Portret / Peter Fettich

Peter Fettich (1979) je fotograf, neutrudni povezovalec domače fotografske in širše umetniške scene ter neskončni navdušenec nad tehniko in razvijanjem fotografij. Beseda »navdušenec« morda ni pravi izraz, saj ne zaobjame njegove izjemne strokovne podkovanosti, ki jo je, predvsem skozi lastno raziskovanje in eksperimentiranje v temnici, pridobil v zadnjem poldrugem desetletju. Skozi njegove roke so tako poleg lastnih – večinoma črno-belih avtorskih in dokumentarnih fotografij – šla tudi dela številnih drugih fotografov in fotografinj, ki se nanj vselej obračajo v želji po tehničnem znanju ali izdelavi fotografij.

Ljubljančan je v svet fotografije sprva vstopil prek skejtanja in bordanja, kamor je v nekem trenutku s seboj vzel fotoaparat. S prvimi nekaj posnetki je bil zadovoljen, kar ga je spodbudilo, da je s fotografiranjem nadaljeval. V naslednjem desetletju se je kot samouk dobro tehnično podkoval, fotografija pa ga je popolnoma prevzela. A hotel si je razširiti obzorja in ugotoviti, kaj ga znotraj fotografskega medija resnično zanima, zato je vpisal študij fotografije na Fakulteti za aplikativne vede v Ljubljani (VIST). Tam se je zgodila prelomnica: prvič se je zares srečal s temnico.

Njegov proces je bil prej predvsem digitalen – fotografije je posnel, digitalno obdelal in čim prej poslal naprej –, prehod v analogno fotografijo pa je zanj prinesel povsem drugačen odnos do časa in fotografskega medija. Fotografija se zanj ne konča ob pritisku na sprožilec, temveč se takrat šele zares začne: že ob fotografiranju razmišlja, kaj bo s fotografijo v temnici, nato pa ga proces razvijanja in izdelave pogosto odpelje povsem drugam. »Ko se v fotografijo poglobiš skozi proces izdelave, jo začneš tudi drugače dojemati,« pravi. »Na neki način se na novo vzpostavlja in v njeni vsebini opaziš stvari, ki jih prej nisi.« Zadnje čase ga vznemirja delo z napakami – s popraskanimi filmi, s povečevanjem mini negativov na čim večje formate. Temnica je, kot pravi, svoj svet, kjer običajne časovne zakonitosti ne veljajo. Sam se v njej lahko izgublja ure in ure. Prav ta meditativnost procesa je eden od razlogov, zakaj mu je izdelava fotografij celo ljubša od samega fotografiranja.

Ko govori o svojih podobah, mu je blizu izraz »psihološka krajina«. Na njegovih fotografijah namreč prevladujeta naravna in urbana krajina ter interierji, ki pa nam dajejo vtis avtorjevega intimnega, notranjega sveta. Denimo serija Zmečkane jagode, ki jo je predstavil v začetku letošnjega leta v Galeriji Photon v Ljubljani. Gre za fotografski zapis lastne izkušnje diagnoze in zdravljenja karcinoma jezika, ki ga je privedla do razmisleka o staranju, minljivosti, smrti in odpornosti človeškega telesa. In predvsem do morda presenetljivega spoznanja, da bi moral biti ob dejstvu, da jo je odnesel brez večjih posledic, precej bolj srečen, kot je v resnici bil. »Ne razumite me narobe: imam super življenje in vesel sem, da sem živ. Toda če le pogledam, kaj se dogaja okrog mene in v kakšnem svetu živim – v svetu destrukcije, bede, laži –, mi je težko biti optimističen.« Projekt bo med 26. avgustom in 27. septembrom na ogled še v Galeriji Kranjske hiše v okviru letošnjega Kranj Foto Festa, kjer je bil med več kot 1600 prijavljenimi na odprtem pozivu izbran kot eden zmagovalnih.

Njegov pristop je izrazito »naredi-sam«, kar pripisuje okolju, iz katerega izhaja – skejt in punk rock scene, kjer so bili ustvarjalci pogosto prepuščeni sami sebi in so si morali stvari, ki so jih želeli, preprosto narediti sami. Tovrsten način dela je ponotranjil in ga ohranil tudi pozneje. Prav ta logika samoiniciativnosti, sodelovanja in skupnosti je »zakrivila« tudi produkcijski umetniški prostor Kela, ki ga je pred nekaj leti vzpostavil z ekipo prijateljev in kolegov, najprej v majhni kleti v središču Ljubljane, danes pa domuje v večjem, bolje opremljenem prostoru s fotografsko temnico in ateljeji v ljubljanski soseski Šiška. Kela se je v razmeroma kratkem času vzpostavila kot prostor srečevanja umetnic in umetnikov različnih generacij, zlasti s področja fotografije, odprta tudi za širšo javnost. Čeprav vsak praviloma dela na svojih projektih, Kela neguje skupnost, v kateri je mogoče dobiti nasvet, tehnično znanje, pomoč in podporo ali preprosto druženje in nov pogled na lastno delo.