V središču / Dvorjenje delavcem

Lokalna skupina Alternative za Nemčijo iz Werneuchna je junija pripravila pogovore z volivci v senci modrih šotorskih kril, pod katerimi se je našel prostor za približno sto ljudi. Postregli so jim z brezplačnim pivom in pečenicami.

Govoril je René Springer, zvezni poslanec in predsednik brandenburške Alternative za Nemčijo. Zbrane je spomnil na delavsko vstajo junija pred 73 leti v takratni Vzhodni Nemčiji. »Uprli so se, ker bi morali delati več za enako plačilo,« je zaklical. »Vam zveni znano?« Občinstvo je odobravajoče zatulilo. Leta 1953 je vlada Nemške demokratične republike zaostrila delovne predpise, na primer v državni gradbeni panogi – sedanja vlada sedanje Nemčije niti ne razmišlja o tem. Gradbeništvo ni v državnih rokah in kancler Friedrich Merz nikakor ne more predpisovati cen in višine plač. Springerja to ne zanima pretirano. »Nadaljujemo tradicijo tistih, ki so demonstrirali leta 1953,« je nadaljeval, poslušalci pa so mu zaploskali.

Predlogi AfD na socialnopolitičnem področju se od podobnih predlogov drugih strank razlikujejo po tem, da bi AfD pravice najraje zagotavljala le Nemcem.

Politiki iz Alternative za Nemčijo naj bi bili nasledniki zaposlenih, ki so leta 1953 šli na ulice zaradi boljših plač in delovnih razmer in so jih nato razgnali ruski tanki? In to ravno AfD, ki se je nekoč predstavljala kot stranka profesorjev ekonomije in je nasprotovala evru, sovoditelju Levice Luigiju Pantisanu pa očita, da je na čelu stranke, neoliberalne od nog do glave?

Alternativa za Nemčijo se zadnje čase predstavlja kot zagovornica tako imenovanih malih ljudi, ki zase trdijo, da so pridni in pošteni – in so nekoč najpogosteje volili Socialdemokratsko stranko Nemčije. AfD, ki jo je ustavno sodišče deloma razvrstilo med skrajno desne

elemente in katere ekonomski program je naravnan tako, da bo kvečjemu skrčil blaginjo in uničil delovna mesta, se razglaša za novo nacionalno in socialno delavsko stranko.

Na deželnih volitvah septembra letos se bo pokazalo, ali bo njena usmeritev obrodila sadove. V Saški - Anhaltu bi glede na raziskave javnega mnenja lahko dosegla absolutno večino. »Na prejšnjih volitvah je pridobila veliko podpore med delavci in v tej skupini je vedno z naskokom najmočnejša stranka,« je povedal Roland Abold, direktor inštituta za raziskovanje javnega mnenja Infratest Dimap. »V Saški - Anhaltu, kjer trenutno glede na raziskave javnega mnenja vodi z več kot 40-odstotno podporo, je pričakovati nadaljevanje tega trenda.« Raziskovalci javnega mnenja imajo težave z opredelitvijo, kdo je delavec. Kot to razumemo na splošno, med delavce sodijo tisti, ki opravljajo pretežno fizično delo v industriji ali obrti. V raziskavah javnega mnenja se ni mogoče opreti na nič drugega kot na tisto, kar navedejo vprašani.

Že na vsedržavnih volitvah in deželnih volitvah v Baden-Württembergu in Porenju - Pfalški so skoraj štiri desetine delavcev svoj glas namenile Alternativi za Nemčijo. Socialdemokrate, ki tradicionalno veljajo za stranko delavcev, je na zveznih volitvah podprlo le 12 odstotkov predstavnikov te skupine. »Socialdemokrati z delavci nimajo več nič skupnega, zdaj delavci podpirajo nas,« je neposredno po aprilskih volitvah v deželni parlament dejal Bernd Baumann, vodja poslanske skupine Alternative za Nemčijo v zveznem parlamentu.

Je ta stranka res postala stranka delavcev?

