Intervju / »Življenje bo obstalo. Vprašanje pa je, ali bo to človeško življenje.«

Ajda Bračič (1990) je arhitektka, pisateljica in publicistka, ki ji je že literarni prvenec, zbirka kratke proze Leteči ljudje (2022, LUD Literatura), prinesel nagrado kritiško sito in nagrado Maruše Krese ter nominacijo za najboljši literarni prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu. Marsikdo je zato upravičeno nestrpno pričakoval njen prvi roman, Kresničevje, ki je v zbirki LUD Literature Prišleki izšel lani. Tudi ta je bil odlično sprejet. V središče postavlja protagonistko Agnes, ki jo krivda in obžalovanje ženeta v gozd, v iskanje odtujene sestre, tam pa naleti na skrivnostno trojico, ki si je v želji po umiku od sveta ustvarila drugačne vrste skupnost. Za Kresničevje je prejela še eno nagrado kritiško sito in nato junija letos nagrado kresnik, ki jo za najboljši roman leta podeljuje časopisna hiša Delo. »Ta krivda je večplastna, osebna in kolektivna obenem, saj prepreda človekov odnos do bližnjih in do narave, ki bo – kruto in milostno dejstvo – preživela neizbežen propad sveta, kakršnega poznamo,« je v utemeljitvi zapisala žirija, ki je kot posebno odliko romana omenila širok razpon tem, s katerimi se avtorica ukvarja: od zapletenih družinskih odnosov in zamolčanih travm do (prenapetega) okoljskega aktivizma in manipulativnosti v medsebojnih odnosih. Zato ni šlo drugače, kot da smo se z Ajdo Bračič o širokem razponu tem pogovarjali tudi mi: spregovorili smo o krivdi in odpuščanju, eskapizmu in monetiziranju narave, koncu sveta in – če se malce pošalimo – taksistih romanopiscih.

V Kresničevju se gozd, kamor se zateče protagonistka Agnes, na trenutke kaže kot obljuba drugačnega, idiličnega, pristnejšega in preprostejšega življenja. Toda roman to predstavo postopoma spodkopava. Zakaj nas sploh tako privlači misel, da bomo v naravi lažje našli sebe, rešili težave?

Odmik od družbe je bil v zgodovini pogosto povezan z obredi prehoda in mejnimi stanji, v katerih naj bi človek osvojil drugačno perspektivo ali se vrnil z novo identiteto. V času, ki mu vlada neprestan informacijski šum, je po mojem odmik v naravo priročna fantazija, s katero se poigrava marsikateri preobremenjeni, utrujeni posameznik. Sprašujemo se, ali bi bilo v odsotnosti kopice mnenj in impulzov res mogoče zaživeti mirneje, bolj celostno, se spomniti, kako je biti človek, celo »začeti znova«. Deloma je to tudi moja osebna fantazija, ki me prevzema že večino življenja od selitve z vasi v mesto pri desetih letih. Ampak v romanu sem hotela ravno to idejo vračanja v bukolično podeželsko idilo vzeti pod drobnogled. Izkazalo se je, da je v marsikaterem primeru pretirana, umišljena, celo nemogoča. No, seveda je mogoče oditi živet v naravo, ampak doživetje ni in ne more biti podobno temu, kar si predstavljamo. V resnici si namreč ne želimo konca družbe ali izginotja mest, pač pa konca tega današnjega sistema, ki nas spravlja ob pamet.