Teden / Podreditev v zameno za financiranje

Pričakovano se je ministrstvo za kulturo pod ministrico Ignacijo Fridl Jarc zakonskih sprememb najprej lotilo na področju medijev. Konec avgusta je brez posvetovanja s strokovno javnostjo in vodstvom RTV Slovenija, torej v že znani maniri ministričine stranke SDS, v javno obravnavo, ki je trajala le dva tedna, poslalo predlog sprememb zakona o medijih in zakona o RTV Slovenija. Več pozornosti je bil deležen slednji, saj organe nadzora in s tem izbiro vodstva RTV Slovenija ponovno prepušča vladajoči politiki. Toda nič manj sporna ni novela zakona o medijih, ki med drugim opušča globe za spodbujanje nestrpnosti v medijih in v celoti ukinja odgovornost vplivnežev. Najsporneje pa je, da zmanjšuje stabilnost financiranja medijev.

Na to so s skupno izjavo opozorili radii s statusom posebnega pomena – to so tisti, ki jim je bil priznan posebni pomen, ker dokazano zagotavljajo lokalni, regionalni, študentski ali nepridobitni program posebnega pomena, država pa jih, kot ji veleva zakon o medijih, zato podpira s skupno tremi odstotki sredstev iz RTV-prispevka. Vendar država tega po novem ne bi več počela obvezno, temveč bi vsakič znova presojala, kateri od njih si podporo zasluži in kateri ne. Novela prav tako

ukinja z zakonom zajamčeno višino sredstev za medije posebnega pomena. Ti bi tako ostali brez edinega stabilnega in predvidljivega vira državnega financiranja za svoje programe.

Še dodatno oviro prinaša sprememba javnega interesa, ki bi bil po novem precej ožje določen, zgolj na področju kulture in umetnosti. A radii posebnega pomena zagotavljajo tudi dnevnoinformativne, izobraževalne, socialnovarstvene, lokalne, verske, študentske in druge vsebine, ki jih komercialni mediji ne morejo ali ne želijo zagotavljati. Vse te vsebine bi bile po novem ogrožene.

Izjavi, ki so jo pripravili na Radiu Študent, najstarejšem študentskem radiu v Evropi, se je pridružilo še 17 drugih radiev posebnega pomena iz vse Slovenije, od Radia 94 do Radia Krka. Vsi spremembam, ki zadevajo medije posebnega pomena, odločno nasprotujejo. Jasno pa jim je tudi, kakšen je dejanski namen sprememb: politična podreditev v zameno za financiranje.

Podoben manever prepoznamo v predlaganih spremembah zakona o RTV. Ta obvezno plačevanje RTV-prispevka sicer pusti pri miru – drugače od predloga Zorana Stevanovića, ki predvideva ukinitev RTV-prispevka in o katerem bomo 11. oktobra odločali na enem od treh posvetovalnih referendumov, razpisanih za tisti dan –, si pa manevrski prostor za pritisk na javno RTV omogoči s spremenjenim načinom financiranja narodnostnih programov in glasbene produkcije, ki naj bi bilo poslej odvisno od »dejanskih potreb«.