Baumann ima v svoji pisarni v največji zgradbi nemškega parlamenta, hiši Jakoba Kaiserja, na steni obešen plakat, na katerem sta filozof Karl Popper in ekonomist Friedrich August von Hayek, ki veljata za ikoni neoliberalizma. Bila sta zagovornika odprte družbe, v kateri posameznikove svoboščine prevladajo nad potrebami množice, razreda oziroma rase. Baumann se dobro znajde v tem idejnem svetu. Pred štirimi desetletji je na Porurski univerzi v Bochumu, nekdanji trdnjavi neoliberalne ekonomije, doktoriral z delom o odprti družbi in njenem odnosu do trga in države. V AfD se je včlanil, ko je ta še nasprotovala reševalnim svežnjem za evro.

Alternativa za Nemčijo se je tako kot druge desnopopulistične stranke v Evropi pri vprašanju prerazporeditve bogastva v zadnjih letih pomaknila opazno levo.

Resno misli z besedami, da je ta stranka medtem postala stranka delavcev? »Seveda. Kdor dvomi o tem, očitno predpostavlja, da so delavci na splošno levo usmerjeni,« je odgovoril. »To so ljudje, ki vsak dan delajo, želijo red, varnost in delujoče državne strukture.« Pred kratkim je obiskal Japonsko. »Tam vse deluje, in to brez množičnega priseljevanja. Živijo v skladu s svojo identiteto in slavijo svojo skupnostno zavest ter močno povezanost,« je povedal. Baumannova vzornika Popper in Hayek bi temu najverjetneje ugovarjala. Identiteta, skupnostna zavest in povezanost bi z njunega vidika, saj sta bila goreča zagovornika individualizma, zvenele preveč kolektivistično. Ekonomist Hayek bi verjetno še opozoril, da so temelji japonskega gospodarstva čedalje bolj trhli, saj se tamkajšnje prebivalstvo stara še hitreje kot evropsko.

Baumann svoje volivce ocenjuje nekako tako: večini delavcev naj bi bila prebujenstvo in raznolikost tuja, prav tako predstava o odprtih mejah. Zato so se po njegovem mnenju stranke, kot je socialdemokratska, odtujile od svoje tradicionalne volilne baze. »Njihova šibkost je naša moč.« Baumannu se ne zdi protislovno, da delavci naklonjenost izkazujejo ravno stranki, kot je AfD, ki želi znižati davke za podjetja, odpraviti davek na premoženje in dediščino ter proračun uravnotežiti tudi z varčevanjem pri socialnih izdatkih. »Ljudje nas volijo iz sociokulturnih razlogov, ne toliko socialnoekonomskih.« Oziroma z drugimi besedami, meni, da se zdi njihovim volivcem še posebej pomembno, da stranka želi omejiti priseljevanje, manj pomembno pa, ali bodo imeli v denarnici več denarja. »Stare stranke skušajo delavce vnovič pridobiti z višjimi socialnimi transferji in drugimi ugodnostmi, vendar to ne deluje.« Politologi Baumannu deloma pritrjujejo. Raziskava Inštituta za ekonomske in družbene vede fundacije Hansa Böcklerja, ki je blizu sindikatom, je razkrila, da delavci AfD ne volijo kljub protipriseljenskemu programu, temveč ravno zaradi njega. Poleg tega so tudi skrajno sumničavi do državnih in socialnih institucij.

Alternativa za Nemčijo si želi te ljudi pridobiti na svojo stran, predvsem s socialnopolitičnimi obljubami, ki se pravzaprav ne razlikujejo veliko od obljub socialdemokratov in Levice, kot je mogoče prebrati v strankinem volilnem programu za lanske zvezne volitve.

Tako se na dolgo in široko zavzema za minimalno plačo, s katero naj bi se okrepil šibak položaj prejemnikov nizkih plač in bi se krotili interesi delodajalcev. Tudi nekateri drugi socialnopolitični predlogi zvenijo razmeroma levo. Zaposlitev prek agencije naj bi se po šestih mesecih izenačila z zaposlitvijo za nedoločen čas, pogodbe za določen čas pa bi bilo dovoljeno podaljšati le enkrat.

Obljube v zvezi z zakonsko predpisanim pokojninskim zavarovanjem so še velikopoteznejše. Dolgoročno naj bi pokojnina znašala 70 odstotkov neto plače iz obdobja pred upokojitvijo. To bi izvedli tako, da bi v prihodnje v pokojninsko blagajno vplačevali tudi javni uslužbenci in politiki. Nekaj podobnega predlagajo socialdemokrati, Zeleni in Levica, vendar s pomembno razliko: tako želijo zagotoviti sedanjo raven pokojnin, ne zvišanja.

