V središču / Minister Matoz je našel recept za oženje pravic

Ko investitor v Sloveniji zaprosi za gradbeno dovoljenje, mora upravni organ preveriti, koga bo gradnja zadevala. Gradbeni zakon med mogočimi stranskimi udeleženci posebej našteva lastnika sosednjega zemljišča, »razen če upravni organ ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva«, piše v zakonu. Osebe, ki jim tak položaj pripada, mora upravna enota seznaniti z začetkom postopka in jih povabiti k sodelovanju. Kar pomeni, da lahko mejaš pregleda dokumentacijo in opozori na posege v svoje pravno varovane koristi, denimo na neustrezen odmik od meje ali odvodnjavanje proti njegovi hiši. Smisel te prakse je seveda v tem, da se napaka odkrije, še preden se začne gradnja. Ni sicer nujno, da upravna enota takšnega soseda vključi v postopek, lahko ga tudi izključi, a le če ugotovi, da gradnja nanj dejansko nima vpliva.

Po isti Matozovi jezikovni bližnjici bi lahko tudi svobodno izražanje postalo nekaj, kar država dopušča le izjemoma.

To sicer ni slovenska posebnost. V Avstriji so, odvisno od vrste projekta, sosedje vedno obveščeni in lahko uveljavljajo svoje pravice. Podobno je tudi v Nemčiji. V Nemčiji so sosedje tako rekoč avtomatsko udeleženci v postopku. Investitor mora lastnikom sosednjih zemljišč predložiti situacijski načrt in gradbene risbe, dobiti od njih soglasje, šele nato lahko nadaljuje postopke. In podobno je bilo doslej tudi v Sloveniji. Toda minister za notranje zadeve in javno upravo Franci Matoz je prejšnji teden predstavil drugačno razumevanje slovenskega zakona. Z ministrico za okolje in prostor Polono Rifelj sta našla recept za hitrejše postopke, po katerih naj bi v njih sodelovalo manj sosedov oziroma sploh nobeden. Zakaj? Ker se ti v Sloveniji domnevno v 70 ali 80 odstotkih primerih »neutemeljeno pritožujejo«, so sporočili z ministrstva. Še več, ministrstvo jim očita celo izsiljevanje investitorjev z namenom izplačila odškodnin.

Rešitev sta ministra prejšnji teden že poslala upravnim enotam. V obveznih usmeritvah zahtevata restriktivno uporabo drugega odstavka 48. člena gradbenega zakona. Beseda, da je sosed »lahko« stranka v postopku, naj bi pomenila zgolj možnost priznanja položaja stranskega udeleženca v posebej ugotovljenih primerih. Mejašu naj bi se položaj priznal »le izjemoma«, kadar okoliščine kažejo na možnost posega v njegove pravice ali pravne koristi, sta ministra zapisala. A ta interpretacija je v očitnem nasprotju že z logiko omenjenega člena, ki je obratna: 48. člen namreč pri mejašu določa izjemo le za primer, ko organ ugotovi odsotnost vpliva, ne pa obratno, kot piše v omenjenih obveznih usmeritvah. Še bolj sporen je naslednji stavek navodila, ki sta ga ministra poslala naokoli: »Pri tem se izrecno poudarja, da v kolikor je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom, se ’sosedov mejašev’ ne vabi v postopek, niti se jim ne priznava pravice udeležbe v postopku.« Skladnost s prostorskim aktom namreč ni isto kot odsotnost vpliva na pravno varovane koristi soseda. 

Ustavno sodišče je že vsaj dvakrat zavrnilo poskuse izključevanja pravno zainteresiranih oseb z očitki o njihovi nagajivosti, saj je za preprečevanje zlorab pristojen organ, ki vodi postopek. Zaradi nagajivosti nekaterih ni dovoljeno preprosto izključiti vseh, ki bi lahko varovali svoje pravne koristi. Drugič pa je ustavno sodišče zapisalo nekaj še pomembnejšega. In sicer da morajo prostorski akti in postopki varovati tudi zasebne koristi sosedov. Njihovih ugovorov ni dopustno odpraviti s pojasnilom, da je gradbeno dovoljenje skladno z lokacijsko informacijo. Na primer: leta 2015 je ustavno sodišče obravnavalo primer ljubljanskih sosedov, ki sta nasprotovala gradnji 75 stanovanj v štirih večstanovanjskih objektih med individualnimi hišami. Projektu sta ugovarjala zaradi pomanjkanja parkirišč, zelenih površin, povečanja prometa in velikosti gradbene parcele. Upravno sodišče ju je zavrnilo z razlago, da prostorski pogoji, ki varujejo javno korist, to dopuščajo. A ustavno sodišče je presodilo drugače: isti pogoji lahko varujejo tudi bivalne razmere in lastninske pravice sosedov.

Ministrstvo za notranje zadeve je v obrazložitvi tako velike spremembe zapisalo, da so pred tem opravili »analizo vseh postopkov«. A ko smo zahtevali, naj jo predložijo, je ministrstvo odgovorilo, da analize ni.

