Film / Bridki božič

za

Bolečina in slava. Že če bi nekdo – kdorkoli, katerikoli filmar – sklenil, da bo posnel almodóvarski film, bi bil to metafilm. Bridki božič pa je totalni metafilm, a ne le zato, ker to, da bo posnel almodóvarski film, sklene sam Pedro Almodóvar, ampak zato, ker almodóvarski film prav tako piše in pripravlja Raúl (Leonardo Sbaraglia), protagonist Bridkega božiča, ki se dogaja danes, leta 2026, obenem pa almodóvarski film piše in pripravlja tudi Elsa (Bárbara Lennie), protagonistka Raúlovega scenarija, filma-v-filmu, ki se dogaja leta 2004. Almodóvarjev svet je svet, v katerem vsi pakirajo in snemajo almodóvarske filme, v katerih kraljujejo atraktivne, opolnomočene ženske, strastni, sočni moški, agonična, melodramatična razmerja na robu živčnega in srčnega zloma, spektakli spolnih identitet, bujna, živahna popartistična scenografija, nori, barviti kostumi in intenzivne, pikantne barvne kombinacije. Vsako čustvo ima – podobno kot v Pixarjevem Vrvežu v moji glavi – svojo barvo. Barve pri Almodóvarju pripovedujejo

in igrajo – tako kot igralci in igralke in tako kot kostumi in tako kot production design in tako kot soundtrack Alberta Iglesiasa. Almodóvarjevi filmi na tragedijo pogledajo skozi oči barv. In ja, tudi smrt pride vedno v barvah (spomnite se Sosednje sobe ali Zlomljenih objemov). Almodóvarjev svet je tako maksimalističen, da je brez alternativ – almodóvarskemu filmu je alternativa le almodóvarski film. Bridki božič imate lahko za produkt bodisi ultimativnega narcizma ali ultimativne cinefilije, v obeh primerih pa je sporočilo identično: kako jebeno težko je posneti almodóvarski film! Elsa, ki jo mučijo hude migrene in napadi panike, je bila pred leti slavna režiserka. Zaslovela je z art filmi, kakršne vrti Kinodvor. Eden je postal celo kulten. Toda potem se ji je ustavilo. Doživela je kreativno blokado. Snemala je le še reklame, s katerimi je hranila svojo sebičnost. Zdaj pa se vrača, toda parazitsko – ker nima nobene originalne ideje, skuša v svoj film postrgati žalostni, tragični življenji svojih dveh prijateljic, Patricie (Victoria Luengo), ki jo mož tako očitno in vztrajno vara, da bi ga morala pustiti, in Natalie (Milena Smit), ki ne more preboleti smrti svojega otroka. Kar pomeni, da si prisvoji tragediji svojih prijateljic. Njeno življenje ni vredno filma, ali natančneje – v njenem življenju je filmski le njen mlajši, nežni, predani ljubimec Bonifacio (Patrick Criado), gasilec, ki fuša kot slačifant. Toda Elsi ne gre, ker je le lik v Raúlovem scenariju – Raúlu, ki Elso itak prelevi v svoj alter ego, pa prav tako ne gre, zato si parazitsko prisvoji krize, nesreče in tragedijo svoje zveste, dolgoletne asistentke Mónice (Aitana Sánchez-Gijón) in svojega zvestega ljubimca Santija (Quim Gutiérrez), Bonifacievega alter ega. V času, ko so vsi občutljivi na kulturno prisvajanje elementov marginaliziranih ali manjšinskih skupnosti, Almodóvar samokritično podvomi v neznosno lahkost filmskega prisvajanja tujih življenjskih zgodb, kot bi hotel reči: ko si filmar prisvaja življenjske zgodbe drugih ljudi, je to tako etično sporno in vampirsko kot tedaj, ko si dominantna kultura prisvaja elemente manjšinske skupnosti. Bridki božič je film o filmskem vampirizmu in avtokanibalizmu – o filmskem avtorju, ki se kompulzivno hrani s tujimi življenji in svojimi filmi, navsezadnje, že sam Bridki božič izgleda kot teatralični povzetek in metafikcijska dekonstrukcija Almodóvarjevih filmov (predvsem Bolečine in slave). Almodóvar, ki namiguje, da ima težave z originalnimi idejami, se ne more upreti samemu sebi. Nič, filmski avtor začne samega sebe na neki točki dojemati kot žanr! Ko Almodóvar snema almodóvarski film snema žanrski film. In tako kot se Almodóvar ne more upreti samemu sebi, se Raúl in Elsa ne moreta upreti tujim življenjem. Filmski avtor se resda hrani s tujimi življenji, a kaj, ko njegovi filmi postanejo tuja življenja? Kaj, ko se začnejo tuja življenja hraniti z njegovimi filmi? Kaj, ko življenja drugih imitirajo njegove filme? Kaj, ko življenje postane imitacija njegovih filmov? (art)