Plošča / Arca: XXXXX 2026

+ + + +

Venezuelska trans umetnica Alejandra Ghersi si je priborila položaj, o kakršnem večina eksperimentalnih glasbenikov le sanja. Že kmalu po prvencu Xen (2014) je postala ena vplivnejših predstavnic avantgardne elektronike s primesmi latino popa in neoklasike. Kot sopotnica producentke Sophie (1986–2021) je v minulem desetletju s preobrazbo iz anonimne posebnice v nišno pop divo občutno zaznamovala sceno ne le s prodorno produkcijo – mutacijo čudnih raggatone ritmov in inovativnih elektronskih zvočnih barv –, pač pa tudi s svojo unikatno persono in zeitgeistovsko umetniško vizijo. Za njen globalni vzpon je bilo pomembno sodelovanje z Björk, podpisala pa je tudi komade zvezd, kakršne so Madonna, The Weeknd in FKA Twigs. Danes je del kulturnega establišmenta, če želite, elite, s projekti v največjih umetniških institucijah, sodelovanjem z modnimi hišami in nominacijo za grammyja.

Po velikopoteznem ciklu albumov z različnimi slogovnimi usmeritvami, izdanih pod imenom Kick (2020–2021), na katerih je secirala svojo identiteto, (ne)binarnost, spol, telesnost in poželenje, je bil čas za reset. Album XXXXX, koncipiran kot fiktivni radijski prenos, je bolj avanturističen, surov in neoprijemljiv, a zato tudi manj dostopen od njenih bolj popovsko obarvanih projektov. Kljub poudarjeni eksperimentalni noti pa ne ponuja prelomnih inovacij, temveč servira zanjo prepoznaven preplet razštelanih klubskih ritmov (footwork, reggaeton, EDM, dubstep), bombastičnih orkestralnih delov, ambientalnih zvočnih pejsažev, gličev, hrupa in sintetičnih eksplozij, skratka zvokov na steroidih. Bližje je zgodnjemu opusu, ki je imel res močan futuristični naboj, a je njena estetika naposled neizogibno postala del mainstreamovske senzibilnosti v smislu revolucionarnega oblikovanja zvoka in raziskovanja fluidnih, postčloveških identitet.

Arca tokrat nagovarja razmeroma nišno publiko, posebej fenice in fene njenih zgodnjih mikstejpov, s katerimi se je proslavila v internetnih poznavalskih krogih. Aranžmaji večine skladb so na posluh izmuzljivi, saj se skladbe prelivajo druga v drugo kot abstraktni čustveni izbruhi. Pohvaliti gre filigransko izklesane zvoke, predvsem visokoresolucijske sinte in krčevite ritmične elemente, ki možganom ne pustijo dihati. Album je prežet s hipnotičnimi digitalnimi frekvencami, begajočimi uho, in njenim močno sprocesiranim glasom, ki ustvarja vtis hrepenečih, pravzaprav kar konkretno pohotnih kiborgov, kar je tudi njena osrednja preokupacija – kiborg kot telesni podaljšek njene identitete. Arcina obsedenost z idejo same sebe precej spominja na samoljubno vzvišenost romantičnih pesnikov 19. stoletja. Kiborška romantika!