Prvi teden / Nad šolstvo z motorko

Rezultati mednarodne raziskave Pisa, ki meri bralno, matematično in naravoslovno pismenost 15-letnikov – njihovo sposobnost razumevanja besedil in kritičnega presojanja informacij –, so podobno kot pred tremi leti pokazali, da se stvari razvijajo v skrb zbujajočo smer. Slovenski 15-letniki so se na vseh področjih izkazali najslabše doslej, pri matematiki in branju je Slovenija pod povprečjem OECD, pri naravoslovju ostaja približno na ravni povprečja. Poslabšanje je izrazito in na vseh področjih občutno večje od povprečnega poslabšanja v OECD. A Slovenija pri tem še zdaleč ni osamljen primer: dosežki se slabšajo v velikem delu držav, vključenih v raziskavo.

Kaj bi bil lahko vzrok za to? OECD opozarja, da je pandemija covid-19 trend dodatno poglobila, a ga ne more v celoti pojasniti. Med pojavi, povezanimi s slabšanjem rezultatov, poudarja predvsem vse večjo digitalizacijo. »Pisa je pomemben alarm, sama po sebi pa ne more pojasniti, kaj se je v zadnjih letih spremenilo,« podobno meni jezikoslovec Kozma Ahačič. Nova digitalna stvarnost po njegovem postavlja naš odnos do branja in s tem tudi pismenost povsem na glavo. Branje je imelo včasih bistveno manj tekmecev za našo pozornost – danes jih je veliko več, zlasti pri mladih, a tudi pri starejših. »Smo na podobni prelomnici, kakršno je v 16. stoletju prineslo širjenje knjige.« V novih okoliščinah bomo morali drugače ohranjati, pridobivati in razvijati znanje, sposobnost razmišljanja in kritičnega odnosa do informacij. »Pravega recepta še ni, a pot se vse bolj kaže: branje, ozaveščanje, zakonsko omejevanje brezciljnega drsanja po družbenih omrežjih, izkoriščanje prednosti umetne inteligence kot orodja – in ne nadomestka za možgane in spomin,« je dodal Ahačič. »Veliko priložnost vidim v hitrem uvajanju novih učnih načrtov, ki branje in pisanje postavljajo bistveno bolj v ospredje, minimalno število ur branja pa natančno določajo.« Pametna, premišljena in tankočutna izobraževalna politika bi ob takšnem opozorilnem znaku najprej staknila glave: pogledala bi, kaj se dogaja v drugih državah, ločila splošne trende od težav, značilnih za Slovenijo, ter nato razmišljala o ukrepih, podprtih s podatki, raziskavami in izkušnjami iz učilnic. Šolski minister Borut Rončević pa je ob objavi rezultatov ubral nasprotno pot: še isti dan je napovedal radikalno reformo šolstva, med drugim prehod z devetletne osnovne šole na osemletno. Če bi to pomenilo skrajšanje polnega obveznega izobraževanja, bi bilo precej v nasprotju s prevladujočo evropsko ureditvijo. Slovenija je že zdaj z devetimi leti med članicami EU z najkrajšim polnim obveznim izobraževanjem – v Evropi to praviloma traja deset ali 11 let, v nekaterih državah še dlje. Med članicami EU ima po primerjavi Eurydice samo Hrvaška osem let polnega obveznega izobraževanja, pred tem pa izvaja še krajši obvezni predšolski program, o podaljšanju obveznega izobraževanja pa tam razpravljajo že več kot desetletje.

Čeprav je v javnosti največ prahu dvignila napoved vrnitve osemletke, je minister napovedal tudi temeljite posege v institucionalno zgradbo šolstva. Pet osrednjih javnih zavodov na področju vzgoje in izobraževanja bi združil v eno, novo nacionalno institucijo, hkrati pa ustanovil še Inštitut za edukacijske raziskave za področje, na katerem sicer že desetletja deluje Pedagoški inštitut. Namen je jasen: minister načrtuje pohod skozi institucije in obračun s stroko, ki jo je ob napovedi reforme označil za »pedagoški establišment«. Kot je dejal, se »čas nedotakljive pedagoške ortodoksije /.../ in pa zaprtih institucionalnih monopolov končuje« – v šolstvo se vračata domoljubje in zdrava pamet.

Minister, ki je že med zaslišanjem v državnem zboru napovedal ideološki prevrat v šolstvu, je v raziskavi o pismenosti mladih videl priložnost, da si podredi tisto, kar je tudi Louis Althusser označil za ključni ideološki aparat države. Nadenj pa bi šel z motorko.