Mestna občina Maribor v Bresternici načrtuje nov center za demenco in regijsko hišo hospic. Kot navaja na spletni strani, bo center vzpostavljen v Gradiču Sulkovsky, ki je spomenik lokalnega pomena. A napovedi so povzročile odpor krajanov. Te bolj kot center za demenco skrbi hospic – izrazili so pomisleke glede lokacije, češ da gre za velik objekt, umeščen tik ob stanovanjskem naselju.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Mestna občina Maribor v Bresternici načrtuje nov center za demenco in regijsko hišo hospic. Kot navaja na spletni strani, bo center vzpostavljen v Gradiču Sulkovsky, ki je spomenik lokalnega pomena. A napovedi so povzročile odpor krajanov. Te bolj kot center za demenco skrbi hospic – izrazili so pomisleke glede lokacije, češ da gre za velik objekt, umeščen tik ob stanovanjskem naselju.
Na dogajanje se je odzvala varuhinja človekovih pravic, ki pravi, da je skrb tamkajšnjih prebivalcev glede umeščanja objekta v lokalno okolje utemeljena. Vendar opozarja, »da ustava Republike Slovenije, mednarodne pogodbe o človekovih pravicah ter zakonodaja državo zavezujejo k varstvu človekovega dostojanstva, enakosti in dostopnosti zdravstvenih ter socialnih storitev. Vsakdo mora imeti, ne glede na kraj bivanja, možnost dostopa do podpore, ki omogoča dostojno življenje in dostojno umiranje. Decentralizacija paliativne oskrbe je zato vprašanje enakosti in dejanskega uresničevanja človekovih pravic, ne zgolj organizacije storitev.« Odpor ob umeščanju ustanov, ki pri okoliškem prebivalstvu povzročajo nelagodje, doživljamo znova in znova. O tako imenovanem fenomenu NIMBY – »not in my backyard« (ne na mojem dvorišču) smo v Mladini že nekajkrat pisali, zadnjič v zvezi s hišo v Solkanu, kjer so bivali ljudje s težavami z duševnim zdravjem, nekateri pa so temu s priročnimi izgovori nasprotovali. Novinar Luka Volk je v članku zapisal: »V vse bolj individualiziranem svetu, ki ga poganja mantra ’jaz, jaz, jaz’, ni presenečenje, da so nekateri pripravljeni lomiti kopja na plečih najranljivejših – naj bodo to invalidi, mame samohranilke, otroci s posebnimi potrebami, migranti …« Takšnih bresternic in solkanov je v naši državi še veliko. V enem izmed večjih štajerskih mest so pred kratkim na občini ustavili ureditev hiše za brezdomne osebe, ker so se sosedi načrtom uprli.
Nujno je torej, pravi varuhinja, razumevanje poslanstva hospica in odpravljanje predsodkov, saj vendar »umiranje in smrt spadata v skupnost, sta del nje, ker sta del življenja. Človekovo dostojanstvo pa mora biti varovano tudi ob njegovem koncu.« Edina stacionarna hiša hospic v Sloveniji deluje od leta 2016 v Ljubljani – Ljubhospic. Se pa poleg hospica v Bresternici v Mariboru napoveduje tudi gradnja prvega hospica na Dolenjskem, v Novem mestu.
Na začetku letošnjega leta, še pod prejšnjo vlado, sta strateški svet za zdravstvo – delovno telo, ki mu je mandat sicer že potekel – in ministrstvo za solidarno prihodnost načrtovala ustanovitev javnega zavoda Hospic Slovenija. Tega bi v celoti financirala država, infrastrukturo in prostovoljce pa bi zagotovilo lokalno okolje. Četudi so posle ministrstva za solidarno prihodnost prevzeli na ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve, bodo o naslednjih korakih, povezanih z javnim zavodom Hospic Slovenija očitno odločali na ministrstvu za zdravje.
Ali bodo projekt nadaljevali, s tega ministrstva niso odgovorili.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.