V središču / Govorjenje na pamet

Kmetijstvo je izjemno pomembna panoga, saj je steber prehranske oskrbe, ki pa je zaradi podnebnih sprememb zelo ranljiva. Glede na vse pogostejše suše, ki so vedno daljše, bo nujno treba začeti razmišljati o prilagoditvah na te ekstreme ter sprejeti rešitve in ukrepe, ki bodo naše kmetijstvo naredile odpornejše proti vsem tem ekstremom. Seveda vse to pomeni velik finančni zalogaj, zato bi država morala pristopiti k reševanju kmetijstva in s tem prispevati k naši samooskrbi in odpornosti, še posebej v teh negotovih časih.

V medijih ves čas poslušamo in beremo, da bi bilo v Sloveniji mogoče namakati kmetijske površine, ampak da ni interesa med ljudmi in da naj bi se namakalni sistemi celo opuščali. Glede na letošnjo sušo, ko spremljamo presušitev naših rek, celo Donave, pa naše ministrstvo za kmetijstvo ves čas ponavlja, da je treba zgraditi namakalne sisteme. Kar se nam vsem zdi logično. A si pri tem na ministrstvu ne zastavijo vprašanja, od kod bodo vzeli vodo, celo trdijo, da imamo vode dovolj. Ali res? Reke so presušene, ves čas v medijih spremljamo opozorila, da naj kmetje ne odvzemajo vode iz rek, ker ogrožajo vodni živelj (ribe). Še več, dokaz, da vode ni v izobilju, so zagotovo tudi pozivi upravljavcev vodovodov, ki nam zagotavljajo pitno vodo, da naj ne uporabljamo vode za nenujne stvari, kot so zalivanje vrtov, pranje avtomobilov, polnjenje bazenov in podobno. Podtalnica je namreč v upadu in se v času padavin ne obnavlja dovolj hitro, da bi ohranjala svoje zaloge, da bi ustavili njen padajoči trend.

Če torej želimo namakalne sisteme, je najprej treba zagotoviti vodne vire. Tukaj pa naletimo na problem upravljanja voda v Sloveniji in v prostorskem načrtovanju. Na poplavnih ravnicah so se v zadnjih desetletjih razširile poselitve oziroma pozidave, s tem pa smo rekam odvzeli prostor. Da bi zaščitili pozidave, ob vsakih večjih poplavah takoj začnemo z močnimi regulacijami vodotokov, kanaliziranjem, utrjevanjem brežin, odstranitvijo obrežne zarasti, torej sprejmemo vse ukrepe, ki bodo vodo čim prej odpeljale stran od pozidav. Odstranjujemo prod iz rečnih strug. Vse to skupaj pa negativno vpliva tudi na podtalnico (upad) in ne samo na izsuševanje rek. Tako delamo sušo še bolj sušno, saj bi se v času obilnih padavin morale površinske vode v prostoru zadrževati in polniti podtalnico. Zanemarljiv pa ni niti vpliv kmetijskih praks, ki z namenom širjenja kmetijskih površin drenirajo zemljišča, posegajo v vodotoke, ravnajo struge in odstranjujejo lesno zarast vzdolž strug, preganjajo bobre, odstranjujejo mejice in gozdne otoke, torej odstranjujejo vse elemente krajine, ki prispevajo k zadrževanju vode v krajini. Vse, kar počnemo, vodi v izgubo vode in s tem smo še ranljivejši za sušo. Zato bi danes morala biti prva tema in prvi ukrep obnova rečnih ekosistemov in mokrišč ter zagotavljanje razlivnih površin, saj ni tehnologije, ki bi nadomestila ekosistemsko storitev zadrževanja vode, tehnološki ukrepi so lahko samo pripomoček. Prej ko bomo sprejeli to dejstvo, lažje se bomo spopadli z vsemi ekstremi, od suš do poplav.

Glede na vse omejitve v prostoru pa se ne vprašamo, v kaj bi bilo smiselno vložiti denar, da bomo kmetijstvo naredili odpornejše proti podnebnim spremembam. Še vedno se ne razpravlja o tem, kaj pa bi bilo sploh smiselno namakati, katere poljščine sploh gojiti in kje (severovzhodne Slovenije ne imenujemo koruznica, ampak žitnica Slovenije, čeprav tam danes gojijo predvsem koruzo), še manj o prehranski samooskrbi, še posebej v teh negotovih časih. V Sloveniji imamo po podatkih Statističnega urada (SURS) približno 170.000 do 175.000 hektarjev njiv, kar pomeni okoli 38 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. Struktura rabe teh njivskih površin se med leti rahlo spreminja, a današnja povprečja so znana. Tako žita za zrnje pomenijo od 55 do 60 odstotkov, od tega koruza za zrnje raste na okoli 42.000 hektarjih, pšenica in pira na okoli 28.000 hektarjih ter ječmen na okoli 21.000 hektarjih. Zelena krma z njiv naslednjih 30 odstotkov, pri čemer gre predvsem za silažno koruzo in deteljo ter travne mešanice na njivah, ki skupaj zasedajo od 50.000 do 55.000 hektarjev. Nato pridejo na vrsto industrijske rastline, ki pomenijo okoli šest do sedem odstotkov oziroma okoli 11.000 hektarjev kmetijskih zemljišč (to so predvsem oljna repica, buče za olje, soja in hmelj). In daleč najmanj zemljišč je namenjenih gojenju korenovk, gomoljnic in zelenjave: le od dva do tri odstotke zemljišč, na okoli 2700 hektarjih je to krompir, preostalo pa zasedajo zelenjadnice.

