Kolumna / Janko Lorenci: Ženske so modrejše

Po svoje so mladi tista generacija, ki je najbolj v stiski. Privilegirana je le v enem – živela bo dlje kot srednja in stara generacija. A ta prihodnost ni svetla.

Poleg tega mladi nanjo skoraj ne morejo vplivati; njihova družbena moč je majhna, saj šele vstopajo v svet dela, vplivanja, odločanja. V naglo starajočih se družbah jih je tudi relativno vedno manj, njihova družbena moč pa se tako še zmanjšuje. To med drugim kažejo njihove plače, nižje od plač vseh drugih generacijskih skupin. Do stanovanj pridejo težko, socialna mobilnost je nizka, revščina tako rekoč dedna. Načeta je tudi medgeneracijska pogodba, tradicija, ki je zagotavljala, da starši skrbijo za otroke, odrasli in zaposleni otroci pa nato prek pokojninskega sistema zanje. A ta mehanizem ogrožata nizka rodnost in staranje prebivalstva.

Zdaj nekako že velja, da mladi ne bodo živeli boljše od staršev, kvečjemu nasprotno. Včasih si lahko računal na ustaljen potek življenja: šolanje, trdna služba, stanovanje, družina, pokoj. Take samoumevne prihodnosti v glavnem ni več, ve pa se, da je nekoč bilo tako.

Tu pa je še nov, odločilen element: naglo slabšanje okolja. Mlade, pred katerimi je skoraj vse življenje, bo podnebna kriza, ki je le del univerzalne krize okolja, prizadela najbolj in z njo postaja njihova ekonomska, socialna, zdravstvena … prihodnost še temačnejša. Pod črto: nekoč se je zdel napredek zagotovljen, zdaj je ta gotovost izginila, mlade držijo v prekarnosti in socialni negibnosti, tolažijo in frustrirajo pa jih s fabriciranim kultom mladosti in lepote.

Mladi ljudje s takimi perspektivami so negotovi, tesnobni, po malem izgubljeni. Ker njihovim osnovnim potrebam in pričakovanjem kaže slabo, izgubljajo zaupanje v urejenost sveta okoli sebe. Nezaupanje se začne z občutkom, da so bogastvo in priložnosti v družbi porazdeljeni neenako in krivično, preide v nezaupanje v politiko in institucije ter se poglobi v nezaupanje v demokracijo.

Takšno nezaupanje prežema vso družbo, pri mladih z njihovo nič kaj prida sedanjostjo in negotovo prihodnostjo pa je še izrazitejše. Njihovo odmikanje od demokracije se kaže tudi v tem, da se mlajša generacija, nekoč pretežno liberalnih pogledov, že nekaj časa bolj nagiba k desnici, in to pogosto skrajni. To v marsičem poganja rast skrajne desnice po Evropi in pri nas. Kar polovica mladih Evropejcev dvomi, da je demokracija najboljša ureditev.

Nizko zaupanje uživa vsa politika, leva, desna in vmesna. Toda mladi se v svoji eksistenčni negotovosti, neizkušenosti in splošni družbeni zmedi raje kot k etablirani zmerni politiki (konservativcem, socialdemokratom, liberalcem) obračajo k populistom in desnim skrajnežem. To so demagogi, ki za kompleksne dolgoročne težave grmeče ponujajo hitre, preproste rešitve, iščejo grešne kozle v migrantih in drugih manjšinah, igrajo na slaba čustva in so praviloma mačoti vseh vrst. Za dobršen del mladih so očitno privlačnejši od etablirancev, ki so poleg tega v glavnem bistveno dlje na oblasti in tako objektivno najbolj odgovorni za stanje, kakršno je. Pri tem je ta premik na desno tudi v Sloveniji občutno močnejši pri mladih moških kot pri mladih ženskah. Očitno so te modrejše od svojih vrstnikov.

Jasno je namreč, da je drsenje mladih na desno tragična zmota – zlasti skrajni desničarji jim, če so na oblasti, življenje in perspektive še poslabšajo. Ker nižajo davke v korist premožnih in s tem krčijo javno zdravstvo, šolstvo, socialo, ker zanikajo resnost podnebne krize in tako skrbijo, da bo ekološka prihodnost – največji problem predvsem mladih – še trša. Poleg tega se vedno znova izkažejo kot nedobronamerni in slabi upravljalci države in družbe. Zniževanje rodnosti razglašajo za nacionalno katastrofo, a če pridejo na oblast za dalj časa, se nataliteta kvečjemu še zniža.

Vsaka družba ima do svojih mladih moralni dolg – s svojim početjem ne sme ustvarjati prihodnosti, slabše od sedanjosti. Skrajna desnica počne to izrazito. Ta čas se na Zahodu glavni politični boj bije med njo in zmerno politiko, ki sicer nikakor ni nedolžna, a vsaj ohranja status quo. Poglavitna vsebina spopadanja sta demokracija in ekologija. Zmerna politika bo ostala relevantna in ohranila demokracijo le, če bo poskrbela za vitalne javne službe, to mrežo, ki skrbi za varnost povprečnih državljanov. Tako si lahko znova pridobi zaupanje, ustavi skrajneže in se naposled resno loti obvladovanja podnebne krize. Vse to zahteva od nje temeljito preobrazbo. Če kdo, jo bo vanjo morda prisilila podnebna kriza, ki bo v prihodnosti najbolj spreminjala družbe – v dobrem ali slabem, kdo bi vedel.

Staviti »zgolj« na prerod in zmago zmerne politike nad skrajno se zdi neambiciozno, a za zdaj ni videti sil, ki bi lahko uveljavile radikalnejše spremembe, kakršne zahteva stanje sveta.

Kakorkoli, mladi so se prav zaradi dramatičnega slabšanja okolja znašli v zgodovinsko novem položaju. Če podpirajo skrajno desnico, ki demokraciji zavija vrat, niža davke in zanika podnebno krizo – vse to pri nas počne janšizem –, pomagajo požirati lastno prihodnost.