Film / Konec Hrastove ulice
The End of Oak Streeet David Robert Mitchell
Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 33, 21. 8. 2026
za +
Neoliberalni park. Mali Kevin (Macaulay Culkin) si v komediji Sam doma zaželi, da bi vsi njegovi najbližji, od mame in očeta do sestre in bratrancev, izginili in da bi ostal sam doma. Želja se mu strahovito izpolni – ker najbližji nanj pozabijo, za božič ostane sam doma, prepuščen strašnima vlomilcema, ki hočeta oropati primestno hišo. Nekaj takega se zgodi zakoncema Platt, Gregu (Ewan McGregor) in Denise (Anne Hathaway), ki – leta 1982 – živita na idilični, optimistični, kičasti, perfektni primestni Hrastovi
Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 33, 21. 8. 2026
za +
Neoliberalni park. Mali Kevin (Macaulay Culkin) si v komediji Sam doma zaželi, da bi vsi njegovi najbližji, od mame in očeta do sestre in bratrancev, izginili in da bi ostal sam doma. Želja se mu strahovito izpolni – ker najbližji nanj pozabijo, za božič ostane sam doma, prepuščen strašnima vlomilcema, ki hočeta oropati primestno hišo. Nekaj takega se zgodi zakoncema Platt, Gregu (Ewan McGregor) in Denise (Anne Hathaway), ki – leta 1982 – živita na idilični, optimistični, kičasti, perfektni primestni Hrastovi
ulici, na kakršni se je tedaj, leta 1982, izkrcal E. T.: ker je njun zakon tik pred razpadom, se Denise utaplja v skrivnem pisanju avtofikcije o ženski, ki skuša zbežati iz propadlega zakona, medtem ko Greg – primer šibkega, negotovega, izgubljenega, detroniziranega, deprivilegiranega moškega – sanjari o tem, da bi se vsi skupaj vrnili nazaj v dobre, stare patriarhalne čase, ko so bili še srečni in ko je bilo še vse mogoče ( ja, Greg hoče Ameriko narediti spet veliko). Želja se mu kakopak strahovito, grozljivo, apokaliptično izpolni: kozmični kratki stik, ki ga sproži vihar, namreč Hrastovo ulico – kdo ve, morda bližnjico do Ulice brestov – prestavi v predzgodovinsko juro, okej, jurski park, tako da jo sunkovito preplavijo dinozavri, od brontozavrov, norih na sladoled, do alozavrov, stegozavrov, pterozavrov in T-Rexa, norih na človeško meso. Prav res: nostalgija je teror, kič je klic na pomoč, barbecue je prerokba, ki izpolnjuje samo sebe, blažena preteklost
je kanibal, primestje pa je past, slepa ulica, generator resentimenta, trpljenja in nesreče, tematski park kriz – razglednica iz pekla. Zato niti malo ne preseneča, da se film, ki ga je posnel David Robert Mitchell, avtor lucidno šokantnega Zla za petami in briljantno konspirološkega Skritega sporočila, dogaja leta 1982 (selfije nadomeščajo polaroidi), v času Reaganove neoliberalne (kontra)revolucije, ki je agresivno deregulacijo, krvoločno privatizacijo javnega sektorja, sadistično politiko tekmovalnosti/učinkovitosti in brutalno demontažo socialne države – in s tem skupnosti, nuklearne družine, solidarnosti, varnosti – prelevila v lačno, sestradano, požrešno pošast. Od tod dinozavri. Še dobro, da so v Ameriki mali ljudje oboroženi – s puškami in bejzbolskimi kiji. Konec Hrastove ulice je film o karnevalu neoliberalnih politik, ki so ljudi žive požrle, človeštvo pa vrnile v primitivno, kruto, klavsko predzgodovino. (kino)