Kako naj pomagamo kmetom, ki se ukvarjajo z živinorejo, in kupujemo njihove produkte, če pa nimajo ničesar drugega za prodati kot živino, ki pa je naj ne bi prodajali?

Natančnejša razčlenitev rabe slovenske njivske pridelave nam pokaže še nekaj drugega. Približno 30 odstotkov vseh njiv (skoraj 55.000 hektarjev) je namenjenih pridelavi zelene krme ali silaže (na primer silažna koruza, detelja, krmna trava). Več kot 40 odstotkov njiv (oziroma približno 68.500 hektarjev) zajema pridelava žit za krmo (krmna koruza v zrnju, ječmen, tritikala, oves).

Krušnim žitom (pšenica, pira, rž) ter ajdi in prosu je namenjenih le okoli 15 do 20 odstotkov njivskih površin. In le preostalih 10 odstotkov površin je namenjenih pridelavi zelenjave, krompirja, oljnic (oljna ogrščica, buče) in industrijskih rastlin.

Kaj to dejansko pomeni? Da v Sloveniji krmi za živino namenimo približno 70 do 75 odstotkov vseh njivskih površin. A tu je šele začetek. Zanemarljivo namreč ni niti dejstvo, da imamo presežke pri pridelavi mleka, in to za kar skoraj 30 odstotkov po podatkih statističnega urada. In na tem mestu se seveda mora takoj postaviti vprašanje, kakšna pa je samooskrba z zelenjavo in sadjem? Podatki statističnega urada kažejo, da je samooskrba z zelenjavo 32-odstotna, s sadjem 21-odstotna, s krompirjem 34-odstotna in z žiti 74-odstotna.

Pri vseh podatkih in zavedanju, da bo kmetijstvo kot strateško panogo treba čim prej narediti čim bolj odporno proti podnebnim spremembam, se lahko upravičeno vprašamo, ali je torej strategija države res prehranska samooskrba, ali se nam zdi smiselno, da porabljamo ogromne količine vode za namakanje krme za živino in ali je sploh upravičeno, da večino subvencij namenjamo živinoreji. Ima to res kakšen smisel?

Kmetje, ki so odvisni od živinoreje, so danes obupani, saj je posledica suše pomanjkanje krme za živino. Pravijo, da bodo živino prodali. Moje osebno in skromno mnenje je, da naj na ravninskih delih to storijo čim prej. In naj se preusmerijo v pridelavo hrane, ki nam je zelo primanjkuje (zelenjava, sadje in krompir). Pri tem jim mora država pomagati s prestrukturiranjem kmetij, s financiranjem ustrezne opreme in mehanizacije ter zagotovitvijo trga – da bodo ti kmetje svoje produkte lahko takoj prodali. Da, država naj poskrbi, da pridejo produkti na trgovske police. Treba se je tudi zavedati, da če kmet pridela solato, ne more čakati, da najde trg. Še zelo dobro pomnimo, ko je ministrstvo za kmetijstvo v času covida kmete pozivalo, naj sadijo zelenjavo za zagotavljanje prehranske varnosti. In takrat so slovenski kmetje dejansko pridelali več zelenjave, samooskrba z zelenjavo naj bi bila takrat 48-odstotna. A zataknilo se je pri prodaji njihovih produktov.

Resnično nas lahko skrbi, kaj počne naša državna politika, ministrstvo za kmetijstvo. Kot državljani se zavedamo, da je kmetijstvo strateška preživetvena panoga, ampak če jo politika naredi neodporno, ji ne moremo pomagati niti državljani. V medijih poslušamo ministra za kmetijstvo Janeza Ciglerja Kralja, ki nas državljane poziva, da naj kupujemo domače, a hkrati kmetom govori, da naj ne prodajajo živine. Kako naj pomagamo kmetom, ki se ukvarjajo z živinorejo, in kupujemo njihove produkte, če pa nimajo ničesar drugega za prodati kot živino, ki pa je naj ne bi prodajali? Ali ne bi bilo bolj smiselno, da kmetje prodajo živino, ministrstvo za kmetijstvo pa sprejme ukrepe in ponudi finančno podporo za preusmeritev kmetij v zelenjadarstvo in druge poljščine, namesto nakupa krme za živino?

Bolj ko človek sestavlja to kmetijsko zgodbo, bolj ugotavlja, kako smo v Sloveniji zašli s kmetijsko politiko. Podnebne spremembe so tukaj, znanja in izkušenj imamo dovolj, da naredimo slovensko kmetijstvo čim bolj odporno proti podnebnim spremembam, da poskrbimo za samooskrbo in dostojanstvo slovenskega kmeta.