Hrvaška / Heni Erceg: Sovražnik ljudstva

Zgodba gre takole: doktor Thomas Stockmann, zaposlen v toplicah, od katerih živi vse mestece, odkrije, da je voda v priljubljenem turističnem kopališču onesnažena, toda ko poskuša posvariti pred nevarnostjo, trči ob zid prikrivanja v imenu javnega interesa in zasebnega kapitala oziroma ob oblast in meščane, ki se nazadnje sami dvignejo proti »sovražniku ljudstva«. Območje nekdanje vojašnice je postalo turistični kompleks Rajske terase, vir onesnaženja pa je več tisoč ton strupenih odpadkov, ki so jih pod nadzorom vojske zakopali pod kompleksom. Doktor ugotovi, da so za »tajno« zakopavanje strupenih odpadkov vedeli prav vsi, tudi njegov brat, župan mesta.

Medtem ko je Viktor Ivančić za režiserja Ivico Buljana pripravljal priredbo Ibsenove drame Sovražnik ljudstva – premiera je bila februarja letos v Ljubljani –, je drama ušla iz gledališča in se dobesedno udejanjila. Europol je poskrbel, da se je razkrilo dogajanje, enako tistemu v predstavi, z enakimi dramskimi motivi in posledicami, le kraj dogajanja je bila Hrvaška, kjer so polovili del mafije, ki je »poskrbela za« odpadke iz Hrvaške, pa tudi iz Slovenije, Italije, Nemčije in s tem neizmerno bogatela. Občinstvo je najprej mislilo, da je to zgolj ena od milijona afer, pri katerih mafiji dober posel omogoča ta ali oni izmed krakov hadezejevske oblasti, ni se vedelo, da so meščani Gospića, mesteca v Liki, že leta pisarili pristojnim ustanovam in jih opozarjali na nenavadno dogajanje, nočno hrumenje ogromnih tovornjakov, ki so na območje nekdanjega kmetijskega kombinata – enega od številnih propadlih v državi – izkrcavali tone in tone ogromnih vreč. V njih je bilo, kot se je izkazalo, v vseh teh letih iztovorjenih kar 37 tisoč ton nevarnih odpadkov, od medicinskih do aluminija, od železa do živega srebra, nekaj jih je ostalo na površju, večina pa je zakopana globoko v tleh. Tleh, na katerih v tem pozabljenem razseljenem hrvaškem mestecu živi samo 12 tisoč ljudi, ki se ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo, Lika pa je tudi območje zavarovanih narodnih parkov in rek, iz katerih se z vodo oskrbujejo zaledje Zadra in nekateri otoki v severnem Jadranu.

Ko je nemara največji škandal te vlade končno izbruhnil in se je izkazalo, da v Gospiću poteka ekocid, da so spojine, nevarne za zdravje prebivalcev, že prodrle globoko v zemljo, da voda že dolgo ni več primerna za pitje ne v Liki ne v krajih, ki se z njo oskrbujejo s tega območja, smo dobili zgodbo, ki o Hrvaški pove vse. Prazne, uničene tovarniške hale nekdanjega kmetijskega velikana, kakršnih je po Hrvaški na tisoče, so razprodali v zadnjih 30 letih med tako imenovanim prehodom, ki nikoli ni pomenil gospodarskega napredka, ampak zgolj divje prisvajanje prostorskih virov, podobno kot je celotna obala postala eldorado za nezakonito mešetarjenje z najlepšimi koščki narave in priobalnega območja in razprodajo teh »jezdecem kapitalipse« – kot jih Ivančić imenuje v priredbi Sovražnika ljudstva.

Za mafijo so poleg nepremičninskih poslov – to je dobro znano iz Neaplja in od tamkajšnje kamore – odpadki tisto pravo rudno bogastvo, še posebej, če se najde od vseh pozabljen kraj, pa čeprav le poldrugo uro oddaljen od Zagreba, kakršen je Gospić, kamor ni težko, ne da bi te kdo oviral, nakopičiti kar 17 tisoč tovornjakov nevarnih odpadkov. V mali državi za veliki kriminal je prav Lika, od koder so se ljudje izselili, najprimernejša za tako imenovane developerje, da se, seveda ob pomoči krimogene hobotnice HDZ, lotijo gradnje ogromnega podatkovnega središča za strežnike, izkopavanja litija, ureditve megafarme piščancev za nekega ukrajinskega pridaniča, odlaganja evropskih odpadkov.

Tako smo dobili scenarij neapeljske kamore – domači in tuji mafiji je usluge delala hadezejevska oblast od predsednika županije in župana do glavnega državnega inšpektorja, ki so ga mastno podkupovali, da je svoje inšpektorje odvračal od razkritja ekološke bombe in obnavljal dovoljenje za odlaganje smrtonosnih odpadkov. Malignost te zgodbe, ki jo je zasnovala sama država, katere voditelji zdaj nimajo pojma, kako bodo sanirali ta orjaški kompleks strupenih odpadkov, je strašljiva prispodoba partijskega klientelizma, zažrtega v vse institucije in pore države od bolnišnic in gledališč do gozdov, vode, obale. In do Gospića, kjer mirno leži kar 37 tisoč ton plastike, industrijskih in medicinskih odpadkov, strupenih kovin, ki leta in leta zastrupljajo liške reke in zrak. In ljudi.

Primer Gospića je zgodba o državi, ki to ni, o uničenih zemljiščih, zalivih, gozdovih in rekah in o vodji te uničevalne parade podlosti, hrvaškem premieru, ki je te dni, potem ko je bilo potrjeno, da je celotno območje zastrupljeno, vzvišeno in brezčutno dejal, da primer, ki dokazuje večletne povezave med mafijo in njegovo vlado, ni politična tema oziroma da sploh ni tema, za povzročitev vsesplošnega vznemirjenja v Gospiću pa obtožil opozicijo, medije in njihovo »histeriziranje«. Seveda so vsi našteti tudi izdajalci, ki ne ljubijo Hrvaške. On, Andrej Plenković, res ni histeričen, je samo otopel, banalen, vendar nevaren zlikovec, za katerega jebeno stranko, o tem ni dvoma, bo spet glasovala večina Hrvatov, Ličani še posebej.

Zato je Hrvaška vse od ustanovitve pravzaprav lastnina toksične partije, smetnjak, ki ga že desetletja neomajno vodi resnični sovražnik ljudstva. Vsak Stockmann pa je zgolj histerični izdajalec.