Film / Gajin svet 3

proti

Naši zlati otroci. Gajin svet 3 izgleda tako, kot bi si ga režiser sproti izmišljeval. Gaja (Uma Štader) zdaj že hodi v gimnazijo, kjer se ji na dolgo in široko zgodijo vsi klišeji: muči jo zoprn profesor (Uroš Smolej), intrigira goth sošolka (Mina Švajger) in zapeljuje romantični sošolec (Filip Žunić), ki pa jo – meni nič, tebi nič – odrine. Na plesu potem – meni nič, tebi nič – doživi tuširanje, kakršnega je v šokerju Carrie doživela Carrie, takoj zatem pa doživi še uvod v tuširanje iz slovenske romantične komedije Ko zorijo jagode, a se režiser sunkovito ustavi. Igralka je premlada. Nismo leta 1978. To danes ne bi letelo. A poleti tisti »meni nič, tebi nič«: Gajino mamo (Iva Krajnc Bagola), zdravnico brez meja, namreč v republiki Iviris, ki verjetno meji na Genovijo, Freedonijo in Bandriko, ugrabijo teroristi, tako da jo lahko rešita le Gaja in Jurij Zrnec, ki izgleda tako, kot da je tja padel iz reklam za A1. Tudi igra tako. Nenehno vas mika, da bi mu zavpili: Hej, to si že rekel! Peter Bratuša zna to, kar znajo le redki – vsak potencialno dramatičen in napet prizor preleviti v popoln nedogodek. To še celo Andyju Warholu ni vedno uspelo. Film, ki je čustveno šibkejši od selfija pašte, nekajkrat mutira v slow-motion videospot (v enem Sebastian Cavazza in Ajda Smrekar pokažeta, da sta se imela vsaj fajn, če že vlogi, ki ju igrata, ne skačeta ravno do neba), s čimer pove vse – v Gajinem svetu 3 je materije res le za en videospot, traja pa skoraj dve uri, ki ju dolgoveznost in naivnost še podaljšata. Toda to je film o zlati mladini iz slovenskega Disneylanda: nihče ne kadi, nihče ne poha, nihče ne preklinja. Kot da so stari pet let. (kino)

o1HeKxllIok