Pokojninski predlog AfD bi bilo verjetno zelo težko financirati. Po izračunih strokovnjakov z različnih raziskovalnih inštitutov bi se s tem ukrepom nabralo do 170 milijard evrov dodatnih stroškov na leto. Te luknje ne bi mogli zapolniti niti številni dodatni vplačniki, sploh ker bi tudi javni uslužbenci pridobili pokojninske pravice iz javne blagajne, kar bi jo dodatno obremenilo.

Predlogi AfD na socialnopolitičnem področju se od podobnih predlogov drugih strank razlikujejo po tem, da bi AfD pravice najraje zagotavljala le Nemcem – to je dosledno nacionalno-socialna rešitev, ki je v skladu s točno določeno strategijo.

Kot ugotavlja politolog Philip Manow z Univerze v Siegnu, se je Alternativa za Nemčijo tako kot druge desnopopulistične stranke v Evropi pri vprašanju prerazporeditve bogastva v zadnjih letih pomaknila opazno levo. Večina teh strank je na začetku zagovarjala liberalna gospodarskopolitična stališča. »Zdaj zagovarjajo pravičnejšo prerazporeditev in socialno varstvo za ohranjanje nacionalne socialne države, glede gospodarske politike pa je opaziti večji protekcionizem v povezavi z znanimi družbeno konservativnimi stališči,« je Manow zapisal v nedavno izdani knjigi Spaltungslinien (Ločnice).

Protislovja ne vidi v tem, da številni volivci o globalizaciji in njenih posledicah razmišljajo levo, o priseljevanju in odnosu do domovine pa bolj desno. »To je volilna skupina, ki so jo uveljavljene stranke zanemarile,« je povedal. »Če jih Alternativa za Nemčijo želi pridobiti na svojo stran, jim mora ponuditi oboje. In to z vse večjo vnemo tudi počne.« Šovinizem, značilen za AfD, ima pri blaginji tudi nekaj šibkih točk. Ustavni pravniki, kot je Sophie Schönberger s Svobodne univerze v Berlinu, dvomijo, da bi bila omejitev socialnih pravic na domače prebivalstvo skladna z ustavo. »Podobno zamisel je že pred leti predstavila Krščanskosocialna unija z bavarskim zakonom o otroškem dodatku,« je razložila profesorica. Zvezno ustavno sodišče jo je zavrnilo. »Preprosto ni stvarne podlage za vezanje dodeljevanja pravic na državljanstvo.« In drugič, Alternativa za Nemčijo doslej ni odgovorila na vprašanje, kdo je po njenem mnenju sploh Nemec. So to ljudje z nemškim državljanstvom? Kaj pa naturalizirani Nemci, ki bi jih predsednik turinške podružnice stranke Björn Höcke najraje poslal v prvotno domovino?

Socialno obarvana retorika AfD deluje, to dokazuje primer 71-letnega Inga Zimmermanna iz Werneuchna. V Vzhodni Nemčiji je strigel ovce, po združitvi pa se je zaposlil v gradbeništvu in nato delal pri berlinskem komunalnem podjetju. Ker s pokojnino ne more preživeti, zdaj deset ur na teden dela kot hišnik. Brez zadržkov prizna, da podpira AfD, ni pa njen član. Pri tej stranki mu ugaja odnos do socialne in zdravstvene politike ter priseljevanja. Nekoč ni hodil na volitve, kljub delavskemu statusu se mu nikoli ni zdelo, da se Levica ali socialdemokrati zavzemajo za njegove koristi, kaj šele druge stranke. »AfD je prva stranka, s katero se strinjam.« Iz običajnih protestnih vzgibov je na tržnico v Werneuchnu prišel 65-letni Heinz Lehmann. »Druge stranke le govorijo in vladajo mimo nas,« je zatrdil. Po poklicu je gradbeni delavec, dolgo je delal kot voznik tramvaja, zadnjih 15 let pa kot upravljavec žerjava. Marsikatera odločitev, sprejeta v Berlinu, se mu zdi kot diktat, na primer visoke cene energentov. Priseljence ne glede na izvor dojema kot nadlogo. Zdi se mu, da ga AfD razume. »Njeni člani so edini, ki se prikažejo v našem kraju. Tokrat so prišli že drugič,« je povedal. Predstavnikov drugih strank v to mesto še ni bilo.

