Film / Nepozabno poletje

zadržan +

Ni mi do plesa. Ivy (Bella Ramsey), škotska najstnica, je – vsaj začasno – premagala redko bolezen, a je od tega boja – od tega stresa, te groze – tako razžrta ( jeza, sarkazem, cinizem ipd.), da jo starša pošljeta na terapevtski poletni tabor (»chemo camp«), ki ga vodi optimistični, entuziastični, kratkohlačni Neil Patrick Harris in kjer letujejo najstniki in najstnice, ki so – magari le začasno – premagali redko bolezen, tako da zadnje poletje pred polnoletnostjo – pred slovesom od mladosti, pred odhodom v svet – trči ob skupino problematičnih, antiavtoritarnih sotrpinov, potencialnih prijateljev (vsakega s svojimi multikulti posebnostmi, svojimi »vojnimi« ranami in brazgotinami, svojimi kadencami resentimenta, svojimi romantičnimi ambicijami), s katerimi bo preživela Nepozabno poletje, nad katerim pa stalno preži senca strahu pred vrnitvijo bolezni. Film – sicer nežna, a povsem generična demonstracija pozitivnega mišljenja, najstniška verzija Andersonovega Kraljestva vzhajajoče lune, podžgana s štiklom I Don’t Feel Like Dancin’ (via Scissor Sisters) – pritiska na tesnobne tipke (odraščanje je slovo, umiranje, razlog za cinizem in upor), obenem pa ne skriva, da se poletij, ki jih je itak malo, premalo (skoraj zaslišite Lošićev megahit Malo je malo dana), drži neka neznosna finalnost, ki nas navdaja s tremo, saj vemo, da se bomo po tem »zadnjem« poletju vsi skupaj razleteli in razpršili, da se morda ne bomo več nikoli videli in da to ni nič strašnega ali tragičnega, ampak nekaj povsem logičnega, celo nujnega in bistvenega, ja, formativnega in transformativnega (spomnite se le filmov Zadnje poletje, Ameriški grafiti, Ostani z menoj in Zadeti in zmedeni), tako kot je bilo nekaj radikalno formativnega in transformativnega to poletje, ki počasi in neizbežno odhaja. (kino)