Knjiga / Aljoša Harlamov: Dohtar in Povodni mož

+ + +

Temne sile monarhije Aljoša Harlamov (1983), literarni zgodovinar in poznavalec žanrov, se v prvencu loteva Prešerna in njegovih. Po nizu romanov Antona Slodnjaka o Prešernu, Cankarju in Levstiku, nastalih v času okoli druge vojne, Harlamov stopa po isti sledi in nadaljuje portretiranje ustanovnega očeta naroda in njegovega kroga. Seveda z zaostritvami, ki jih današnji čas z zavestjo o literarnosti, torej fiktivnosti in s tem prostoru špekulacij, dopušča bistveno bolj kot prejšnji.

Že začetek, recimo. Prešerna v Harlamovovem Dohtarju vidimo v uvodu dodobra nalitega, pravzaprav na robu delirija, ko najprej zasleduje neko dekle, potem pa se brezrezervno akcijsko požene v fonjo, ki teče skozi mesto, torej v Ljubljanico kot odprt kanalizacijski jašek, za utapljajočim se dekletom. Tako se mu zdi, vendar treznjenje med stražniki, pogovor s skrivnostnim neznancem, ki mu šepeta prevratne zadeve v mačkasto sugestivnem razpoloženju, predvsem pa pogovor s skrivnostnim emisarjem z Dunaja postavijo situacijo v povsem drugačno luč. Skrivnostni preiskovalec, oborožen s poznavanjem Dohtarjeve poezije, predvsem delov iz Povodnega moža, mu ponudi hudičevski dogovor; ali bo obtožen umora ali pa naj v desetih dneh najde krivca za izginotje deklet – kot v žanru o serijskih morilcih se seveda trupla kopičijo, vsa izdatno namočena –, potem bi tudi njegovo prošnjo za advokaturo reševali glede na zasluge in kolaboracijo. Prešeren,

čeprav ravno končuje Krst in se o zadevi, še ne čisto dokončani, že na veliko govori po Ljubljani, kot frajgajst seveda sprejme izziv. Sestavljanje uganke se mu zdi na isti ravni kot iskanje rim in lov za uspešno speljanimi pesniškimi figurami, čeprav kot vsak mračni raziskovalec dela malo na lastno pest in mimo vedenja vsevednih dunajskih odposlancev.

Ko sledimo Prešernu, se seveda seznanjamo z ljubljanskim družabnim, v tem primeru predvsem pivskim življenjem in njegovimi nosilci. Krog, ki ga sestavljajo Čop, Kastelic, Smole, pa tudi obisk Kopitarja z Dunaja in napovedani obisk Vraza, ki se mu v Ljubljani posmehujejo zaradi naglasa in sicer, se pretežno napaja iz že znanega o Pesniku in njegovem krogu. Seveda z niansiranjem, ki je v službi razpleta. Doda špekulacijo, da je Prešeren pisal o Juliji zaradi plačila, saj jo je njegov robati nastop pehal v naročje bogatega, a scaganega snubca, ki se je potem našel v vlogi neustrašnega zaščitnika preganjane nedolžnosti.

Harlamov dovolj prepričljivo prikaže Ljubljano, predvsem pa jo umesti v provinco, v kateri zanesenjaki od prostozidarjev do panslavistov kujejo zaroto proti monarhiji, sile reda pa proti njim. Manj uspešen je v popisih notranjega pesnikovega sveta in minimiziranju razpoloženja, ki ga prineseta dodobra razviti alkoholizem in akutna raba vinskih brozg ter njihov vpliv na delovanje in razmišljanje. Kriminal in sledenje Pesnikovi poeziji sta bolj za povrhu, dodatna vaba za bralca.