodovano roko res dobro uporabljala.

Kako to, da ste postali slovenska državljanka?

Bowling zveza Slovenije je potrebovala žensko – jaz sem v tem športu dobra –, da bi lahko Slovenija tekmovala na mednarodnih tekmovanjih. Vložila sem prošnjo, zbrala vse svoje uspehe, priložila papirje in tako postala slovenska državljanka. Ne nazadnje sem za Slovenijo na različnih mednarodnih tekmovanjih osvojila pet medalj na Mediteranskem prvenstvu v bowlingu, kjer tekmuje 16 držav, Slovenijo sem dvakrat zastopala tudi na evropskem prvenstvu.

Lahko stokrat rečem, da nisem to, kar pravijo, da sem, pa mi nekateri ne bodo nikoli verjeli. kot da bi bila že vnaprej kriva, četudi o moji krivdi ni nikakršnih dokazov. in jih tudi res ni.

So vas takrat varnostno pregledali?

Sova je javno potrdila, da so me preverili in da niso zaznali nobenih posebnosti. Sama s tem preverjanjem seveda ne morem biti seznanjena, ker drugače to ne bi imelo smisla. So pa očitno presodili, da sem primerna za to, da postanem državljanka Slovenije. Za kar sem državi izredno hvaležna.

Veliko ste potovali po Rusiji, sami, pa tudi s predsednico in prijatelji. Ste imeli na mejah kakšne težave?

Ne, nikoli. Tudi tistega decembra 2021, ko smo v novoletnem času z Natašo in drugimi obiskali moj Krasnojarsk, ne. Kot vem, po začetku vojne v Ukrajini predsednica Rusije ni več obiskala, jaz pa sem bila zadnjič doma leta 2024. Seveda pa ohranjam stik s prijatelji, s sošolci in z družino. Danes je to drugačna Rusija, kot je bila pred vojno. V Krasnojarsku se sicer pozna malo manj kot v Moskvi in drugih krajih. V trgovinah ni zahodnih izdelkov, je pa več kitajskih. Na fronto odhajajo mladi fantje, res je tudi, da se jih veliko ne vrne domov, veliko je invalidov. Rusi te vojne do pred kratkim niso močno čutili, zdaj, ko Ukrajina napada rusko ozemlje z droni, pa je drugače. Vojna je res grozna stvar.

V času, ko ste delali za odvetniško pisarno Pirc Musar, se je vaše ime pojavilo na seznamu veleposlaništva, kjer so bili navedeni ljudje, ki lahko zastopajo ruske podjetnike v Sloveniji.

Rusko veleposlaništvo je takrat pozvalo nekaj odvetniških pisarn v Sloveniji, naj se javijo, če želijo biti na njihovem seznamu odvetnikov. Odvetniška pisarna se je prijavila in ja, spomnim se tega seznama, prav slabe volje sem bila zaradi tega. Motilo me je, da je bila objavljena moja telefonska številka in zraven napis »nonstop«, češ da sem kot kontaktna oseba odvetniške družbe dosegljiva 24 ur na dan. Pisarna pa je dala moje ime kot kontakt, ker govorim rusko.

A poklical nas nikoli ni nihče. Na rusko ambasado grem le takrat, ko moram podaljšati kakšen uradni dokument, na primer potni list. Drugih stikov z veleposlaništvom in njegovimi uslužbenci nimam.

Gospa Krivolucka, ste imeli kadarkoli stike z ruskimi obveščevalci?

Ne, nikoli, niti jaz niti kdorkoli iz moje družine. Takšnih ljudi ne poznam.

Ste delali ali delate za obveščevalno službo?

Naj jasno povem, nisem delala in ne delam ne za ruske obveščevalne službe, ne za slovenske, ne za katerekoli druge tuje obveščevalne službe.

Ste se udeleževali posebnih usposabljanj ali tečajev na temo obveščevalnih dejavnosti?

Ne, seveda ne. In res ne vem, zakaj se v Sloveniji pojavljajo takšna ugibanja.

Ali o prijateljstvu s predsednico govorite z drugimi ljudmi?

Ne, o njej se pogovarjamo samo v zelo ozkem krogu skupnih prijateljev, pa še to se pogovarjamo o osebnih stvareh, ne o politiki. Ničesar ne vem o tajnih dokumentih, ničesar ne vem o depešah, o političnih strategijah. Nataša je glede teh stvari izredno skrbna, loči prijateljstvo od službe.

Ste kdaj v času, ko je predsednica, posredovali med ruskimi državljani in Natašo Pirc Musar? Ste ji kdaj posredovali kakšno prošnjo ali sporočilo iz Rusije?

Seveda ne in nikoli me nihče ni kontaktiral.

Ali vas je zaradi vaših povezav z Rusijo in bližine predsednici, torej v zadnjih letih, kadarkoli preverjala ali zaslišala katera od slovenskih varnostnih služb?

Ne vem, ali so me preverjali, zaslišal me ni nihče, je pa situacija jasna, nisem vpletena v nič.

Ničesar ne vem o tajnih dokumentih, ničesar ne vem o depešah, o političnih strategijah. Nataša je glede teh stvari izredno skrbna, loči prijateljstvo od službe.

Kako pa potem odgovarjate na očitke in ugibanja, ki se pojavljajo v slovenskih medijih in na družbenih omrežjih? Prebiramo lahko, da ste varnostno tveganje, da delate za rusko obveščevalno službo, da je zaradi vas treba zamenjati predsednico.

Tega, kar se dogaja, ne znam opisati. Vsak dan je huje, včasih se mi zdi, da gre za moraste sanje, tako hudo je. Niti ne vem, kako naj to ustavim. Lahko stokrat rečem, da nisem to, kar pravijo, da sem, pa mi nekateri ne bodo nikoli verjeli. Kot da bi bila že vnaprej kriva, četudi o moji krivdi

ni nikakršnih dokazov. In jih tudi res ni.

Rekli ste, da ste žalostni.

Seveda sem žalostna, tudi jočem kdaj, vsi ti občutki … kot da bi se ponavljali temni časi ob prvi prometni nesreči, vse te stvari podoživljam znova in znova, a mediji in nekateri ljudje ne nehajo, ne boste verjeli, kaj vse pišejo o meni. Ampak veste, kaj je najhujše?

Povejte.

Nisem jaz glavna tarča, sem le orožje, ki ga uporabljajo zoper Natašo. Vseeno jim je, kaj delajo navadnemu človeku, vseeno jim je za navadne ljudi. Moj greh je, da sem njena prijateljica. Čisto običajen človek sem in name so se spravili brez kakršnihkoli dokazov, brez prič, brez dokumentov, zanima jih samo to, kako škoditi Nataši. Razumem, kakšne cilje imajo, a to, da pri tem uporabijo kakršnakoli sredstva, ki jim pač padejo na misel – vse to je res grozno.

Predsednica je zapisala, da ste njena najboljša prijateljica.

Ja, res je tako zapisala, in tudi ona je moja. Te žalostne zgodbe nas velikokrat zbližajo. Vsakemu človeku želim, da ima takšno prijateljico, kot je ona. Zelo jo cenim, naj ponovim, res mi je žal, da so prek mene začeli obračunavati z njo, in ne vem, kako se bo vse skupaj končalo.

In glede obtožb o vohunjenju?

Naj ponovim, vse to je ena velika izmišljotina. Po tem, kar je povedala Sova, bi bilo to, da se opravičijo, najmanj, kar bi nekateri ljudje in mediji lahko naredili. Ampak nisem naivna in tega ne pričakujem. Bi bilo pa še kako prav.