Teden / Kdo je vohun?

Oddaja Omizje na temo referendumske jeseni, predvajana prejšnji teden na TV SLO, je bila vaja v potrpežljivosti. A pozorno uho je v poplavi besed ujelo obtožbo vodje poslanske skupine NSi Janeza Žaklja že kmalu po začetku oddaje, po prispevku o zakonodajnem referendumu o politični policiji in treh posvetovalnih: »Prva stvar, ki sem jo opazil, ko ste imeli ta film, je, da so tisti ljudje, ki so govorili o politični policiji, v prejšnjem sistemu nekateri aktivno sodelovali z dejansko politično policijo.«

Koga bi lahko imel v mislih? Na poizvedovanje pri Žaklju odgovora nismo prejeli, zato smo se obrnili na sodelavca Vlada Miheljaka. Ta je bil edini pobudnik referenduma, ki je govoril v prispevku.

»Ne vem, koga ima gospod Žakelj v mislih, saj je od takratnih časov minilo že več kot 35 let,« se je poskušal časov, ko je deloval kot mlad asistent, spomniti Miheljak. Takrat so bile govorice o udbovskih špicljih, ki naj bi se potikali po fakultetah, precej razširjene. Tako naj bi bil na Biotehniški fakulteti neki gorenjski študent – »morda mu je bilo ime Janez, ne spomnim se točno« –, za katerega so govorili, da se ga je treba paziti. Bil je okoli deset let mlajši od njega in s prepričljivo krinko, saj je redno hodil k maši, obiskoval študentske veroučne skupine in dajal prispevke v pušico. »Menda je celo kot ’laični lektor’ pri obredih občasno bral berilo oziroma božjo besedo. Ja, cerkev in božja senca sta odlično zakrivali udbaštvo.« Pa opisano drži? »Bogme, ne bi vedel. Nobenih dokazov nimam,« je odgovoril Miheljak.

S tem je hotel samo opozoriti, da takšno lahkotno laganje ni privilegij politikov – je pa vsekakor zavržno in neodgovorno. Žakelj je očitno meril na konkretne ljudi, pobudnikov referenduma o politični policiji, ki so javno nastopali, je bilo namreč le sedem, poleg Miheljaka še šest članov nekdanjega Odbora za varstvo človekovih pravic. Zato pričakuje, da bo svoje navedbe konkretiziral: »Če ima vsaj malo morale, časti, korajže, naj pove, koga je obremenil, za koga ima podatke, ali pa pove, da se je pač pritlehno zlagal za potrebe političnega trenutka.« Po Miheljakovem mnenju ima Žakelj dve možnosti: če ima dokaze, naj jih predstavi, če jih nima, naj se opraviči. Potlej mu bo bog ob primerni pokori že odpustil grehe, omenjeni pa obljubljajo, da se bodo delali, kot da njegovih besed niso slišali.

Pri tem je posebej omenil še pomembno razliko. »Podpisniki pobude nismo politiki, ki se vzajemno obkladajo z lažmi. Živimo in smo živeli od verodostojnosti in dejanj. Tudi v prelomnejših časih.« Žakelj, po drugi strani, po njegovem mnenju v prelomnih časih ni izkazoval niti najmanjšega državljanskega poguma. »A ta konformizem, pritajenost in pomanjkanje državljanskega poguma je njegova pravica. Ne pa tudi krivo pričanje in laganje.« Če ne bo dokazal svojega namigovanja ali se opravičil za laganje, »to ne bo več hipoteka nekega Janeza, ki bolj lahkotno laže kot kleklja«, temveč bo postala »hipoteka vodje poslanske skupine NSi in stranke kot celote«, ob kateri bi se morali zamisliti in do lahkotnih laži pomembnega člana opredeliti tudi drugi strankini vplivneži. »Tudi za krščanske demokrate imajo v peklu že nacepljena drva,« je še pridal Miheljak. »Vroče bo.«