Prijatelja

Ko sem prebrala besede izraelske veleposlanice Ruth Cohen-Dar o antisemitizmu v Sloveniji, sem se počutila globoko prizadeto. Prizadevam si za človečnost, za enako vrednost vsakega človeškega življenja, za konec množičnega trpljenja Palestincev in nasprotujem ravnanju, ki ga vse več ljudi in strokovnih institucij označuje za genocid. Zato težko sprejmem, da bi bila zahteva po zaščiti palestinskih civilistov ali kritika izraelske politike povezana s sovraštvom do Judov.

In prav zato sprašujem izraelsko veleposlanico, kdaj je kritika izraelske politike postala antisemitizem. Če zahtevam zaščito palestinskih otrok, nisem proti Judom. Če obsodim ravnanje izraelske vlade, ne napadam judovstva. Če zahtevam odgovornost za dejanja izraelskih politikov, ne sovražim Judov. To razlikovanje bi moralo biti temeljno. Če teh razlik ne zmoremo več vzpostaviti, smo nevarno blizu temu, da politično kritiko razglasimo za sovraštvo do celega naroda. Toda ali ni prav to nevarnost, ki jo moramo prepoznati v odnosu do Palestincev, ko se celotno palestinsko prebivalstvo obravnava skozi prizmo Hamasa in se posamezniku odvzame njegova individualnost?

Antisemitizem je seveda treba obsoditi, povsod in ne glede na to, s katere politične strani prihaja. Če nekdo Jude napada zato, ker so Judje, je to antisemitizem. Če uporablja stare predstave o kolektivni krivdi Judov, je to antisemitizem. Če zanika holokavst, je to antisemitizem. Toda kritika izraelskih oblasti pa nikakor ni.

Velik del naše desnice, ki je nekoč znal uporabljati govorico o »judovskih elitah«, je danes postal goreč zagovornik Izraela, še zlasti Netanjahuja, njegovih ljudi in politike. Izraelska zastava je za nekatere postala dokaz moralne neoporečnosti. A podpora Izraelu sama po sebi ni dokaz borbe proti antisemitizmu. Izrael je mogoče podpirati iz geopolitičnih, verskih ali pragmatičnih razlogov. Tudi zato, ker ga vidijo kot zaveznika v evropskem kulturnem boju proti islamizmu ali levici. Ali kot zaveznika priti na oblast.

Pravi preizkus odnosa do Judov je, ali smo pripravljeni antisemitizem obsoditi tudi takrat, ko prihaja iz našega političnega tabora. Če se del slovenske desnice predstavlja kot najbolj zanesljiv izraelski prijatelj, hkrati pa se njeni predstavniki pojavljajo v družbi poveličevalcev ustaštva in njegove simbolike, tega ni mogoče obravnavati kot nepomembno zgodovinsko posebnost. NDH je sprejela rasne zakone, preganjala Jude in sodelovala pri njihovem uničevanju. Zato bi moral biti vsak poskus rehabilitacije ustaške simbolike za resničnega nasprotnika antisemitizma alarm. Pa je za SDS, za NSi, za demokrate in Resnico alarm? Ni, nasprotno.

Ponovno sprašujem izraelsko diplomacijo: Zakaj antisemitizem tako hitro »prepoznate« pri političnih nasprotnikih, ne pa pri podpornikih, kot so Janša in njegovi? Moralno merilo ne more biti odvisno od političnega prijateljstva.

Najbolj nevarno se mi zdi, če spomin na holokavst postane politični monopol in ščit pred kritiko današnje genocidne izraelske politike. Njegova lekcija je namreč univerzalna - človeka ne smemo razčlovečiti, mu odvzeti dostojanstva in ga spremeniti v legitimno tarčo. Zato »nikoli več« ne more pomeniti »nikoli več Judom, za druge pa bomo videli«. Pomeniti mora nikoli več nikomur. Palestinski otrok ni manj vreden kot Jud. Obsodba njegovega trpljenja ne zmanjšuje trpljenja judovskih žrtev holokavsta. Eno merilo za vse! Samo to je človečnost. Se strinjate, gospa veleposlanica?