Zvezni poslanec Springer, ki je pripravil pogovor z državljani v Werneuchnu, je bil nekoč tudi sam socialdemokrat – njihovim vrstam se je pridružil zaradi Gerharda Schröderja. Po izobrazbi je politolog in AfD zastopa v odboru za delo in socialne zadeve. Svojo stranko danes vidi kot ljudsko stranko.

Politična konkurenca – Springer jo rad imenuje kartel – presenečeno ugotavlja, da dosedanje stigmatiziranje Alternative za Nemčijo kot skrajno desne stranke ne deluje več. Poleg tega naj bi se socialdemokrati prav trudili odgnati privržence.

Springer namiguje na izjave predsednice Socialdemokratske stranke Bärbel Bas na enem od projektnih dni za večjo integracijo in raznolikost v družbi maja letos. Njene besede, da je nemška družba »poenotena sivina« oziroma »poenotena rjava barva«, so po njegovem mnenju usmerjene proti velikemu delu lastnega volilnega telesa. »Kdor trdi kaj takšnega, se ne sme čuditi, če bo zadnji delavec obrnil hrbet socialdemokratom in prišel k nam,« je dejal Springer. »Mi govorimo o strahovih delavcev pred družbenim nazadovanjem. Govorimo njihov jezik.« Tudi politologi priznavajo, da številni ljudje občutijo nelagodje zaradi globalizacije z njenim sproščanjem pretoka blaga in kapitala ter s tem povezanimi migracijskimi tokovi. Potem so tu še negotovi ljudje, ki se težko sprijaznijo z liberalno družbeno politiko. Tako je Alternativa za Nemčijo postala zbirališče volivcev, ki nasprotujejo odprtim mejam in odprtim identitetam, to je inkluzivnemu razumevanju sebe in družbe. »Opredelitev Alternative za Nemčijo kot strogo neoliberalne stranke je napačna,« poudarja politolog Manow.

Toda kaj bi delavci in tolikokrat omenjeni mali ljudje dejansko lahko pričakovali, če bi Alternativa za Nemčijo dobila možnost uresničiti svoje zamisli? Za Saško - Anhalt, kjer bodo prve naslednje volitve, je Inštitut za ekonomske raziskave v Halleju že izračunal, kam bi vodile obljube iz predvolilne kampanje: do dodatne proračunske luknje v deželnem proračunu v višini 2,2 milijarde evrov na leto.

Alternativa za Nemčijo namreč poudarja, da je trdno odločena ljudem ponuditi celo vrsto ugodnosti. Med vabami je denimo 2000 evrov nagrade ob rojstvu vsakega otroka, od tretjega otroka pa 4000 evrov. Mojstrsko usposabljanje naj bi bilo v prihodnje brezplačno, prav tako naj bi vsak dijak dobil brezplačno vozovnico za javni promet. Odpraviti želi davek na promet nepremičnin. Omenjeni inštitut je v volilnem programu za Saško - Anhalt naštel skupno 136 ukrepov s finančnimi posledicami – in le malo prepričljivih predlogov, kako bi jih lahko finančno izpeljali.

Politična konkurenca Alternative za Nemčijo presenečeno ugotavlja, da dosedanje stigmatiziranje te stranke kot skrajno desne ne deluje več.

Stranka se izmika odgovoru na vprašanje, s čim namerava plačati obljubljeno. To je veljalo že za program za zvezne volitve. Najboljši primer je načrtovano zvišanje pokojnin na 70 odstotkov čiste plače. To je utopičen predlog, saj bi ga morali z višjimi davki in prispevki financirati tudi tisti zaposleni, ki jih stranka s svojimi obljubami še posebej nagovarja.

Enako velja za davčne načrte. Odprava davka na dediščino bi v javni blagajni tako kot progresivne dohodninske olajšave za vzdrževane družinske člane povzročila velike luknje. Če bi vlada Alternative za Nemčijo zaradi kritja izpada prihodkov varčevala, bi bili s tem verjetno prizadeti tudi socialni transferji, ki zdaj koristijo zaposlenim z nizkimi dohodki. Če bi izpad prihodkov nadomestila z višjim davkom na dodano vrednost ali dohodnino, bi to najbolj prizadelo delavske družine.