Izključena soseda sicer še vedno imata možnost obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja zaradi neupravičeno odvzete udeležbe. V roku dveh mesecev, ko investitor začne gradnjo, lahko sosed sproži tak spor, četudi ga upravna enota o vloženem gradbenem dovoljenju po novem ne bo obvestila niti ga vključila. A zahteva za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja je brez odvetnika praktično obsojena na neuspeh, zahteva čas in prinaša višje stroške. Sosed mora pred vsebinsko obravnavo izkazati upravičenost do sodelovanja, vložitev takšnega predloga pa tudi ne zaustavi gradnje. Če objekt na podlagi pravnomočnega dovoljenja doseže groba gradbena dela in bi poseg v dovoljenje nesorazmerno prizadel pridobljene pravice lastnika, rušenje ni več potrebno.

Ministrstvo za notranje zadeve je v obrazložitvi tako velike spremembe zapisalo, da so pred tem opravili »analizo vseh postopkov«. A ko smo na Mladini zahtevali, naj jo predložijo, je ministrstvo odgovorilo, da te analize ni. Ocena naj bi temeljila na praksi upravnih enot in obravnavi pritožb. Podatkov, iz katerih bi bilo mogoče preveriti delež neutemeljenih pritožb, torej obsega nagajivih sosedov, nam z ministrstva niso poslali. Za 7511 zadev, rešenih v letu 2026, so navedli povprečno trajanje 118,13 dneva in mediano 81 dni. Toda merili so čas od vložitve vloge, s čakanjem na dopolnitve investitorjev in mnenjedajalcev vred, iz česar ni mogoče izluščiti vpliva problematičnih sosedov. Časa do popolnosti vloge pa tudi 

ne spremljajo sistematično, zato teh številk – 118 dni – niti ni mogoče neposredno primerjati z obljubljenimi šestdesetimi dnevi, kolikor naj bi preteklo od vloge do gradbenega dovoljenja.

V Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije opozarjajo, da so razlogi, zaradi katerih izdaje gradbenih dovoljenj zamujajo, veliko kompleksnejši od argumenta nagajivih sosedov. Hitrejše odločanje podpirajo, saj dolgi postopki otežujejo tudi poslovanje arhitektov, pojasnjuje predsednik Jernej Prijon, in dosledno izvajanje zakonodaje se jim zdi sicer boljše od nenehnih sprememb, ki so pogosto del problema. Postopki izdaje gradbenih dovoljenj pa so po njihovem predolgi zaradi sistemskih pomanjkljivosti: mnenjedajalci ne spoštujejo rokov, upravne enote pa jih kljub temu vedno znova pozivajo k dajanju mnenj, čeprav se v primeru molka organa v dodatnem roku mnenje avtomatično šteje kot izdano. »Nekateri nosilci urejanja prostora si dodaten čas nezakonito pridobijo celo tako, da izdajo pavšalno negativno mnenje, čemur nato sledi dolgotrajna agonija usklajevanja«, del problema pa naj bi še bila praksa upravnih enot, da ponovno preverjajo skladnost dokumentacije s prostorskim aktom, čeprav je mnenje o skladnosti predhodno že preverila in izdala občina.

Pri vključevanju stranskih udeležencev pri izdaji gradbenih dovoljenj pa poudarjajo – podobno kot prej ustavno sodišče – da 48. člen gradbenega zakona upravnim organom nalaga dolžnost strokovne presoje glede »dejanskega vpliva gradnje«. Da je nameravana gradnja zgolj skladna s prostorskim aktom, po njihovem še ne more biti razlog za izključitev stranskih udeležencev, kot si to predstavlja Matoz. Vključevanje stranskih udeležencev je, pravijo, »pomemben del postopka dovoljevanja gradnje in ob vsaki spremembi prakse je treba paziti, da se ne poseže v pravico do sodelovanja in ustreznega pravnega varstva«. To pravijo celo arhitekti, ki jim nagajivi sosedi gotovo niso v interesu.

Matozova nova, jezikovna metoda omejevanja pravic je verjetno neustavna. Ker če ni, bi jo lahko država uporabila še na številnih drugih področjih. Zakon o delovnih razmerjih v 200. členu določa, da lahko delavec denarne terjatve uveljavlja pred delovnim sodiščem. Tudi tukaj piše »lahko«. Če bi to pomenilo »le izjemoma«, bi lahko sodišča razbremenili primere delavcev, ki zahtevajo neizplačane plače, delodajalcem pa prihranili zaplete zaradi uveljavljanja pravic zaposlenih. Še več možnosti ponuja ustava. V 39. členu piše: »Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.« Po isti Matozovi jezikovni bližnjici bi lahko tudi svobodno izražanje postalo nekaj, kar država dopušča le izjemoma. Ministrstvom bi recimo takšna razlaga gotovo olajšala delo z novinarji. Vse to so sicer skrajni primeri. A če bodo na notranjem ministrstvu z reformo »lahko pomeni ne« začeli, je to najbolj praktično pri pravicah tistih, ki sploh ne izvedo, da se o njih odloča.