Predvsem pa bi, če bi stranka uresničila napoved, da bo na veliko izganjala ljudi iz države, njen politični program lahko preimenovali v program ekonomskega siromašenja. Delovne sile bi primanjkovalo povsod, predvsem pa na slabše plačanih delovnih mestih, kar bi povzročilo pešanje gospodarske rasti. To bi prizadelo vso državo, še najbolj seveda ljudi z malo denarja.

Najusodnejše posledice bi po vsej verjetnosti prinesla uresničitev načrta AfD za izstop Nemčije iz Evropske unije in evrskega območja. Kako dramatično se lahko zniža življenjska raven, ponazarjajo razmere v Veliki Britaniji. Država je v trajni gospodarski krizi; če bi ostala v EU, bi njeno gospodarstvo raslo bistveno hitreje, so si edini strokovnjaki. Velika Britanija bi bila danes bogatejša za stotine milijard funtov.

Podobna usoda bi lahko doletela Nemčijo. Malokatero evropsko gospodarstvo je tako tesno prepleteno z gospodarstvi sosednjih držav kot nemško. Če bi se država in njena podjetja nenadoma znašli zunaj EU, bi bile dobavne verige in odnosi s strankami porušeni. Skrčenje blaginje bi merili v milijardah evrov na leto.

Inštitut nemškega gospodarstva je izračunal, da bi bil po petih letih gospodarski učinek za 5,6 odstotka manjši. V absolutnih zneskih bi bilo izgubljenih 690 milijard evrov, brez dela bi lahko ostal poltretji milijon ljudi. Kot kažejo britanske izkušnje, bi še posebej trpeli zaposleni brez fakultetne izobrazbe – torej ravno tisti, ki jih nagovarja Alternativa za Nemčijo.

Razmere bi se še zaostrile, če bi Nemčija uvedla lastno valuto. Poleg vse nepredvidljivosti takšnega norega koraka bi se takoj znašla pod pritiskom revalvacije, kar bi zamajalo konkurenčnost nemških izdelkov na svetovnih trgih. Že tako opešana izvozna industrija bi doživela dodaten udarec, od katerega bi si težko opomogla.

Dosedanje izkušnje kažejo, da takšni scenariji privržencev AfD ne odvračajo. Vajeni so, da jih svarijo pred katastrofalnimi posledicami njihove volilne izbire. In podpora v raziskavah javnega mnenja ter volilni izkupiček stranke vztrajno rasteta. Kljub temu delavci mogoče še niso za vedno izgubljeni za uveljavljene stranke. To kažejo letošnje spomladanske volitve v delavske svete. Delavskemu združenju, ki je blizu Alternativi za Nemčijo, se kljub drugačnim napovedim ni uspelo prebiti. To se je zgodilo celo v obratih avtomobilske industrije, ki jo pretresa resna kriza.

Zaposleni, ki so na splošnih volitvah v velikem številu glasovali za AfD, so pri izbiranju članov delavskih svetov s prepričljivo večino podprli tradicionalne sindikate, ki so bliže socialdemokratom. Tako so v Volkswagnovi tovarni v Zwickauu, ki ji grozi zaprtje, predstavniki IG Metalla slavili zmago z več kot 80 odstotki glasov. Podpora listi Bündnis freie Betriebsräte (Zveza svobodnih delavskih svetov), povezani z Alternativo za Nemčijo, se ni povečala in je ostala pri 11,5 odstotka.

Socialdemokrate, ki tradicionalno veljajo za stranko delavcev, je na zveznih volitvah podprlo le 12 odstotkov delavcev.

Kako je to mogoče? Kaj sindikati počnejo bolje? IG Metall dejansko slovi kot zanesljiv zagovornik interesov zaposlenih, zlasti v kriznih časih. Njegovi funkcionarji poznajo zaposlene, tudi tiste, ki se politično čutijo najbliže Alternativi za Nemčijo, in si hkrati ne morejo privoščiti, da bi se distancirali od njih. V podjetju se morajo zaposleni pogovarjati drug z drugim in sodelovati. Predstava o političnem požarnem zidu za tekočim trakom v obratu ni uresničljiva.

Člani delavskih svetov so prisiljeni obravnavati vprašanja in interese vseh sodelavcev ne glede na to, komu strankarsko in politično dajejo prednost. Očitno ima korist od tega tisti, ki se je sposoben sprijazniti s takšno stvarnostjo.

© 2026 Der Spiegel